Jedro

Pričakovana lastninska pravica, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pripada osebi, ki ima veljaven pravni naslov, to je zavezovalni pravni posel in zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis overjen (41. člen ZZK-1).

V konkretni situaciji je izvedba dokaza z zaslišanjem stranke in priče neprimeren dokaz za ugotovitev obstoja prodajne pogodbe, ki bi vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo in na kateri je prenositeljev podpis overjen. Tožnik namreč ni zatrjeval, da bi bili vsi izvodi prodajne pogodba uničeni ali izgubljeni, temveč le, da se nahajajo pri prodajalcu, ob tem pa ni navedel, da od prodajalca navedene pogodbe ne more pridobiti oziroma se ni skliceval na t. i. edicijsko dolžnost tretjih oseb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba s prodajo nepremičnine parc. št. 8 k. o. X, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Radovljici pod opr. št. In 19/2015, nedopustna. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.977,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Vztraja pri navedbah, da ima na sporni nepremičnini pravico, ki preprečuje izvršbo. Pogodbo je bila sklenjena v pisni obliki, v več izvodih in je vsebovala zemljiškoknjižno dovoljenje. Za dokazovanje teh navedb je tožeča stranka predlagala svoje zaslišanje. Pred sklenitvijo pogodbe o zastavni pravici je bil upnik seznanjen, da je bila prodajna pogodba sklenjena, zaradi česar zanj ne velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Zaradi dokazovanja teh navedb je tožeča stranka predlagala tudi zaslišanje M. M. Sodišče prve stopnje je zaslišanje tožeče stranke in priče M. M. zavrnilo ter navedlo, da predlagana dokaza nimata nobene dokazne moči. Po mnenju tožeče stranke je s tem sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče med postopkom ni upoštevalo temeljnega načela kontradiktornosti oziroma načela obojestranskega zaslišanja, ki daje obema strankama v postopku možnost, da se izjavita. Vnaprejšnja ocena o nebistvenosti predlaganih dokazov je v nasprotju s pravico stranke, da se v postopku izjavi in zato pomeni kršitev ne le določb pravnega postopka, pač pa celo kršitev ustavne pravice.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne in prepričljive razloge ter je o tožbenem zahtevku tudi pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča, na katero se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. V pritožbi pritožnik v bistvenem ponavlja navedbe, podane že v postopku pred sodiščem prve stopnje, na katere je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

6. Pričakovana lastninska pravica, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje pripada osebi, ki ima veljaven pravni naslov, to je zavezovalni pravni posel in zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis overjen (41. člen ZZK-1).

7. Tožnik je zatrjeval, da je enkrat v mesecu avgustu 2008, s takratnim lastnikom A., d. o. o., sklenil prodajno pogodbo za parcelo 8, k.o. X, ki je vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo prodajalca, vendar pa so vsi izvodi prodajne pogodbe ostali pri prodajalcu A., d. o. o., z namenom, da jih bo prodajalec predložil za odmero davka in za overovitev pri notarju. V dokaz obstoja navedene prodajne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom je tožnik predlagal zaslišanje priče M. M., ki je bil takrat zakoniti zastopnik A., d. o. o., ter svoje lastno zaslišanje. Sodišče prve stopnje je izvedbo navedenih dokazov zavrnilo, ker je menilo, da tudi, če bi tožnik in predlagana priča potrdila vse kar je tožnik zatrjeval, njuna izpoved ne bi imela večje dokazne teže od uradnih evidenc, iz katerih izhaja, da davčnemu organu ni bila predložena v odmero davka prodajna pogodba za sporno nepremičnino, ki naj bi bila domnevno sklenjena med A., d. o. o. in tožnikom. Poleg navedenega pa je M. M. s podpisom notarskega sporazuma z dne 12. 6. 2009 potrdil, da v zvezi s sporno nepremičnino ne obstajajo nobeni drugi pravni posli, ki bi lahko vplivali na sklenitev zavarovanja oziroma odobritev kredita.

8. Pritožnik sodišču prve stopnje torej očita, da ga je prikrajšalo za izvedbo dokaza z lastnim zaslišanjem in zaslišanjem predlagane priče. Očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka ni utemeljen. Res teh dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo, vendar s tem še ni nujno kršilo tožnikove pravice do sodelovanja v postopku. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1) nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, 2) nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval ni pravno odločilno, 3) neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, ali 4) prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Nerodno je sicer sodišče prve stopnje zapisalo, da se postavlja vprašanje verodostojnosti priče, saj se sodišče v dokazno oceno posameznega dokaza v tej fazi ne spušča, temveč oceni le pomen teh dejstev, vendar pa iz obrazložitve kot celote jasno izhaja, da tožnik ni predlagal ustreznih dokazov za svoje trditve.

9. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je v konkretni situaciji izvedba dokaza z zaslišanjem stranke in priče neprimeren dokaz za ugotovitev obstoja prodajne pogodbe, ki bi vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo in na kateri je prenositeljev podpis overjen. Tožnik namreč ni zatrjeval, da bi bili vsi izvodi prodajne pogodba uničeni ali izgubljeni, temveč le, da se nahajajo pri prodajalcu, ob tem pa ni navedel, da od prodajalca navedene pogodbe ne more pridobiti oziroma se ni skliceval na t. i. edicijsko dolžnost tretjih oseb (228. člen ZPP).

10. Poleg navedenega lahko notar overi podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu le, če je zemljiškoknjižnemu dovolilo priloženo, med drugim tudi potrdilo pristojnega davčnega organa o plačilu davka na promet nepremičnin, pristojni davčni organ pa, kot izhaja iz dokaznega postopka, ni potrdil, da bi bilo opravljeno plačilo davka na promet nepremičnin za sporno nepremičnino.

11. Nadalje je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da tudi, če bi tožnik uspel dokazati, da je imel položaj pričakovanega lastnika, pa najkasneje od 3. 6. 2013 dalje, pričakovane lastninske pravice na sporni nepremičnini ni imel več, ker od tedaj dalje tožnikov domnevni pravni prednik (odsvojitelj A., d. o. o.), ni bil več vknjiženi lastnik. Pričakovani lastnik namreč obdrži pričakovano lastninsko pravico samo do časovnega trenutka, do katerega je njegov prednik vknjiženi lastnik.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da tožnik ni postavil konkretne trditvene podlage glede nedobrovernosti hipotekarnega upnika v trenutku sklenitve sporazuma o zavarovanju terjatve 17. 6. 2019. Tožnik namreč ni navedel, kdo in kdaj naj bi prvotno hipotekarno upnico Banka, d. d. seznanil, da je odsvojitelj enkrat v avgustu 2008, kot to zatrjuje tožnik, sporno nepremičnino prodal tožniku. Dobra vera se domneva, kar pomeni, da je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme, da je Banka, d. d., v trenutku sklenitve sporazuma o zavarovanju terjatve 17. 6. 2009, vedela, da je A., d. o. o., pred 17. 6. 2009 razpolagal z lastninsko pravico na sporni nepremičnini tako, da jo je prenesel na tožnika oziroma v njegovo korist izstavil veljavno zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena pa manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza z zaslišanjem priče M. M., saj bi šlo za nedovoljen informativni dokaz.

13. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ne uveljavljanih, ne tistih, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP.