Jedro

Obstoj pravnega interesa je osnovna procesna predpostavka vsake zahteve za sodno varstvo, torej tudi tožbe in vseh rednih in izrednih pravnih sredstev. Glede na ugotovljeno, pritožba toženke zoper zavrnitev primarnega zahtevka ni dopustna in jo je sodišče v skladu s 343. členom ZPP zavrglo (II. točka izreka).

Načelno drži, da je mogoče v pravdnem postopku zahtevati le ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, šele po pravnomočni odločitvi v takem postopku pa zahtevati delitev skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje v I. in IV. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasita:

I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se, da v skupno premoženje tožeče stranke A. A. in tožene stranke B. B. spada nepremičnina parc. št. *51/1 k.o. H. (ID), ki po katastrski evidenci po dejanski rabi predstavlja pozidano zemljišče, pri čemer znaša delež tožeče stranke na navedenem premoženju 266/1000 celote." se zavrne.

IV. Tožena stranka B. B. je dolžna tožeči stranki A. A. plačati znesek 52.000,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane zamudne sodbe se zavrže. III. V preostalem delu (III. in V. točka izreka) se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina parc. št. *51/1 k.o. H., pri čemer znaša delež tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) 266/1000 celote (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo nepremičnine parc. št. 372/2 k.o. H. in parc. št. 371 k.o. H. V III. točki izreka je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada osebni avtomobil znamke Toyota in kmetijski traktor znamke Zetor, pri čemer delež pravdnih strank znaša 1/2, iz tega naslova pa je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožniku 17.000,00 EUR. V IV. točki izreka je sodišče odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 32.000,00 EUR in v V. točki izreka je odločilo o stroških postopka.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je nesklepčnost nepopravljiva, temu namreč ni tako, saj sta pravdni stranki zakonsko zvezo sklenili v letu 1996, morebitna vlaganja do dne 1. 1. 2003, ki bi bistveno spremenila identiteto stvari, pa lahko utemeljuje stvarno pravni zahtevek. V tem oziru pa gre za takšne navedbe, ki bi jih tožnik lahko popravil, zato tožba ni neodpravljivo nesklepčna. Sicer pa sodišče slednjega ne obrazloži. Tožnik zahteva delitev skupnega premoženja v civilni pravdi, kar pa po ustaljeni sodni praksi ni dopustno, razen v posebnih okoliščinah. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj toženka v času izdaje zamudne sodbe ni bila več lastnica nepremičnin, niti premičnin, ker je s pogodbo o preužitku v oktobru 2019 na vseh nepremičninah, na katerih tožnik zatrjuje obstoj skupnega premoženja, lastninsko pravico prenesla na hči, prav tako pa ni lastnica osebnega vozila in kmetijskega traktorja, o slednjem pa tožnik tudi ni predložil nobenega dokazila. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, zamudno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena in drugim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Pogoji za izdajo zamudne sodbe izhajajo iz določbe 318. člena ZPP. Skladno s temi ob izpolnitvi še drugih pogojev iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka skladno z 277. členom ZPP v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, ki je bila pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so v celoti izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Pritožbeno ni sporno, da je tožba toženki bila vročena v odgovor in da nanjo ni odgovoril. 6. Pritožnica izpodbija zamudno sodbo v delu, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da si toženka s pritožbo zoper zavrnjeni del zahtevka ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Obstoj pravnega interesa je osnovna procesna predpostavka vsake zahteve za sodno varstvo, torej tudi tožbe in vseh rednih in izrednih pravnih sredstev.1 Glede na ugotovljeno, pritožba toženke zoper zavrnitev primarnega zahtevka ni dopustna in jo je sodišče v skladu s 343. členom ZPP zavrglo (II. točka izreka).

7. Pritožba nadalje navaja, da toženka ni več lastnica nepremičnin, na katerih tožnik uveljavlja obstoj skupnega premoženja. Sodišče ugotavlja, da iz zemljiškoknjižnega izpiska za parc. št. *51/1 k.o. H. izhaja, da je lastnica nepremičnine od 15. 1. 2020 (od takrat učinkuje vpis) C. C. in ne toženka, vendar pa je tožnik v zemljiški knjigi uspel z zaznambo spora o pridobitvi lastninske pravice, ki učinkuje od 12. 12. 2019 dalje. Glede na navedeno lahko tožnik z ugotovitvijo deleža na nepremičnini v zemljiški knjigi doseže spremembo stanja glede lastninske pravice.

8. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da so imela v času uporabe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 6/80 (v nadaljevanju ZTLR) vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, ki se presojajo po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) glede premoženjskih razmerij med zakoncema stvarnopravne posledice le v primeru, če so v času trajanja zakonske zveze izvedena dela spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine in jo je mogoče šteti za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu.

9. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v predmetni zadevi tožnik vložil tožbo, v kateri je zatrjeval, da se je priselil k toženki na njeno kmetijo in vlagal v njene nepremičnine, ki v naravi predstavljajo kmetijo na treh parcelnih številkah, sestavljeno iz šestih stavb in zemljišča. Glede na ugotovljeno je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s posameznim vlaganjem v stavbo št. 105 (na novo postavljen hlev) pridobil stvarnopravni zahtevek na nepremičnini *51/1 k.o. H. Z navedenim se stanje nepremičnine kot celote, torej kmetije, ni spremenilo v tolikšni meri, da bi prišlo do spremembe identitete nepremičnine, torej identitete kmetije kot celote, zato je tudi v tem delu tožbo potrebno šteti kot neodpravljivo nesklepčno in tudi v tem delu primarni zahtevek, s katerim tožnik zahteva pridobitev stvarnopravnega upravičenja zaradi neodpravljive nesklepčnosti in sicer iz enakih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje za zavrnitev zahtevka pod točko II. izreka zamudne sodbe, zavrniti. Vlaganja v konkretnem primeru po mnenju sodišča druge stopnje nedvomno niso bila tako obsežna, da bi se spremenila identiteta toženkine nepremičnine kot celote (kmetije). Zato lahko tožnik uveljavlja le obligacijskopravni zahtevek iz naslova vlaganj v posebno premoženje toženke (podredni zahtevek).

10. Načelno drži, da je mogoče v pravdnem postopku zahtevati le ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, šele po pravnomočni odločitvi v takem postopku pa zahtevati delitev skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka (V. Oddelek postopek za delitev stvari in skupnega premoženja ter prenehanje premoženjske skupnosti Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1)). Kljub temu sodna praksa dopušča uveljavljanje zahtevka, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če to opravičuje posebne okoliščine. Stranki sta v času zakonske zveze vlagali v nepremičnino, ki je toženkino posebno premoženje (prvi odstavek 51. člena ZZZDR). Skupno premoženje tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z obravnavanimi vlaganji, upoštevaje velikost deleža, za katerega se je zaradi skupnih vlaganj povečala vrednost nepremičnine ter ob dejstvu, da je tožnik postavil tudi zahtevek na civilno delitev, je po mnenju sodišča druge stopnje pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikovemu zahtevku na izplačilo njegovih vlaganj, ki so povečala vrednost toženkinih nepremičnin, ugodilo2. 11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje izpodbijano zamudno sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je stvarnopravni zahtevek tožnika zavrnilo, s tem pa je bilo potrebno odločati še o podrednem zahtevku tudi glede te nepremičnine.

12. Pritožba nadalje navaja, da toženka ni več lastnica osebnega vozila in traktorja, pri tem pa niti ne zanika, da slednje ni bilo pridobljeno v času trajanja zakonske skupnosti in da sta solastnika s tožnikom do 1/2, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da je toženka dolžna glede na delež tožnika na osebnem vozilu in kmetijskem traktorju, slednjemu izplačati denarno protivrednost njegovega deleža v višini 17.000,00 EUR pravilna, saj delitev v naravi niti ni več mogoča, premičnine pa je tudi sicer uporabljala izključno toženka (neprerekano dejstvo).

13. Ker je sodišče druge stopnje zavrnilo primarni zahtevek tudi za nepremičnino parc. št. *51/1 k.o. H., ki bi naj spadalo v skupno premoženje, zavrnilo, je v nadaljevanju odločalo še o podrejenem obligacijskem zahtevku iz naslova skupnih vlaganj pravdnih strank, zaradi česar se je vrednost teh nepremičnin povečala. Skupno premoženje zakoncev tako predstavlja tisto povečanje vrednosti nepremičnin, ki je nastalo z vlaganji, posledica vlaganj pa je obligacijski zahtevek zoper tistega, ki je bil z vlaganji obogaten3. 14. Na podlagi tožnikovih neprerekanih trditev je tako zaključiti, da je potrebno upoštevati še prispevek tožnika k povečani vrednosti št. stavbe 105, ležeče na nepremičnini par. št. *51/1 k.o. H. in mu je iz tega naslova toženka dolžna plačati še znesek 20.000,00 EUR.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo primarni zahtevek, ugodilo pa je podrednemu zahtevku, kot izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje (5. točka 358. člena ZPP).

16. Pritožnica je s pritožbo uspela zgolj v delu, da se tožniku ne prizna stvarnopravni zahtevek na nepremičnini par. št. *51/1 k.o. H., s tem pa je tožnik v celoti uspel s podrednim zahtevkom, kar na končni uspeh ne vpliva, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

1 VSRS sklep II Ips 253/2012 z dne 25. 10. 2012 2 Sodba II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010. 3 VSC sodba Cp 343/2017 z dne 15. 2. 2018.