Jedro

O načinu povrnitve ugotovljenega preplačila je tožena stranka odločila v skladu s svojo pristojnostjo, tožnici je omogočila brezobrestno obročno odplačilo v šestih mesecih od prejema prvostopenjske odločbe. V kolikšni meri in na kakšen način bo tožena stranka še nadalje upoštevala tožničine predloge za obročno odplačevanje oz. spremembo načina, višine ali obdobja vrnitve preplačila, je v njeni prosti presoji, sodišče ustreznosti takšne odločitve ne more presojati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 23. 2. 2009 in št. ... z dne 5. 6. 2009, s katerima je tožena stranka ugotovila, da je tožnici v obdobju od 1. 6. 2008 do 30. 11. 2008 izplačala 625,74 EUR preveč nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ter ji naložila, da neupravičeno prejeti znesek nakaže na transakcijski račun tožene stranke v šestih mesecih od prejema prvostopenjske odločbe. Po navedenem roku se bodo zaračunale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnice.

Zoper sodbo se, ne da bi pravno kvalificirala pritožbeni razlog, pritožuje tožnica in navaja, da dolžnega zneska glede na višino pokojnine, ki jo prejema, ni zmožna plačati. Pritožbo vlaga z namenom, da se ji odobri obročno odplačilo in odpišejo nastali stroški. Predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) pazi po uradni dolžnosti.

Pravna podlaga in obveznost tožene stranke, kar je vsebina izpodbijanih odločb, da zahteva povrnitev preplačila zneskov, ki jih je zavarovanec ali druga oseba prejela, ne da bi za to obstajala podlaga v priznani pravici, je v 275. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Na podlagi 3. odstavka omenjenega zakonskega določila tožena stranka izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem ji bo preplačilo povrnjeno.

Iz listin, ki jih je predložila tožena stranka in ki jim tudi tožnica vsebinsko ne ugovarja, izhaja, da je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 26. 11. 2008 tožnici ustavila izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z 31. 5. 2008, ker ji je bila z odločbo št. ... z dne 25. 11. 2008 od 1. 6. 2008 priznana pravica do starostne pokojnine.

Odločba o prenehanju pravice do nadomestila plače je postala dokončna in pravnomočna, saj tožnica ne navaja, da bi jo izpodbijala s tožbo v socialnem sporu, kot je bila pravilno poučena v dokončni odločbi z dne 20. 1. 2009, ki ji je bila vročena 22. 1. 2009 (priloga B3 sodnega spisa). V upravnem spisu je priloženo potrdilo Sektorja za nakazovanje pokojnin pri toženi stranki (priloga B 8 sodnega spisa), iz katerega izhaja, da je tožena stranka tožnici v obdobju od 1. 6. 2008 do 30. 11. 2008 izplačala nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v znesku 625,74 EUR. Tožnica ugotovljenemu znesku ne ugovarja po višini in tudi ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da tožena stranka zneska neutemeljeno prejetega nadomestila ni pravilno izračunala. Obveznost vračila temelji na določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007) o neupravičeni pridobitvi. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti ali nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (1. in 3. odstavek 190. člena OZ). Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ).

Tožnica se izključno pritožuje, ker naj bi ji tožena stranka ne omogočila vračila neupravičeno prejetega v več obrokih ter ker je prepričana, da s pokojnino, ki jo prejema, vračila ne zmore. Sodišče v socialnem sporu po 1. odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta, s katerim je bilo odločeno o tožničinih pravicah ali obveznostih iz sistema socialne varnosti. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnici omogočila 6 mesečni rok za vračilo preplačila, to je v skladu z njeno pristojnostjo po 3. odstavku 275. člena ZPIZ-1 in sodišče ne more presojati ustreznosti odločitve tožene stranke, ki je v mejah njenega prostega preudarka. Po načelu zakonitosti iz 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), po katerem tožena stranka odloča o pravicah (in obveznostih) iz obveznega zavarovanja, če z ZPIZ-1 ni drugače določeno, mora biti odločba, če je organ po zakonu upravičen odločati po prostem preudarku, izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. O načinu povrnitve ugotovljenega preplačila je tožena stranka odločila v skladu s svojo pristojnostjo in tožnici omogočila brezobrestno obročno odplačilo v šestih mesecih od prejema prvostopenjske odločbe. V prosti presoji tožene stranke je, v kolikšni meri in na kakšen način bo še nadalje upoštevala tožničine predloge za obročno odplačevanje oz. spremembo načina, višine ali obdobja vrnitve preplačila.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.