Jedro

Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti takrat, ko sodbe ni več mogoče izpodbijati s pritožbo v nobenem njenem delu in je s sodbo dokončno (z učinkom "ne bis in idem") rešena obtožba v celoti.

Za posamezne fakte nadaljevanega kaznivega dejanja, ki niso dokazani, se po ustaljeni sodni praksi ne izreka oprostilne sodbe, pač pa se te fakte izpusti iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja in razloge za to navede v obrazložitvi sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.H. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti z dne 26.10.1995 je I.H. očitala storitev nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ-95, sestavljenega iz štirih posameznih kaznivih dejanj (faktov).

Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 244. člena KZ-95 sestavljenega iz treh faktov, in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta ter mu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, ki so nastali glede teh dejanj. Glede enega fakta pa je obdolženca oprostilo obtožbe, ker storitev tega dejanja ni bila dokazana (3. točka 358. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94, - ZKP), in odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, ki so nastali glede tega dejanja, proračun.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in delno ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika, ki sta bili vloženi zoper to sodbo, ter sodbo sodišča prve stopnje deloma razveljavilo, in sicer obsodilni del prvostopne sodbe v krivdoreku glede enega v nadaljevano kaznivo dejanje vključenega fakta, v odločbi o kazenski sankciji in odločbi o stroških kazenskega postopka, ter njen oprostilni del, in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v preostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obdolženca je dne 11.12.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zoper pravnomočni del te sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu, sodbo sodišča druge stopnje pa v celoti in obdolženca oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, ker je vložena zoper odločbo, zoper katero je ni mogoče vložiti.

Po zakonu (1. odstavek 420. člena ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

Te določbe ni mogoče razlagati drugače kot tako, da se z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko izpodbija le odločba, ki je postala v celoti formalno in materialno pravnomočna. Zoper sodbo je torej mogoče to izredno pravno sredstvo vložiti takrat, ko sodbe ni več mogoče izpodbijati s pritožbo v nobenem njenem delu in je s sodbo dokončno (z učinkom "ne bis in idem") rešena obtožba v celoti.

V obravnavani zadevi ta zakonski pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni izpolnjen, saj izpodbijana sodba ni v celoti, ampak le deloma formalno in materialno pravnomočna. Višje sodišče je namreč sodbo sodišča prve stopnje deloma razveljavilo ter v razveljavljenem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper uvodoma navedeni odločbi torej po zakonu (1. odstavek 420. člena ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčevega zagovornika v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP in ob smiselni uporabi določbe 390. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

Vrhovno sodišče še dodaja, da gre pri nadaljevanem kaznivem dejanju za navidezni realni stek, torej za eno samo kaznivo dejanje. Zato se za posamezne fakte nadaljevanega kaznivega dejanja, ki niso dokazani, po ustaljeni sodni praksi ne izreka oprostilne sodbe, pač pa se te fakte izpusti iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja in razloge za to navede v obrazložitvi sodbe.