Jedro

Poravnava terjatve na način, kakršnega upnik (bodočega) stečajnega dolžnika ni mogel uveljaviti s tožbo, ker za to ni imel pravne podlage, je izterjava terjatve na neobičajen način.

Neobičajen način izterjave ustvarja zakonsko domnevo obstoja subjektivnega dejanskega stanja izpodbojnosti (uvodni del in 1. točka 113. člen ZPPSL/89).

Pravna posledica uspešnega izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju je, da mora nasprotna stranka vrniti v stečajno maso premoženjsko korist v denarju.

Če je tožena stranka prišla do poplačila svoje terjatve z dejanjem, pri katerem se domneva, da je vedela ali bi morala vedeti za neugodno ekonomsko - finančno stanje tožeče stranke, ni dobrovernosti, ki je pogoj za prisojo obresti samo od vložitve zahtevka dalje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki spora nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje: - ugotovilo, da je pogodba z dne 15.4.1993, na podlagi katere je tožeča stranka vrnila toženi stranki blago v vrednosti 4.717.546,00 SIT, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke; - naložilo toženi stranki, da vrne v stečajno maso tožeče stranke premoženjsko korist v znesku 4.717.546,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.4.1993 dalje, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo, tožeča stranka pa je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Obrazložitve v 4. odst. na 6. strani izpodbijane odločbe ni mogoče opredeliti kot absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, kot to meni tožena stranka v reviziji. Pritožbeno sodišče namreč samo povzema razloge, s katerimi prvostopno sodišče v svoji sodbi ugotavlja, kako naj bi prišlo do prikrajšanja upnikov stečajnega dolžnika zaradi vrnitve toženi stranki tistega blaga, ki ga je ta predhodno prodala tožeči stranki, ni pa zanj prejela plačila. V tem povzetku ni pomanjkljivosti iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Obrazložitev prvostopne sodbe pa je razumljiva in tudi brez nasprotij, ki bi jih bilo mogoče podvesti pod omenjeno zakonsko določbo. Vprašanje, ali mora tožena stranka vrniti v stečajno maso pridobljeno premoženjsko korist v denarju ali z vrnitvijo predmetov, ki jih ji je izročila tožeča stranka v poravnavo svoje obveznosti, pa je materialnopravno in ne procesnopravno vprašanje.

Tožena stranka je dobavila tožeči stranki blago - kondenzatorje. Ta jih ni plačala. Za primer sodnega urejanja na omenjeni način nastalega pravnega razmerja je imela tožena stranka samo zahtevek na plačilo dolgovanega denarnega zneska, ne pa na vrnitev dobavljenega blaga, ali na sklenitev pogodbe za njegovo vrnitev. Poravnava terjatve tožene stranke na izvršeni način, je izterjava terjatve na neobičajen način po 1. točki 113. člena ZPPSL/89 (inkongruentno dejanje). Takšen način izterjave je dejanje, ki je izpodbojno po 112. členu ZPPSL/89, če je vzrok za posledico iz 1. točke 2. odst. 112. člena ZPPSL/89. Te posledice tožena stranka niti ne zanika. Utemeljenosti napadene odločbe, nanašajoče se na ugotovitev, da je pogodba z dne 15.4.1993 proti stečajni masi brez učinka, namreč sploh ne izpodbija. Ugotovljeni neobičajen način izterjave pa ustvarja tudi zakonsko domnevo obstoja subjektivnega dejanskega stanja izpodbojnosti (uvodni del in 1. točka 113. člena ZPPSL/89).

Uspešno izpodbijanje pravnega dejanja po 112. členu in sledečih ZPPSL/89 ima za posledico, da izpodbito pravno dejanje nima pravnega učinka proti stečajni masi. Pogodba, če je ta predmet izpodbijanja, pa ostane sicer v veljavi. Zato se pravne posledice uspešnega izpodbijanja razlikujejo od pravnih posledic razveljavitve pogodbe. Te določa 113. člen ZOR, pravne posledice uspešnega izpodbijanja v stečaju pa 4. odst. 116. člena ZPPSL/89. Po tej zakonski določbi pa je pravna posledica samo ena: nasprotna stranka mora vrniti stečajni masi vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila z izpodbitim dejanjem. Merilo za ugotavljanje premoženjske koristi pa je denar. Zato je odločitev, da mora tožena stranka vrniti v stečajno maso v denarju izraženo premoženjsko korist, pravno pravilna. Drugačnemu pravnemu stališču, ki ga zagovarja tožena stranka, glede na navedeno ni mogoče pritrditi. Višino v denarju izražene premoženjske koristi pa je sodišče ugotovilo iz pogodbe z dne 15. 4. 1993, sicer pa ji tožena stranka ni ugovarjala.

Pravilno je tudi stališče obeh sodišč, da mora tožena stranka plačati obresti od 15.4.1993 dalje. Že zgoraj je bilo obrazloženo, da je tožena stranka prišla do poplačila svoje terjatve z dejanjem, pri katerem se domneva, da je vedela ali bi morala vedeti za neugodno ekonomsko - finančno stanje tožeče stranke. Čim pa je tako, ni dobrovernosti, ki je pogoj za prisojo obresti samo od vložitve zahtevka dalje (primerjaj: 214. člen ZOR).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi niso podani tisti revizijski razlogi, ki jih mora revizijsko sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Na podlagi 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Tožena stranka mora nositi svoje stroške revizijskega postopka zato, ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa glede na določbo 1. odst. 155. člena ZPP.