Jedro

Dokazno breme za višino nastale škode je na tožniku, ki mora izkazati, da bi na zakupljenih zemljiščih lahko ustvaril ustrezne pogoje za dosego dobička. To velja tudi glede namakanja.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik sploh ni izkazal, da bi opravil investicije v zakupljeno zemljišče z namakanjem in postavitvijo rastlinjakov, tudi o škodi zaradi opustitve te investicije, ki bi omogočala večji pridelek, ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka tako spremeni, da je tožeča stranka dolžna plačati poleg dosojenega zneska pravdnih stroškov še znesek 1.741,98 EUR, sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je v roku 15. dni dolžna povrniti 131,92 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

III. Stranski intervenient sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička v višini 1.648.305,69 EUR, ker je ocenilo, da tožniku škoda kljub nepravilni izpolnitvi zakupne pogodbe s strani tožene stranke ni nastala. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 16.682,37 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 15.392,62 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Graja dopolnitev izvedeniškega mnenja strokovnjakov Biotehniške fakultete, saj se bistveno razlikuje od osnovnega mnenja, kar kaže na neresnost postavljene inštitucije. Iz dopolnitve izvedeniškega mnenja ne izhaja, zakaj so se strokovnjaki fakultete odločili, da so tla na spornem zemljišču postala manj primerna, pogojno primerna in neprimerna, čeprav so v prvotnem mnenju zatrjevali, da so ta tla primerna za vrtnarsko pridelavo ter omogočajo uspešno pridelovanje vrtnin. Pri ogledu in ponovni analizi tal ni bilo ugotovljeno nič drugačnega, kot ob predhodni analizi v letu 2010. Strokovnjaki so v dopolnilnem izvedeniškem mnenju uporabili bistveno nižje hektarske donose kot v osnovnem mnenju, čeprav so takrat že obstajale kasneje uporabljene kalkulacije. Hkrati so upoštevali tudi, da vrtnine ne bi bile namakane, pri čemer so se v zvezi s tem naslonili kar na trditve prič ob ogledu in ne na navodila sodišča. Izvedeniško mnenje zaradi neskladnosti ne more biti prepričljivo obrazloženo in strokovno utemeljeno, pri čemer gre za pomanjkljivost, ki je ni moč opraviti z zaslišanjem, temveč bi sodišče moralo dopustiti izvedbo novega dokaza z izvedencem. Tožnik je predlagal, da mu ob morebitnem zaslišanju izvedencev kot strokovna pomočnica pomaga izvedenka A. A., česar pa sodišče ni dopustilo in svoje odločitve ni obrazložilo. Kršilo je načelo kontradiktornosti in 22. člen Ustave RS. Prav tako iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče vsebinsko primerjalo strokovno mnenje izvedenke A. A. z dopolnilnim izvedeniškim mnenjem Biotehniške fakultete, tako glede rezultatov na hektarski donos posameznih vrtin, kot tudi glede njenega zaslišanja, da so srednje težka tla primerna za vrtnarsko pridelavo. Zgrešen je zaključek sodišča, da tožnik ni zanikal navedb stranskega intervenienta iz vloge 24. 11. 2008, da tožniku ne bi dal dovoljenja za dostop do reke Krke za izvedbo namakanja. Tožnik je to prerekal v vlogi z dne 25. 11. 2008. Na glavni obravnavi 16. 9. 2015 je tudi pojasnil, da stranski intervenient sploh ni lastnik teh zemljišč in lastništva ni izkazal. Tožbeni zahtevek tožnika se nanaša tudi na leto 2008, izvedeniško mnenje pa je bilo narejeno do vključno leta 2007. Sodišče, ki je posplošeno pojasnilo, da ni verjetno, da bi tožnik dobiček dosegel v letu 2008, če ga ni v predhodnih letih, je prezrlo, da je tožnik v posameznih letih dobiček imel, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgrešene so navedbe sodišča, da iz postavke "prevoz namakalne opreme" jasno izhaja, da je tožnik nameraval namakanje realizirati s pridobivanjem vode iz reke Krke in ne s talno vodo ali zbiranjem vode na rastlinjakih. Gre za pomikanje namakalnega sistema neodvisno od vira vode. Če bi bil ta iz reke, bi na zemljišče voda pritekla po ceveh, nato pa od tam po premični namakalni opremi. Tožnik tudi sicer ni zatrjeval, da bi vodo pridobil iz reke, temveč z izdelavo vrtine. To izhaja iz navedb na zaslišanju in navedb priče B. B. Sodišče se ni opredelilo do trditve izvedenca C. C., da je treba za črpanje vode iz reke imeti vodno dovoljenje, niti ali je takšno dovoljenje potrebno tudi za pridobivanje vode iz vrtine oziroma z zbiranjem. Obrazložitev sodbe je v tem delu v nasprotju z listinami v spisu, kar pomeni kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, glede možnosti namakanja pa je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Toženec ni pravočasno zanikal, da je tožnik imel ustrezna finančna sredstva za realizacijo projekta. Listina pregleda obdelanosti zemljišč je bila predložena prepozno in je sodišče ne bi smelo upoštevati. Prav tako tudi ne premoženjskega položaja tožnika v letu 2012, saj se zadeva nanaša na leto 2000. 4. Tožena stranka izpodbija II. točko sodbe glede povrnitve pravdnih stroškov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je sodišče napačno priznalo stroške toženi stranki glede njene druge pripravljalne vloge z dne 10. 4. 2007, saj ni šlo le za dokazni predlog, temveč tudi za soglasje za stransko intervencijo D. D., zato bi sodišče moralo priznati priglašene stroške v višini 1.500 odvetniških točk. Če pritožbeno sodišče tega ne bi upoštevalo, pa bi moralo upoštevati takšno število točk pri tretji pripravljalni vlogi, saj bi ta nato postala druga pripravljalna vloga. Graja tudi odločitev sodišča, ki ni priznalo stroškov za šest pripravljalnih vlog, pa bi jih moralo. Ob tem se izrecno sklicuje na vsebino 4., 5., 7., 9., 10., 11. in 12. pripravljalne vloge. Napačno je sodišče prisodilo stroške glede vloge tožene stranke z dne 13. 1. 2009, saj bi ji moralo priznati 50 točk, priznalo pa ji je le 20 točk. Prav tako zmotno ni upoštevalo urnine v zvezi z obravnavo 2. 6. 2011, saj je ta trajala več kot prve pol ure. Glede obravnave z dne 4. 2. 2013 je sodišče toženki priznalo le 500 točk, čeprav je bil narok za glavno obravnavo opravljen in se ni preložil. Ker so stroški napačno priznani, je tudi napačen izračun glede administrativnih stroškov. Po izračunu toženke bi morala prejeti skupaj 21.798,55 EUR.

5. Na pritožbo tožnika sta odgovorila tožena stranka in stranski intervenient in prerekala podane pritožbene navedbe.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožnika:

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička, ker je ocenilo, da ni izkazal, da bi mu zaradi kršitve zakupne pogodbe glede na predvideno pridelavo kultur in ob upoštevanju danih bioloških in klimatskih razmer nastala škoda. Pri tem se je oprlo na izvedeniško mnenje E. E. in strokovnjakov Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Slednji so svoje mnenje sprva izdelali brez ogleda zemljišča in le na podlagi literature, po podanih pripombah strank so mnenje bistveno dopolnili in tudi razširili skupino strokovnjakov za posamezna vprašanja, njihovi zaključki pa so bili zaradi upoštevanja specifičnih lastnosti konkretnega zemljišča in klimatskih pogojev delno spremenjeni. To pa ni razlog, da bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca, kot zmotno meni pritožnik, saj po določilu drugega odstavka 254. člena ZPP v primeru, kadar se podatki izvedencev v mnenju bistveno razlikujejo ali je izvid izvedencev nejasen, nepopoln ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, sodišče lahko (če se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedencev) dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci. Mnenje drugih izvedencev se zahteva predvsem, če nastane utemeljen dvom v pravilnosti že podanega mnenja, česar se ne da odpraviti z zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP), za kar v konkretnem primeru ne gre. Sodišče prve stopnje je v 41. točki sodbe natančno argumentiralo, zakaj sledi dopolnilnemu izvedeniškemu mnenju, ki so ga strokovnjaki dodatno pojasnili tudi ob zaslišanju, z razlogi sodišča prve stopnje pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ob tem še dodaja, da je izvedenec F. F., ki je opravil dopolnilno izvedeniško mnenje glede pedološkega dela, pojasnil, da so po izvedenih terenskih ogledih bili bolj pozorni na visok delež melja v sami mineralni sestavi tal in na siromašnejšo količino organskih snovi. Zaključek prvega mnenja, da gre za primerno teksturo tal za vrtnarsko pridelavo, je narejen ob pogoju rednega namakanja, saj sicer lahko pride do zbitosti tal, v dopolnilnem mnenju pa je končni zaključek o količinah pridelka glede na talne razmere na obravnavanih zemljiščih, od česar je odvisna tudi višina izgubljenega dobička, narejen ob predpostavki, da namakanja ne bi bilo. Sicer pa so izvedenci v dopolnilnem izvedeniškem mnenju manjšo primernost tal upoštevali le kot enega izmed faktorjev za zmanjšano količino pridelka, ki bi bil dosežen v optimalnih pedoloških razmerah (25 - 30 %), in ne kot edini faktor, ki bi onemogočal ustvarjanje dobička, pri čemer tudi v osnovnem izvedeniškem mnenju tla niso bila ocenjena kot pedološko optimalna za vrtnarsko pridelavo.

8. V dopolnilnem izvedeniškem mnenju so izvedenci za oceno hektarskega donosa uporabili metodologijo modelnih kalkulacij in ne rezultatov sortnih poskusov, kot v osnovnem izvedeniškem mnenju. Razloge za takšno odločitev je ob zaslišanju pojasnila izvedenka G. G., sodišče prve stopnje pa je njenemu stališču utemeljeno sledilo in sprejem dopolnilnega izvedeniškega mnenja tudi ustrezno obrazložilo (točki 38. in 41. sodbe). Ne drži torej, da bi ostale razlike v osnovnem in dopolnilnem izvedeniškem mnenju glede metodologije za izračun hektarskega donosa nepojasnjene.

9. Dokazno breme za višino nastale škode je na tožniku, ki mora izkazati, da bi na zakupljenih zemljiščih lahko ustvaril ustrezne pogoje za dosego dobička. To velja tudi glede namakanja. Trditvena podlaga tožnika v zvezi s tem je bila šibka. V tožbi namakanja ne omenja in kljub takojšnjemu opozorilu toženke v odgovoru na tožbo, da so stroški pridelave nekaterih vrtnin povezani z namakanjem, slednjega prvič omeni šele v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2008, ko zapiše, da bi za zelenjavarski del načrta moral pripraviti zemljišče z namakanjem. Na kakšen način, ne pove. V zvezi s to trditvijo tožnika je takoj reagiral stranski intervenient, ki je v vlogi 26. 11. 2008 izpostavil, da tožniku ne bi dal soglasja za vodenje namakalnih naprav od reke Krke preko njegovih zemljišč. Teh trditev tožnik v pripravljalni vlogi z dne 27. 11. 2008 ni konkretizirano prerekal (izrekel se je le glede naravnih nesreč), zato jih je sodišče prve stopnje v skladu z določilom 214. člena ZPP utemeljeno štelo za priznane. Ne gre namreč za nesklepčne navedbe, kot skuša v pritožbi prikazati tožnik. Ker tožnik o drugih načinih namakanja pravočasnih trditev ni postavil, slednjih pa s svojim zaslišanjem in zaslišanjem priče ne more nadomestiti, v pritožbi ne more uspeti s sklicevanjem, da bi vodo pridobival preko vrtine ali z zbiranjem na rastlinjakih. Poleg tega bi za omenjeno potreboval soglasje toženke zaradi nedokončanega denacionalizacijskega postopka, da bi slednjega prejel, pa ni ne zatrjeval ne izkazal. 10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in 22. člen Ustave RS, ker ni postavilo novega izvedenca, ni zaslišalo A. A. in ni dopustilo, da bi bila slednja kot strokovni pomočnik prisotna pri zaslišanju izvedencev z Biotehniške fakultete. Ker izvedeniško mnenje, pridobljeno izven pravde, s sodelovanjem le ene stranke, brez soglasja nasprotne, ni dokaz, ga je sodišče lahko upoštevalo le kot del strankinih navedb. Z zaslišanjem sestavljalke takšnega mnenja zato ni mogoče obiti procesnega pomena izven pravde pridobljenega izvedeniškega mnenja (primerjaj odločbo II Ips 895/2009), ki ga sodišče preizkuša s pomočjo sodno postavljenega izvedenca. Sodišče zato A. A. ni bilo dolžno vabiti na narok kot priče, če bi tožnik želel, da sodeluje kot njegov strokovni pomočnik ob zaslišanju sodnih izvedencev, bi moral za njeno navzočnost poskrbeti sam. Ker, kot je bilo že pojasnjeno, izvedeniško mnenje izvedencev Biotehniške fakultete zgolj zaradi sprememb stališč ob izdelavi dopolnilnega izvedeniškega mnenja ne vzbuja dvoma v pravilnost celotnega mnenja, je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca. Zgolj dejstvo, da ni obrazložilo stališča do vprašanja prisotnosti A. A. kot strokovne pomočnice, na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve ne vpliva.

11. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2008 razširil tožbeni zahtevek še na škodo zaradi izgubljenega dobička, ki naj bi mu nastala do 15. 10. 2008. Čeprav je nepremičnine prevzel v posest 24. 7. 2007, je trdil, da bi mu nastala škoda zaradi izgube dobička pri zelenjadarski proizvodnji, saj se mu zaradi zamude z izročitvijo zemljišč investicija v pripravo zemljišč zgolj za dve leti ne izplača, s tem pa je prikrajšan za večji dobiček. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik sploh ni izkazal, da bi opravil investicije v zakupljeno zemljišče z namakanjem in postavitvijo rastlinjakov, tudi o škodi zaradi opustitve te investicije, ki bi omogočala večji pridelek, ni mogoče govoriti. Pritožbene navedbe, da bi tožnik glede na predhodna leta dobiček lahko ustvaril, ne izhajajo iz njegove trditvene podlage o vzrokih za izpad dobička v letu 2008 in so zato neutemeljene.

12. Ker je sodišče zaključilo, da tožnik ni izkazal, da bi kmetijske površine namakal, so nerelevantne obširne pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno štelo postavko "prevoz namakalne opreme" kot znak, da je nameraval namakanje opraviti preko reke Krke, in ne na drug način. Nobeden izmed načinov namreč ni bil konkretizirano zatrjevan, še manj pa pogoji zanj dokazani.

13. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da tožnik ne razpolaga s kmetijsko mehanizacijo in usposobljenim kadrom, da so opredelitve storitev laične in nerealne ter da je škoda nespecificirana, stranski intervenient pa je pred prvim narokom v pripravljalni vlogi z dne 19. 9. 2008 navedel še, da tožnik malomarno gospodari na drugih zemljiščih in računov ne poravnava. Ker tožnik v svojih tožbenih trditvah konkretnejše finančne konstrukcije za realizacijo proizvodnje ni predstavil, pritožbeno sodišče glede na prej navedene nasprotne trditve toženke in stranskega intervenienta ne more pritrditi pritožbi, da je dejstvo, da tožnik razpolaga s potrebnimi finančnimi sredstvi, ostalo neprerekano in nesporno. Tožnik je pavšalni finančni načrt podal šele v prilogi: proizvodni načrt izdelave zelenjave od leta 2001 - 2007, ki jo je predložil na poziv sodišča 19. 5. 2010. Po prejemu te vloge je tožena stranka dodatno navedla (vloga 14. 7. 2010), da tožnik ni izkazal, da bi bil sposoben financirati potrebno infrastrukturo, torej obstoja finančnih sredstev ni imela za nespornega. Drži sicer pritožbena navedba, da je tožena stranka listino pod B43 "pregled obdelanosti zemljišč" predložila prepozno, saj ni pojasnila, zakaj glede na postavljene trditve tega ni mogla storiti prej. Vendar pa ne gre za ključen dokaz, na katerem bi temeljila ocena sodišča o slabem gospodarjenju tožnika. Glede teh ugotovitev se je sodišče oprlo tudi na izpoved B. B. in sledilo neprerekanim trditvam stranskega intervenienta, da so tožniku pri opravljanju prašičjereje opremo in prašiče zarubili, ker ni poravnaval obveznosti do dobaviteljev. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v razloge sodišča prve stopnje, ko je v zvezi s subjektivnimi okoliščinami glede uspešnosti poslovanja tožnika upoštevalo njegovo siceršnjo finančno uspešnost, saj se ves čas ukvarja s kmetovanjem. Upoštevanje prepozno predložene listine torej predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki na pravilnost odločitve ni vplivala.

14. Glede na vse navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi tožnika niso utemeljeni, zato je višje sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo tožnika zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

O pritožbi tožene stranke:

15. Tožena stranka v pritožbi izpodbija stroškovno odločitev in izpostavlja posamezne postavke, za katere ji sodišče ni priznalo oziroma ji je napačno odmerilo pravdne stroške. Neutemeljeno je stališče, da bi ji sodišče moralo stroške druge pripravljalne vloge priznati v višini 1.500 točk, saj je poleg dokaznega predloga podala tudi soglasje za stransko intervencijo. Slednje je bilo namreč nepotrebno, saj je intervencijo predlagala sama, zato ji je sodišče prve stopnje te stroške pravilno odmerilo zgolj v obsegu 50 točk po tar. št. 19/4 OT. Ker je toženka za pripravljalno vlogo z dne 3. 6. 2008 zahtevala po stroškovniku 1.000 točk, v pritožbi ne more uspeti z zahtevo, da ji mora sodišče na ta račun priznati 1.500 točk, kot bi ji pripadalo za drugo pripravljalno vlogo. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da 4., 5. in 7. in 11. pripravljalna vloga niso bile potrebne, saj je toženka v njih že ponavljala predhodno zavzeta stališča. Ne drži, da bi v 7. pripravljalni vlogi nasprotovala spremembi tožbe, saj je to storila že v 6. pripravljalni vlogi, za katero so ji bili stroški priznani. Prav pa ima toženka, da ji sodišče neupravičeno ni priznalo stroškov 9. pripravljalne vloge, saj jo je vložila po pozivu sodišča. Tudi stroški 10. pripravljalne vloge so bili po oceni pritožbenega sodišča potrebni, ker ta predstavlja odgovor na vlogo tožnika, v kateri je bil podan tudi ugovor prekluzije. Enako velja za 12. pripravljalno vlogo, v kateri je toženka kritizirala materialno procesno vodstvo sodišča in uveljavljala kršitev načela prekluzije. Za omenjene tri pripravljalne vloge bi sodišče toženki moralo priznati dodatnih 3.000 odvetniških točk (3 x 1.000) po tar. št. 19/3 OT. Utemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče na podlagi tar. št. 19/4 OT toženki moralo priznati 50 točk za vlogo z dne 13. 1. 2009, in ne le 20 točk, prav tako tudi, da ji za obravnavo 2. 6. 2011 pripada urnina v višini 50 točk (7. člen OT).

16. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče zmotno odmerilo stroške za narok 4. 2. 2013, saj je bil ta preložen, zato toženki pripada le 25 % po tar. št. 18, kar je sodišče pravilno upoštevalo. Toženki torej poleg prisojenih stroškov postopka glede na navedeno pripada še 3.080 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, upoštevajoč 1 % materialnih stroškov in 22 % DDV, znaša 1.741,98 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo, tako da je tožnik poleg že dosojenih zneskov pravdnih stroškov (16.682,37 EUR) toženki dolžan povrniti še znesek 1.741,98 EUR pravdnih stroškov (3. točka 365. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 154., 155. in na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Hkrati mora toženi stranki, ki je s pritožbo delno uspela (v 34 %), povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Njihova odmera je razvidna na 759. strani spisa. Gre za stroške sodne takse za pritožbo, nagrade za redno pravno sredstvo, poročilo stranki in administrativne stroške, vse povečane za DDV. Skupni pritožbeni stroški tožene stranke v zvezi z njeno pritožbo znašajo 388,02 EUR, glede na njen pritožbeni uspeh pa ji je tožeča stranka dolžna povrniti 131,92 EUR stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta stroške odgovorov na pritožbo, saj z njima nista pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča.