Jedro

Dokaz, ki ga navaja tožnik v reviziji, t. j. pravnomočna kazenska sodba, je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe. Nižji sodišči sta zato pravilno sklepali, da obnovitveni razlog iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP ni podan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je izpodbijal odločbi tožene stranke z dne 16. 8. 2002 in 14. 6. 2002, s katerima mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in sklep z dne 24. 4. 2002, s katerimi je bila zavrnjena zahteva za izločitev pooblaščenca direktorja Policijske uprave kot prvostopenjskega disciplinskega organa. Poleg tega je zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na njegovo delovno mesto, mu zagotovi delo, ter mu za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja, to je od 28. 8. 2002 do 26. 11. 2002 plača njegovo polno plačo, kot da bi delal, od 26. 11. 2002 dalje pa razliko med plačo do katere bi bil upravičen, če bi delal in plačo kot jo je prejemal v času do 26. 11. 2002 do 29. 2. 2004 v družbi A. d.o.o. in do 1. 3. 2004 dalje v družbi U. d.n.o.. Sodišče je s sodbo in sklepom II Pd 470/2004 z dne 10. 11. 2004 odločilo o tožbenem zahtevku tako, da je s sklepom zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu glede plačila plače za obdobje od 26. 11. 2002 dalje, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšno odločitev je potrdilo tudi Višje sodišče s sodbo Pdp 135/2005 z dne 5. 5. 2006. 2. Dne 13. 10. 2006 je tožnik predlagal obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP. Kot nov dokaz je navajal pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 362/2002 z dne 1. 9. 2006, s katero je sodišče zavrnilo obtožbo zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ.

3. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrglo, ker je ugotovilo, da kazenska zavrnilna sodba ne predstavlja novega dokaza po 10. točki 394. člena ZPP. Tak razlog predstavlja le tisti dokaz oziroma dejstvo, ki je obstajalo v času prvotnega postopka, pa stranka zanj ni vedela do takrat, ko bi ga še lahko uveljavljala v okviru končanega postopka. Dejstva oziroma dokazi, ki nastanejo pozneje, ne morejo biti razlog za obnovo postopka.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da sta disciplinski in kazenski postopek ločena postopka, skupno obema postopkoma je lahko le istovrstno dejanje, zaradi katerega je delavec v postopku. Oprostilna kazenska sodba ne more vplivati na odločitev delodajalca o tem, da ima delavčevo dejanje znake kaznivega dejanja in da je podana njegova disciplinska odgovornost. 5. Zoper pravnomočni sklep je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po stališču tožnika pravnomočna kazenska zavrnila sodba predstavlja nov dokaz v smislu 10. točke 394. člena ZPP. Dejstvo je, da tožnik predmetne zavrnilne sodbe, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, ker z njo, do dne 15. 9. 2006, dejansko ni razpolagal. Pri predmetni sodbi gre po vsebini za podlago, ki bi lahko omogočila izdajo ugodnejše odločbe za tožnika, če bi bil ta dokaz uporabljen v prejšnjem postopku. Zato je izpodbijana odločitev sodišča o zavrženju predloga tožnika za obnovo postopka nelogična in neutemeljena, pristojno sodišče pa ima sedaj možnost, da z obnovo postopka popravi hudo napako, ki se je tožniku pripetila pri prejšnjem postopku.

6. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Tožnik je bistveno kršitev določb pravdnega postopka samo formalno navajal, ni pa je vsebinsko opredelil. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

9. Po določbi 10. točke 1. odstavka 394. člena ZPP se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. V smislu tega določila so nova dejstva le tista, ki so nastala do trenutka nastopa pravnomočnosti s tem izrednim pravnim sredstvom napadene odločbe. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh niso mogla uporabiti.

10. Dokaz, ki ga navaja tožnik v reviziji, to je pravnomočna kazenska sodba, je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe. Nižji sodišči sta zato pravilno sklepali, da zatrjevani obnovitveni razlog zato ni podan.

11. Sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno poudarilo, da sta disciplinski in kazenski postopek ločena postopka. O obstoju kaznivega dejanja lahko odloča samo sodišče, lahko pa disciplinski organ za potrebe disciplinskega postopka ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zanj mogoče izreči disciplinski ukrep. Disciplinski organ v ničemer ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, in disciplinski postopek tudi poteka ločeno od kazenskega postopka. Skupno jima je le to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Za ugotovitev elementov očitane hujše kršitve disciplinske obveznosti pristojni disciplinski organ ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti niti kot predhodno vprašanje, saj za disciplinsko odgovornost ni pogoj, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena disciplinskega organa, ki vodi disciplinski postopek, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, ni potrebna niti uvedba tega postopka in še manj izrek pravnomočne kazenske sodbe.

12. Civilno oziroma delovno sodišče ni bilo vezano na oprostilno kazensko sodbo, saj v obravnavanem primeru kaznivo dejanje ni bilo element disciplinske kršitve. Za kaj takega bi šlo, če bi se tožniku kot kršitev delovnih obveznosti očitala storitev kaznivega dejanja. V takem primeru bi bila odločitev o disciplinski odgovornosti pogojena s pravnomočno kazensko sodbo: tako obsodilno kot oprostilno. Takšno stališče je revizijsko sodišče zavzelo tudi v zadevi VIII Ips 517/2007 z dne 12. 1. 2009. 13. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 384. členom ZPP).