Jedro

V obravnavanem primeru je bil postopek davčne izvršbe zoper tožnico izveden na podlagi takrat veljavnega izvršilnega naslova (takrat izvršljive prve odločbe o odmeri dohodnine), za katerega se je naknadno v pritožbenem postopku izkazalo, da ni bil pravilen, posledično pa je bil odpravljen in nadomeščen z novo odločbo. V novi odločbi je bilo po vsebini odločeno, da je bila zahteva tožene stranke v prvi odmerni odločbi, da mora tožnica plačati razliko med takrat odmerjeno dohodnino in akontacijo plačane dohodnine med letom, neutemeljena. To pomeni, da je bil odpravljen izvršilni naslov, na katerem je temeljil postopek davčne izvršbe in, kar bi bilo razlog za ustavitev postopka davčne izvršbe in razveljavitev vseh opravljenih dejanj, kolikor bi ne bila že zaključena. Opisan zaključek pomeni, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti ne le znesek izterjane glavnice po prvi odločbi o odmeri dohodnine, pač pa tudi stroške davčne izvršbe, ki so ji bili izterjani. Po naravi stvari namreč tožnica ni dolžna nositi bremena stroškov izterjave zneska, za katerega se je v nadaljnjem postopku izkazalo, da ga ne dolguje oziroma, da ji je bil neupravičeno odmerjen in izterjan. Stroški postopka so tudi sicer akcesorna terjatev in delijo "usodo" glavne terjatve.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada ..., št. DT 42903-3595/2017-5 10-720-06 z dne 24. 8. 2017, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Finančni uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je dne 30. 12. 2016 tožnici izdala odločbo, št. DT 02-03566-0, s katero ji je odmerila dohodnino za leto 2015 v znesku 260,37 EUR ter določila, da mora razliko med tako odmerjeno dohodnino in med letom plačani akontacijami dohodnine v znesku 71,46 EUR plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe. Dne 13. 3. 2017 je FURS na podlagi te odločbe tožnici izdala sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 3934-42282/2017-1 10, s katerim je odločila, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolgovanega zneska dohodnine, ki znaša na dan 13. 3. 2017 glavnico v višini 71,46 EUR, zamudne obresti v višini 0,56 EUR in stroške sklepa v višini 10,00 EUR, torej skupaj 82,02 EUR. Določila je, da se izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri A. d.d. 2. Tožnica je zoper odločbo o odmeri dohodnine vložila pritožbo, ki ji je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. DT 499-01-302/2017-2 z dne 26. 6. 2017, ugodilo, odločbo o odmeri dohodnine odpravilo ter zadevo vrnilo FURS v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je FURS izdala odločbo, št. DT 4210-602/2017-8 (10-142-15) z dne 12. 7. 2017, s katero je tožnici odmerila dohodnino za leto 2015 v znesku 150,70 EUR. Ugotovila je, da plačana akontacija dohodnine presega odmerjeno dohodnino za 38,21 EUR in se tožnici, ker je po odpravljeni odločbi že plačala 72,06 EUR, vrne 110,27 EUR, pri čemer se ji od neupravičene plačane dohodnine obračunajo obresti od 15. 3. 2017 do izdaje odločbe ter se ji tako skupaj vrne 112,42 EUR.

3. Dne 24. 7. 2017 je tožnica pri FURS vložila zahtevo, naj se ji povrnejo bančni stroški, ki so ji bili odtegnjeni v postopku davčne izvršbe v znesku 33,38 EUR in stroški izvršbe v znesku 2,50 EUR. FURS je to njeno zahtevo z odločbo, št. DT 42903-3595/2017-5 10-720-06 z dne 24. 8. 2017 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve se sklicuje na določbo 151. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da je sestavina sklepa o izvršbi tudi odločitev o stroških postopka. Te stroške plača dolžnik, razen kolikor dokaže, da izvršba ni bila upravičena. V prvi odločbi odmeri dohodnine, ki je bila kasneje odpravljena, je bilo določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve. Ker tožnica dolga po tej odločbi ni poravnala v roku, ki ji je bil določen, ji je bil poslan opomin z opozorilom, da bo, kolikor dolga ne bo poravnala, zoper njo uveden postopek davčne izvršbe. Ker dolga kljub temu ni poravnala, je bil ta postopek zoper tožnico tudi uveden, in sicer z rubežem njenih denarnih sredstev pri A. d.d.. Do odloga izvršbe ni prišlo, izvršilni postopek pa je bil izveden na podlagi takrat veljavnega izvršilnega naslova. Na podlagi tožničine pritožbe je bila odločba o odmeri dohodnine sicer odpravljena, FURS pa ji je izdal novo odločbo, s katero je odločil, da se ji preplačani znesek dohodnine vrne, skupaj z obrestmi od že plačanega zneska po sklepu o davčni izvršbi.

4. Tožnica je zoper odločitev FURS vložila pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi se pridružuje odločitvi FURS in utemeljitvi te odločitve, ki jo povzema. Navaja še, da je za uvedbo davčne izvršbe potrebna le izvršljivost izvršilnega naslova. Na pravilnost odločitve FURS o tožničinem zahtevku za povrnitev stroškov izvršbe ne vpliva dejstvo, da je bil izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila uvedena izvršba, kasneje odpravljen, saj je do tega prišlo šele po izdaji sklepa o izvršbi. Ker je bila torej izvršba upravičena, nosi tožnica tudi stroške tega postopka in s tem tudi stroške, ki jih je v zvezi z izvajanjem izvršbe zaračunala banka.

5. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi ter njeni dopolnitvi vztraja pri svojem zahtevku, da ji mora tožena stranka povrniti bančne stroške v višini 33,38 EUR in stroške izvršbe v višini 2,50 EUR, ki so ji neupravičeno nastali dne 15. 3. 2017, ko so bila denarna sredstva odtegnjena z njenega bančnega računa. Do nastanka teh stroškov ni prišlo po njeni krivdi, pač pa zaradi uradnika, ki je nestrokovno vodil postopek. Meni, da bi moral ta v zadevi ustrezno zaznamovati, da je postopek v teku in da dokončna odločitev še ni bila sprejeta. Vračilo stroškov, ki so bili neupravičeno odtegnjeni iz njenega računa zahteva skupaj z zamudnimi obrestmi, saj je pritožbo zoper odmerno odločbo vložila pravočasno. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe, zahteva pa še, da se ji v tem upravnem sporu povrnejo nastali stroški, in sicer sodna taksa.

6. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, je v odgovoru na tožbo navedla, da prereka tožbene ugovore tožnice ter vztraja pri razlogih iz upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožnica je v nadaljnji vlogi z dne 20. 8. 2018, ki jo je naslovila kot "Odgovor toženi stranki" ponovno navedla, da zahteva, da se ji vrne nezakonito odvzet denar iz bančnega računa, in to skupaj z zamudnimi obrestmi, saj je do tega prišlo zaradi malomarnosti uradnika.

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka zoper tožnico uvedla postopek davčne izvršbe na podlagi prve odločbe o odmeri dohodnine, ko je ta postala izvršljiva. Po določbi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2 namreč pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, če ni s tem zakonom določeno drugače. Ker je bil v odločbi o odmeri dohodnine določen rok, do katerega bi morala tožnica poravnati odmerjene obveznosti, je ta odločba postala izvršljiva s potekom roka za izpolnitev obveznosti (četrti odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)), to je v roku 30 dni po tem, ko ji je bila vročena. Dne 13. 3. 2017, ko je FURS tožnici izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, je bila torej prva odmerna odločba veljaven izvršilni naslov in v tem trenutku zato tudi pravilna odločitev, da mora tožnica poravnati stroške izvršilnega postopka, ki so ji bili odtegnjeni z osebnega računa pri banki, ki je izvršila sklep o izvršbi.

10. Po tem, ko je drugostopenjski organ po pritožbi tožnice prvo odločbo o odmeri dohodnine z odločbo z dne 26. 6. 2017 odpravil in vrnil FURS v ponovno odločanje, je ta z novo odločbo o odmeri dohodnine z dne 12. 7. 2017 ugotovila, da je bila dohodnina, ki je bila plačana po prvi odločbi o odmeri dohodnine, poravnana neupravičeno ter zato odločila, da se tožnici vrne, vključno z zamudnimi obrestmi od dne 15. 3. 2016, to je od dne, ko je bil znesek 72,06 EUR odtegnjen z njenega bančnega računa, do izdaje nove odmerne odločbe. S to odločbo tožena stranka ni ugotavljala ali so tožnici z izvedbo postopka davčne izvršbe nastali stroški, kakšni so bili in kdo je dolžan te stroške poravnati, je pa povrnitev stroškov nato uveljavljala sama tožnica, ki je pri FURS vložila zahtevek za povrnitev stroškov, ki so ji nastali v postopku izvršbe prve odločbe o odmeri dohodnine.

11. Višino stroškov davčne izvršbe določi minister, pristojen za finance (četrti odstavek 152. člena ZDavP-2), banke pa za izvršitev sklepa o davčni izvršbi z rubežem denarnih sredstev na računu dolžnika zaračunavajo svoje stroške in jih odtegnejo z njegovega računa. Po določbi prvega odstavka 152. člena ZDavP-2 plača stroške davčne izvršbe dolžnik. Ne glede na to določbo pa stroške davčne izvršbe, za katero se dokaže, da ni bila upravičena, plača davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi, in sicer v roku 30 dni od dneva, ko je ugotovil, da izvršba ni bila upravičena (drugi odstavek 152. člena ZDavP-2).

12. Sodišče meni, da je bil v obravnavanem primeru postopek davčne izvršbe zoper tožnico sicer izveden na podlagi takrat veljavnega izvršilnega naslova, to je takrat izvršljive prve odločbe o odmeri dohodnine, za katero pa se je naknadno v pritožbenem postopku izkazalo, da ni bila pravilna in je bila odpravljena ter kasneje nadomeščena z novo odločbo, v kateri je bilo po vsebini odločeno, da je bila zahteva tožene stranke v prvi odmerni odločbi, da mora tožnica plačati razliko med takrat odmerjeno dohodnino in akontacijo plačane dohodnine med letom, neutemeljena. To pomeni, da je bil odpravljen izvršilni naslov, na katerem je temeljil postopek davčne izvršbe in kar bi bilo razlog za ustavitev postopka davčne izvršbe in razveljavitev vseh opravljenih dejanj, kolikor bi ne bila že zaključena. Opisan zaključek pomeni, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti ne le znesek izterjane glavnice po prvi odločbi o odmeri dohodnine, pač pa tudi stroške davčne izvršbe, ki so ji bili izterjani. Po naravi stvari namreč tožnica ni dolžna nositi bremena stroškov izterjave zneska, za katerega se je v nadaljnjem postopku izkazalo, da ga ne dolguje oziroma da ji je bil neupravičeno odmerjen in izterjan. Stroški postopka so tudi sicer akcesorna terjatev in delijo "usodo" glavne terjatve. Ker je bilo v konkretnem primeru z drugo odločbo o odmeri dohodnine odločeno, da se znesek neupravičeno plačane dohodnine po prvi odločbi o odmeri dohodnine tožnici vrne, je razumljivo, da velja enaka odločitev tudi za stroške, ki so nastali z izterjavo tega zneska. Povsem razumljivo pa je tudi, da je te stroške tožnica uveljavljala sama, saj tožena stranka s podatkom o tem, kolikšni so bili stroški, ki jih je za izvršitev sklepa o davčni izvršbi tožnici zaračunala banka, ni razpolagala in zato o teh stroških ni mogla odločiti po uradni dolžnosti že z drugo odločbo o odmeri dohodnine.

13. Na podlagi vsega navedenega sodišče povzema, da je tožena stranka pri odločanju o tožničini zahtevi za povrnitev stroškov davčne izvršbe nepravilno uporabila materialno pravo, to je določbo drugega odstavka 152. člena ZDavP-2 in posledično nepopolno ugotovila dejanko stanje. Skladno s tem je zato odločitev tožene stranke na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v upravnem postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega dostavka 59. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka preveriti kakšni stroški davčne izvršbe so bremenili tožnico, o tem zbrati potrebne dokaze oziroma tožnico pozvati k predložitvi dokazil in nato v zadevi ponovno odločiti. Sodišče pri tem še dodaja, da je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

14. Tožena stranka je s tožbo uveljavljala tudi stroškovni zahtevek, in sicer, naj se ji povrne taksa za tožbo v tem upravnem sporu, vendar pa sodišče o tem ni posebej odločalo, saj bo tožnici sodna taksa vrnjena po uradni dolžnosti.