Jedro

Funkcionalno zemljišče je zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe, kar pomeni, da je funkcionalno zemljišče lahko le lastno zemljišče. Ker tožnik nesporno nikoli ni bil lastnik niti uporabnik stavb in zemljišča parc. št. 176, redni rabi katere naj bi predmetni zemljišči parc. št. 911/1 in 911/2 služili, le-teh ni mogoče opredeliti kot funkcionalno zemljišče in s tem tudi ne kot zazidano stavbno zemljišče. Na tujem zemljišču torej ni mogoče imeti funkcionalnega zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 2. 8. 2005, s katero je prvostopni organ odločil, da se upravičencu do denacionalizacije (tožniku) za nacionalizirani nepremičnini parc. št. 911/1 (njiva v izmeri 1760 m2) in parc. št. 911/2 (njiva v izmeri 228 m2), obe k.o. B., določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d.d., C. (SOD), v višini 53.262,50 DEM (1. točka izreka prvostopne odločbe) ter da je SOD dolžan obveznice upravičencu izročiti v roku treh mesecev od pravnomočnosti izdane odločbe (2. točka izreka prvostopne odločbe). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je odločitev prvostopnega organa pravilna in da je za svojo odločitev navedel tudi pravilne razloge. Glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka ne dvomi, da se lahko predmetni parc. št. 911/1 in 911/2 k.o. B., ki sta bili tožniku podržavljeni kmalu zatem, ko ju je na podlagi kupne pogodbe z dne 31. 12. 1957 kupil od A.A. in ki sta mu bili po ukrepu nacionalizacije odvzeti iz posesti z odločbo SO A. št. ... z dne 4. 9. 1964, glede na vrsto rabe opredeli le kot komunalno opremljeno nezazidano zemljišče. Tako po njenem mnenju tožnik nima prav, ko vztraja, da sta bili ti zemljišči funkcionalno zemljišče k objektom, ki so stali na sosednji parceli, to je parc. št. 176 in da bi ju bilo treba vrednotiti kot zazidano oziroma funkcionalno stavbno zemljišče. Poudarja še, da iz listin spisa izhaja, poleg tega pa tudi ni sporno, da so bili na parc. št. 176 objekti, ki jih je skupaj z zemljiščem od Občinske skupščine A. kupilo Splošno mizarstvo A. kot nacionalizirano hišo z delavnico z zazidalno površino in dvoriščem, ki niso bili v lasti, niti v uporabi denacionalizacijskega upravičenca (tožnika), temveč je bila njihova lastnica A.A.. Dejstvo obstoja objektov za izvajanje mizarske dejavnosti na parc. št. 176 in vloga Splošnega mizarstva A. Občini A. za dodelitev nacionaliziranega zemljišča pri stolarni, to je predmetnih zemljišč parc. št. 991/1 in 911/2 zaradi potreb povečanja dvorišča in sušenja lesa v kopah, pa po presoji tožene stranke teh zemljišč še ne opredeljuje kot zazidanih stavbnih zemljišč, kot jih opredeljuje določba prvega odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00). Citira tudi 12. člen Navodila in zaključuje, da glede na dejstvo, da sta bili predmetni zemljišči podržavljeni kot nezazidani gradbeni zemljišči, ki ju ni mogoče šteti kot funkcionalni zemljišči, tožnik ni upravičen do odškodnine za zazidano stavbno zemljišče, temveč do odškodnine za komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, kot sta biti ti zemljišči tudi vrednoteni.

Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna, saj je dejansko stanje napačno ugotovljeno, prav tako pa so nepravilno uporabljeni materialni predpisi. V tožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi česa je tožena stranka ugotovila, da sta tožniku razlaščeni nepremičnini parc. št. 911/1 in 911/2 k.o. B. v času nacionalizacije predstavljali nezazidano stavbno zemljišče. Meni, da dejstvo, da je Skupščina občine A. na zaprosilo Splošnega mizarstva A. le-temu dodelila sporna zemljišča zaradi potreb opravljanja dejavnosti v stavbah, stoječih na parc. št. 176 k.o. B., ki je v naravi skoraj v celoti fundus na tej parceli stoječih stavb, dokazuje, da sta tožniku razlaščeni nepremičnini služili sosednjim stavbam kot funkcionalno zemljišče. Poudarja, da je napačno tolmačenje tožene stranke, da tožniku razlaščenih nepremičnin ni mogoče obravnavati kot funkcionalno zemljišče zato, ker 12. člen Navodila kot funkcionalno zemljišče opredeljuje le dvakratno površino fundusa oziroma še eno površino fundusa ali pa le 50 % fundusa, glede na to, za kakšne objekte gre. Da je bilo sporno, tožniku razlaščeno, zemljišče, res funkcionalno zemljišče, ki sodi k stavbam parc. št. 176 k.o. B., dokazuje tudi to, da je zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v A. ob prenosu tožniku razlaščenih nepremičnin v družbeno last takoj vknjižila pravico uporabe tega zemljišča v korist Splošnega mizarstva A., kar je lahko storila samo zato, ker je bilo tožniku razlaščeno zemljišče funkcionalno zemljišče, ki je služilo stavbam, na katerih je navedeno podjetje imelo pravico uporabe in razpolaganja. V nasprotnem primeru, če bi sporni parceli imeli status nepozidanega stavbnega zemljišča, bi zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v A. morala ravnati po določbi 14. točke Navodila o zemljiškoknjižnih vpisih nacionaliziranih najemnih stavb in stavbnih zemljiščih (Uradni list FLRJ, št. 49/59) in v korist tožnika - razlaščenca oziroma prejšnjega lastnika vknjižiti pravico brezplačnega uživanja tega zemljišča, vse dokler pristojni organ Občinskega ljudskega odbora ne bi izdal odločbe o izročitvi zemljišča v posest občini ali komu drugemu. Ker se to ni nikoli zgodilo, je prepričan, da je bilo sporno zemljišče že ob razlastitvi funkcionalno zemljišče, kot to smiselno izhaja tudi iz odločbe Občinskega ljudskega odbora A. št. ... z dne 16. 9. 1959. V prid takšnega razumevanja govori tudi dejstvo, da je Splošno mizarstvo A. s prodajo stavb, stoječih na parc. št. 176, kupcu B.B. prepustilo pravico uporabe na spornih nepremičninah, ki so bile v zemljiški knjigi ves čas vknjižene kot zemljiškoknjižno telo II, kar pomeni, da sta bili tožniku razlaščeni nepremičnini funkcionalno zemljišče. Sicer namreč Splošno mizarstvo A. le-teh ne bi moglo prenesti na B.B., saj je z nepozidanimi stavbnimi zemljišči razpolagala občina. Po vsem povedanem in ob upoštevanju izpovedb zaslišanih prič in izvedeniškega mnenja izvedenca C.C. tožnik meni, da sta bili sporni zemljišči ob razlastitvi pozidani stavbni zemljišči - funkcionalno zemljišče. Ker pa sta se upravna organa obeh stopenj postavila na zmotno stališče, da tožniku razlaščenih zemljišč ni mogoče obravnavati kot funkcionalno zemljišče samo zato, ker ni bil lastnik stavb, katerim je služilo, sta ugotavljanje dejstev, ki bi lahko pripomogla k pravilni opredelitvi spornih parcel, v celoti opustila. Pri tem je tožena stranka prekršila tudi določbo 12. člena Navodila in ni preizkusila, ali bi celotni sporni zemljišči ali pa vsaj del le-teh bilo treba obravnavati kot funkcionalno zemljišče k stavbam na parc. št. 176 k.o. B. po kriterijih 1., 2. in 3. alinee prvega odstavka 12. člena Navodila, ki veljajo za primer, ko funkcionalnega zemljišča ni mogoče ugotoviti. Kot je pravilno izračunal izvedenec C.C. bi odškodnina za tožniku razlaščena zemljišča po merilih, ki veljajo za pozidana (funkcionalna) zemljišča, znašala 133.156,24 DEM. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in odpravi izpodbijano odločbo v zvezi s prvostopno odločbo v delu, s katerim je tožena stranka zavrnila njegov zahtevek za določitev odškodnine za razlaščeni nepremičnini parc. št. 911/1 in 911/2 k.o. B. za razliko med odškodnino, določeno v znesku 53.262,50 DEM in zahtevano odškodnino v znesku 133.156,26 DEM (79.893,74 DEM); da se tožniku na nacionalizirani predmetni nepremičnini poleg odškodnine, določene s prvostopno odločbo v zvezi z izpodbijano odločbo, določi dodatna odškodnina v znesku 79.893,74 DEM; da je SOD dolžan v treh mesecih od pravnomočnosti te sodbe izročiti tožniku obveznice v višini 79.893,74 DEM ter da je mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

SOD, kot prizadeta stranka v smislu prvega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), odgovora na tožbo ni podal. Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožniku podržavljeno zemljišče parc. št. 911/1 in 911/2 k.o. B., ki je predmet denacionalizacije, treba vrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče, ker predstavlja funkcionalno zemljišče k parc. št. 176 k.o. B., kar zatrjuje tožnik, ali pa gre v tem primeru za komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, kot sta sporni parceli opredelila in posledično ovrednotila upravna organa obeh stopenj.

Ni pa spora o tem, da parc. št. 176 k.o. B., na kateri so bili objekti, ki jih je skupaj z zemljiščem od OS A. kupilo Splošno mizarstvo A. kot nacionalizirano hišo z delavnico in dvoriščem, ni bila nikoli v lasti niti v uporabi tožnika, temveč je bila pred nacionalizacijo lastnica te parcele A.A.. Čim pa je tako, se sodišče pridružuje stališču upravnih organov, da predmetnih zemljišč parc. št. 911/1 in 911/2 ni mogoče opredeliti kot funkcionalno zemljišče k parc. št. 176 k.o. B.. Funkcionalno zemljišče je namreč zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe, kar po presoji sodišča pomeni, da je funkcionalno zemljišče lahko le lastno zemljišče. Ker tožnik nesporno nikoli ni bil lastnik niti uporabnik stavb in zemljišča parc. št. 176, redni rabi katere naj bi predmetni zemljišči parc. št. 911/1 in 911/2 služili, le-teh tudi po mnenju sodišča ni mogoče opredeliti kot funkcionalno zemljišče in s tem tudi ne kot zazidano stavbno zemljišče. Na tujem zemljišču torej ni mogoče imeti funkcionalnega zemljišča. Tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da dejstvo, da je SO A. Splošnemu mizarstvu A. zaradi potreb opravljanja dejavnosti v stavbah, stoječih na parc. št, 176, dodelila sporni parceli, dokazuje, da sta le-ti služili sosednjim stavbam kot funkcionalno zemljišče. V izogib ponavljanju se sodišče sklicuje na razloge, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 67. člena ZUS).

Glede na takšno stališče sodišča tudi ostali tožbeni ugovori na odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, zakaj je predmetni parceli vrednotila kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Določba 12. člena Navodila, ki jo tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer citira, pa zgolj določa, katero zemljišče se šteje za funkcionalno zemljišče v primeru, če velikosti stavbišča in funkcionalnega zemljišča ni mogoče ugotoviti oziroma če funkcionalno zemljišče k objektu ni bilo določeno. Vendar pa v obravnavanem primeru spornih parcel zaradi zgoraj povedanega ni mogoče opredeliti kot funkcionalno zemljišče, zato uporaba te določbe Navodila v tem primeru sploh ne pride v poštev. Iz istega razloga je neutemeljeno tudi tožbeno sklicevanje na zemljiškoknjižne vpise Okrajnega sodišča v A. ter na izpovedbe v postopku na prvi stopnji zaslišanih prič in na izvedeniško mnenje C.C.. Da bi iz odločbe Občinskega ljudskega odbora A. št. ... z dne 16. 9. 1959 izhajalo, da sta sporni parceli opredeljeni kot zazidano stavbno zemljišče, pa ne drži. V navedeni odločbi so namreč našteta nacionalizirana zazidana in nezazidana gradbena zemljišča, pri čemer pa pri vsaki posamezni nacionalizirani parceli ni posebej navedeno, ali gre za zazidano ali pa za nezazidano stavbno zemljišče. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je bilo treba tožbo zavrniti (prvi odstavek 59. člena ZUS).

Sodišče je odločitev v tej zadevi sprejelo na nejavni seji, čeprav je tožnik predlagal opravo glavne obravnave. Gre namreč za pravno vprašanje opredelitve funkcionalnega zemljišča, ob tem da dejansko stanje, relevantno za odločitev v zadevi, kot že povedano, ni sporno. Tožnik pa, razen listin, ki so že v upravnih spisih, tudi ni predlagal izvedbe drugih dokazov.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - UPB2), ki se v upravnem sporu, po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06), v zvezi s 16. členom ZUS primerno uporablja tudi za odmero stroškov v upravnem sporu, katerega predmet je presoja zakonitosti upravnega akta. Ker tožnik v postopku ni uspel, tudi ni upravičen do povrnitve stroškov.