Jedro

Iz 6. 1. 2. točke predpogodbe jasno in nedvoumno izhaja, da se je tožena stranka zavezala, da bo postopek komasacije oziroma parcelacije v pogodbeno dogovorjenem roku končan. Navedeno pogodbeno določilo je jasno in ne dopušča drugačnih razlag. Stališče sodišča prve stopnje, da se tožena stranka k temu ni mogla zavezati in se ni zavezala zato, ker postopek parcelacije oziroma komasacije ni v njeni pristojnosti, je materialnopravno zmotno. Takšna zaveza tožene stranke temelji na načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in ne nasprotuje prisilnim predpisom. Da se je tožena stranka zavezala poskrbeti, da bo najkasneje do 1. 10. 2009 postopek parcelacije oziroma komasacije končan, je mogoče zaključiti tudi ob razlagi drugih pogodbenih določil. Iz predpogodbe izhaja, da je bil namen pravdnih strank pri sklepanju predpogodbe po izvedeni parcelaciji skleniti prodajno pogodbo, na podlagi katere bo tožeča stranka kot kupec na zemljišču pridobila lastninsko pravico (točka 1.3. predpogodbe).Tožena stranka je bila dolžna poskrbeti, da bo predmet prodaje znan, torej da bo parcela odmerjena in zemljiškoknjižno ter katastrsko urejena. Zgolj s sklenitvijo pogodbe o komasaciji in vložitvijo zahteve za uvedbo postopka na upravni organ, pa predmet prodaje (parcela) še ni bil dokončno oblikovan.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 44.198,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 41.685,00 EUR od 30. 1. 2010 dalje in od zneska 2.513,55 EUR od 17. 3. 2010 dalje, v II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.883,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V ostalem delu (glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.513,55 EUR od 30. 1. 2010 do 16. 3. 2010) se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 2.206,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo 44.198,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2010 dalje (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 2.237,25 EUR (II. točka izreka).

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožena stranka ni kršila svojih pogodbenih obveznosti in da je zato odstop tožeče stranke od predpogodbe neupravičen. Tožena stranka bi morala poskrbeti za to, da je postopek parcelacije oziroma komasacije v pogodbenem roku zaključen (6.1.2. točka predpogodbe). Napačni so zaključki sodišča, da je tožena stranka poskrbela za parcelacijo že s tem, ko je oddala vlogo za komasacijo. Povsem jasno je, da izvedba parcelacije oziroma komasacije ni v pristojnosti tožene stranke. Ravno iz tega razloga je bil določen naknadni fiksni rok, v katerem bi tožena stranka razumno lahko dosegla izpolnitev pogodbeno dogovorjenih obveznosti. Napačno je nadaljnje razlogovanje sodišča, da je odstop od pogodbe neupravičen tudi iz razloga, ker ga je tožeča stranka podala po prejemu poziva tožene stranke na sklenitev glavne pogodbe. Pravdni stranki sta dodatno določenemu roku iz 8. 7. točke v zvezi s 6.1.2. točke predpogodbe (1. 10. 2009) določili pravno naravo fiksnega časa oziroma bistvene sestavine pogodbe ter nanj vezali odstopno upravičenje tožeče stranke. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča, da je glede na zapis predpogodbe jasno, da rok za izpolnitev obveznosti prodajalca ni bil fiksen, saj naj bi bil tak zapis v nasprotju s 104. členom OZ. Takšno pravno naziranje je v nasprotju z načelom avtonomije volje iz 3. člena OZ. Dogovor iz predpogodbe namreč v ničemer ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim normam. V tem oziru so materialnopravno zgrešene navedbe sodišča, da bi stranki v predpogodbi morali izrecno navesti, da je le-ta razvezana, če tožeča stranka prevzetih obveznosti ne izpolni v roku iz 8.7. člena predpogodbe. Če bi želela tožeča stranka, v korist katere je bil določen dodatni fiksni rok, predmetno pogodbo ohraniti v veljavi, bi morala podati izjavo, da kljub neizpolnitvi tožene stranke vztraja pri izpolnitvi pogodbe. Tožeča stranka takšne izjave ni podala, zato izpolnitev obveznosti tožene stranke po poteku pogodbeno dogovorjenega roka na vsebino tožbenega zahtevka nima vpliva. Poziv tožene stranke na podpis glavne pogodbe tako tožene stranke ne upravičuje do zadržanja dela kupnine.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 28. 05. 2008 sklenili predpogodbo št. 058/2008, iz katere izhaja, da je tožena stranka lastnica Poslovne cone K., tožeča stranka pa izraža interes za nakup dela zemljišča v obsegu približno 2382 m2 z namenom izgradnje poslovnih prostorov (1. točka predpogodbe). Tožena stranka se je s predpogodbo zavezala, da na lastne stroške poskrbi za parcelacijo oziroma komasacijo zemljišč (komasacija oziroma parcelacija naj bi bila predvidoma končana do 30. 9. 2008), na podlagi katere se bo dokončno oblikoval predmet prodaje, kot tudi za vpis nove parcele in njenih mej v zemljiški kataster (6. 1. 2. točka predpogodbe). V 8. 1. točki predpogodbe je bilo dogovorjeno, da bosta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo takoj, ko bo tožena stranka pripravila lokacijski načrt in dokončno parcelacijo oziroma komasacijo zemljišč (predvidoma do 30. 9. 2008) v skladu z določili predpogodbe, najkasneje pa v 45 dneh od pisnega poziva prodajalca na sklenitev pogodbe. Za primer, da bi tožena stranka zamujala z rokom iz točke 6. 1. 2. predpogodbe za več kot eno leto, to je do 1. 10. 2009, je bilo v točki 8. 7. predpogodbe dogovorjeno, da ima tožeča stranka pravico odstopiti od pogodbe in je upravičena do celotne kupnine in skesnine skupaj z obrestmi, ki veljajo za depozite z ročnostjo nad eno leto pri F., d. d.,. Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo tožeča stranka v 30 dneh po sklenitvi predpogodbe plačala prvi obrok kupnine v višini 10 % pogodbene cene (predvideno 41.685,00 EUR), ki ima v primeru odstopa od pogodbe značaj skesnine (točka 3.1.1. v zvezi s točko 8. 2. predpogodbe). Nesporno je, da je tožeča stranka na podlagi tega dogovora 30. 6. 2008 toženi stranki plačala znesek 41.685,00 EUR.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri razlagi določb predpogodbe zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila obveznost tožene stranke iz točke 6. 1. 2. predpogodbe zgolj to, da poskrbi za sklenitev pogodbe o komasaciji in da je s tem svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Iz 6. 1. 2. točke predpogodbe jasno in nedvoumno izhaja, da se je tožena stranka zavezala, da bo postopek komasacije oziroma parcelacije v pogodbeno dogovorjenem roku končan. Navedeno pogodbeno določilo je jasno in ne dopušča drugačnih razlag. Stališče sodišča prve stopnje, da se tožena stranka k temu ni mogla zavezati in se ni zavezala zato, ker postopek parcelacije oziroma komasacije ni v njeni pristojnosti, je materialnopravno zmotno. Takšna zaveza tožene stranke temelji na načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ(1)) in ne nasprotuje prisilnim predpisom. Da se je tožena stranka zavezala poskrbeti, da bo najkasneje do 1. 10. 2009 postopek parcelacije oziroma komasacije končan, je mogoče zaključiti tudi ob razlagi drugih pogodbenih določil. Iz predpogodbe izhaja, da je bil namen pravdnih strank pri sklepanju predpogodbe po izvedeni parcelaciji skleniti prodajno pogodbo, na podlagi katere bo tožeča stranka kot kupec na zemljišču pridobila lastninsko pravico (točka 1.3. predpogodbe). Tožena stranka je bila dolžna poskrbeti, da bo predmet prodaje znan, torej da bo parcela odmerjena in zemljiškoknjižno ter katastrsko urejena. Zgolj s sklenitvijo pogodbe o komasaciji in vložitvijo zahteve za uvedbo postopka na upravni organ, pa predmet prodaje (parcela) še ni bil dokončno oblikovan. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka s tem, ko je do 15. 9. 2009 (torej znotraj dodatnega roka iz točke 8. 6. predpogodbe) poskrbela za sklenitev pogodbe o komasaciji, svojo obveznost iz predpogodbe izpolnila.

7. Nesporno je, da postopek komasacije oziroma parcelacije do 1. 10. 2009 ni bil zaključen(2). Tožeča stranka je bila tako upravičena odstopiti od pogodbe in od tožene stranke zahtevati povračilo kupnine oziroma skesnine na podlagi določbe 8. 6. točke predpogodbe. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo določila predpogodbe tudi v delu, ko je štelo, da bi tožeča stranka lahko veljavno odstopila od predpogodbe le, če bi izjavo o odstopu podala v razumnem roku, preden je tožena stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost in tožečo stranko 19. 11. 2009 pozvala na sklenitev glavne pogodbe. Udeleženci v pravnem prometu prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavnimi načeli, s prisilnimi predpisi in z moralo (3. člen OZ). Tožeča stranka je imela na podlagi med strankama avtonomno dogovorjenih določil (točka 6.1.2. in 8.6. predpogodbe) pravico odstopiti od predpogodbe, ker tožena stranka ni izpolnila prevzetih obveznosti v pogodbeno dogovorjenem roku. To je lahko storila kadarkoli po poteku roka, določenega v točki 8.6. predpogodbe (1. 10. 2009). Pravdni stranki sta dogovorili odstopno upravičenje, ki ni bilo vezano na (razvezni) pogoj niti ni bilo časovno omejeno. Če je torej tožena stranka izpolnila pogodbene obveznosti po poteku roka iz točke 8.7. predpogodbe in tožečo stranko pozvala na sklenitev glavne pogodbe, to na pravico tožeče stranke do odstopa od predpogodbe ni imelo nobenega vpliva. Pravdni stranki sta v tem delu drugače uredili medsebojna razmerja, kot je to določeno v OZ(3) (prim. 105. člen), pri čemer njun dogovor ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali moralnim normam (3. člen OZ).

8. Tožeča stranka zahteva plačilo 44.198,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2010 dalje. Vtoževani znesek (44.198,55 EUR) obsega 41.685,00 EUR, ki jih je tožeča stranka nesporno nakazala toženi stranki in 2.513,55 EUR, kar predstavlja dogovorjene obresti za čas od 30. 6. 2008 do 1. 10. 2009. Tožeča stranka torej zahteva tudi obrestne obresti za čas pred vložitvijo tožbe (od 30. 1. 2010 do 16. 3. 2010), kar je nedpoustno (375. člen OZ). Te je mogoče zahtevati le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ).

9. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 44.198,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 41.685,00 EUR od 30. 1. 2010 dalje in od zneska 2.513,55 EUR od 17. 3. 2010 dalje (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.513,55 EUR od 30. 1. 2010 do 16. 3. 2010) potrdilo (353. člen ZPP).

10. Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo njenega stroškovnega dela (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi v pretežnem delu uspela (uspela ni le glede dela obrestnega dela zahtevka, v zvezi s katerim pa niso nastali posebni stroški) je upravičena do povračila potrebnih stroškov (tretji odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo. Stroški tožeče stranke za postopek na prvi stopnji znašajo 2.883,18 EUR in obsegajo sodno takso 855,00 EUR, nagrado za postopek 828,10 EUR, nagrado za narok 764,40 EUR, materialne stroške 20,00 EUR, kilometrino 49,95 EUR (3 x 45 km) in 22 % DDV na odvetniške storitve. Pritožbeni stroški tožeče stranke pa znašajo 2.206,58 EUR (sodna taksa 939,00 EUR, nagrada za postopek 1.019,00 EUR, materialni stroški 20,00 EUR in 22 % DDV na odvetniške storitve). Priznane stroške je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (378. člen OZ). Glede na to, da je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela le v minimalnem delu, mora stroške z odgovorom na pritožbo kriti sama (tretji odstavek 154. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

(2) Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila na zadnji dan roka šele vložena zahteva za uvedbo postopka evidentiranja pogodbene komasacije.

(3) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).