Jedro

ZPIZ-2B nima prehodnih določb, ki bi urejale uporabo 190.a in 193. člena ZPIZ-2. Retroaktivna veljavnost določbe ZPIZ-2B bi zato po oceni pritožbenega sodišča pomenila poseg v načelo zaupanja v pravo in pravni položaj strank pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 3.966,24 EUR s pp. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v osmih dneh plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 2,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne dalje.

2. Zoper to sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi. V pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče v konkretnem primeru uporabiti določilo drugega odstavka 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju: ZPIZ-2 (ki velja od 1.1.2013 dalje), ki določa, da odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oz. drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, in sicer ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih. Tožeča stranka meni, da je upravičena do celotne vtoževane škode, torej ne glede na omejitev iz 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, v nadaljevanju: ZOZP. Poleg tega bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku tudi na podlagi določb ZPIZ-2B, ki je veljal v času odločanja (190.a člen). Pokojninsko in invalidsko zavarovanje je vzpostavljeno v skladu s pooblastilom iz 50. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da imajo državljani pod zakonsko določenimi pogoji pravico do socialne varnosti. Namen pokojninskega zavarovanja ni, da posega na ureditev v drugih zakonih, še posebej, če gre za področje zavarovalniškega prava, ki zasleduje povsem drugačne cilje. Težnja zakonodajalca pri spremembi 193. člena ZPIZ-2 in uvedbi novega 190.a člena ter spremembi drugega odstavka 193. člena je bila namreč ravno to, da se v pokojninski blagajni zbere čim več sredstev ter da pride v primerih krivdnih ravnanj posameznikov do prerazporeditve bremena za zagotavljanje sredstev tudi s strani zavarovalnic. V nasprotnem primeru bi se škode krile samo iz državnega proračuna, kar bi bilo v nasprotju z ustavno ureditvijo pravice do socialne varnosti. Pokojninska blagajna je v drugačnem stanju, kot je bila pred letom 2013, ravno tako zagotavlja drug nabor pravic. Potreba po prilagajanju sistema se ohranja še naprej. Poleg težnje po višji višini pokojnin oz. zagotavljanju dostojne pokojnine je povsem relevantno in pomembno tudi vprašanje zagotavljanja še nadaljnje finančne vzdržnosti blagajne. Ob domografskih predvidevanjih, po katerih bo v prihodnosti večje število upokojencev ob hkratnem nižjem število zavarovancev, ki krijejo izplačila pravic, je potrebno z vidika nadaljnjega zagotavljanja pravice do socialne varnosti zagotoviti, da se sredstva ohranijo v sistemu. Sistem ni bil nikoli oblikovan za kritje škodnih dogodkov posamezniku, temveč za kritje negotovih, bodočih dogodkov, na katere posamezniki nimajo vpliva.

3. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4. V konkretnem primeru je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. To sodbo pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP).

5. Pritožbene navedbe glede časovne veljavnosti 190.a člena ZPIZ-2 niso pravilne. Ta določba je namreč začela veljati šele 1.1.2016 (ZPIZ-2B) in ne že 1.1.2013. V predmetni zadevi je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo določena pravno pomembna dejstva, in sicer, da je I. S. 23.7.2012 z vozilom povzročil prometno nesrečo, v kateri se je kot pešec hudo poškodoval zavarovanec tožeče stranke. V tej zvezi tožeča stranka vtožuje škodo, ki ji je nastala z izplačevanjem nadomestil za invalidnost v letih 2013, 2014 in 2015 v skupnem znesku 3.966,24 EUR. Vsa iztoževana izplačila so bila opravljena pred 1.1.2016, kar pomeni, da je škoda nastala pred 1.1.2016 in da je tudi odškodninska obveznost zapadla pred 1.1.2016 (165. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

6. V času pred 1.1.2016 je bila v skladu z določbami ZOZP pravica tožeče stranke do uveljavljanja odškodnine od zavarovalnice, pri kateri je bil povzročitelj obvezno zavarovan, omenjena na v zakonu naštete primere, med katerimi ni izplačevanja nadomestila za invalidnost. Ureditev, kakršna je bila pred uveljavitvijo ZPIZ-2B, je sicer v skladu s splošnimi načeli odškodninskega prava, po katerih so posredni oškodovanci le izjemoma upravičeni do odškodnine. ZPIZ-2 je pred spremembo, objavljeno v Uradnem listu RS št. 102/2015, ki je začela veljati 1.1.2016, v členih od 190 do 193 določal, da lahko tožeča stranka zahteva povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost zavarovanca. Te določbe ne dajejo tožeči stranki podlage za neposreden zahtevek proti zavarovalnici, ampak proti neposrednemu povzročitelju škode. Šele v zadnji noveli ZPIZ-2, ki velja od 1.1.2016, je v določbi 190.a člena izrecno določeno, da tožeča stranka lahko zahteva povrnitev škode tudi od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s predmetnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, in sicer ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, člen 18) nudi tožeči stranki pravno podlago za tožbo proti zavarovalnici (pri kateri je bil povzročitelj obvezno zavarovan) izključno glede povračila sorazmernega dela prispevkov za pokojnine in invalidsko zavarovanje v kapitaliziranem znesku. Zavod po tej določbi iz 18. člena ZOZP ne more neposredno od zavarovalnice izterjati ostalih vrst škod, ki niso opredeljene v tem členu, saj je 18. člen ZOZP izjema od pravila iz 15. člena ZOZP in ga je tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno ozko razlagati.

7. Drži sicer, da ZPIZ-2B nima prehodnih določb, ki bi urejale uporabo 190.a in 193. člena ZPIZ-2. Kadar zakon nima prehodnih odločb, ga je mogoče uporabiti tudi za prej nastale, a še nerazsojene primere, vendar le, če taka uporaba zakona ne nasprotuje načelu varstva zaupanja v pravo. Obvezno zavarovanje v prometu je specifično zavarovanje, predpisano s strani zakonodajalca, pri katerem je svobodna volja pogodbenih strank omejena, višina premij pa mora upoštevati vse možne odškodnine, ki so jih zavarovalnice dolžne izplačevati. Pri določitvi premij za leta pred 1.1.2016 logično ni bila upoštevana obveznost zavarovalnic, kakršna je bila vzpostavljena z ZPIZ-2B. Retroaktivna veljavnost določbe ZPIZ-2B bi zato po oceni pritožbenega sodišča pomenila poseg v načelo zaupanja v pravo in pravni položaj strank pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu. V prid gornjemu zaključku govorijo tudi naslednja dejstva: iz obrazložitve predloga ZPIZ-2B1 ni razvidno, da bi šlo za spremembo, potrebno zaradi zavarovanja kakšne ogrožene pravne dobrine, sprememba ni vezana na noben evropski predpis (zaradi česar bi bila lahko predvidljiva), tožeča stranka v razmerju s toženo stranko tudi ni šibkejša stranka, ki bi jo bilo potreba posebej varovati. Povedano pomeni, da bi bila uporaba ZPIZ-2B v tej zadevi v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo materialno pravo (določbo 18. člena ZOZP) ter zahtevek zavrnilo.

8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Poročevalec DZ z dne 18.11.2015.