Jedro

S kondikcijo se zahteva restitucija izpolnitve brez podlage. Vsebina kondikcijskega zahtevka je zato neveljavna izpolnitev sama.

Zapadlost tožnikovega kondikcijskega zahtevka je nastopila z razvezo prodajne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je po podlagi utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za čas rabe avtovleke od 2. 12. 2005 do 24. 1. 2008, za čas rabe avtovleke od 2. 11. 2005 do 30. 11. 2005 pa se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Toženec je proti vmesni sodbi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpostavlja različni stališči pravdnih strank. Po stališču tožnika je z razdrtjem kupoprodajne pogodbe za vozilo avtovleka odpadel temelj, na podlagi katerega je toženec uporabljal avtovleko. Zato terja plačilo uporabnine za prevožene kilometre v času uporabe. Po toženčevem stališču pa je vozilo uporabljal na temelju dogovora o skupni rabi, ki prestavlja samostojen, od prodajne pogodbe ločen pravni posel. Z razdrtjem kupoprodajne pogodbe je odpadla zgolj podlaga te pogodbe, dogovor o skupni rabi pa ne. Ta ni bil razdrt in je prenehal s potekom časa, za katerega je bil sklenjen. Meni, da obstaja več razlogov za zavrnitev obogatitvenega tožbenega zahtevka. Ker je tožnik avtovleko lahko uporabljal, kolikor ga je bila volja, pri njem ni bilo prikrajšanja. Prikrajšanje na tožnikovi strani ni niti zatrjevano niti izkazano, kar pomeni, da ni podan prehod premoženja iz sfere ene stranke v sfero druge stranke. Ker tožnik ne zatrjuje prikrajšanja kot nujnega elementa upravičene obogatitve, je tožba nesklepčna in bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Tožnik je z izročitvijo ključev tožencu omogočil rabo vozila skladno z dogovorom o skupni rabi. Izročitev ključev ne predstavlja prenosa lastninske pravice. Uporaba četrtega odstavka 111. člena OZ ne pride v poštev, saj se nanaša na primer stranke, ki je prejela izpolnitev, pa mora po razdrtju pogodbe prejeto vrniti. Če tožnik meni, da toženec ni izpolnil obveznosti po dogovoru glede kritja stroškov registracije, zavarovanja in vzdrževanja, bi moral tožiti na izpolnitev tega dogovora. Navaja, da bi moralo sodišče sporno zadevo presojati tudi po določilih 95. in 96. člena SPZ. Tako drugi odstavek 95. člena SPZ določa, da dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari v času, ko jo je imel v dobroverni posesti. Toženec je avtovleko uporabljal v prepričanju, da mu je na podlagi dogovora o skupni rabi dovoljena njena uporaba in da jo bo tožnik 24. 6. 2008 nanj prepisal. Toženec kot dobroveren uporabnik avtovleke za njeno uporabo ni dolžan plačati ničesar. Tožnik neutemeljeno zahteva tudi plačilo DDV, prav tako sodišču očita, da se v izreku vmesne sodbe ni opredelilo o številu prevoženih kilometrov. Meni tudi, da so terjatve iz naslova prevoženih kilometrov pred 1. 2. 2007 zastarane. Zastaralni rok bi tekel od vsake vožnje posebej.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožnik kot prodajalec in toženec kot kupec v decembru leta 2005 sklenila prodajno pogodbo za vozilo avtovleka R. M., reg. št. 000. Dogovorila sta se, da bo kupnina za vozilo poravnana tako, da toženec izroči tožniku vozilo Clio in dopusti tožniku souporabo avtovleke do 24. 6. 2008, ko bi moral tožnik izvesti še uradni prepis lastništva vozila avtovleke na toženca. Dogovor o skupni rabi avtovleke je bil torej del prodajne pogodbe, tožnikova uporaba pa je predstavljala del dogovorjene kupnine. Da je tako izhaja tudi iz skladnih izpovedi obeh pravdnih strank, ki sta jih podali ob zaslišanju na naroku 10. 9. 2012. Toženec je tako na izrecno vprašanje glede souporabe odgovoril, da je predstavljala del kupnine. Glede na navedeno ne drži pritožbeno stališče toženca, da je dogovor o skupni rabi predstavljal samostojen, od prodajne pogodbe ločen pravni posel. 5. Med strankama ni sporno, da je v začetku leta 2008 prišlo do razdrtja oziroma razveze prodajne pogodbe. S tem je vsaka od strank pridobila kondikcijski zahtevek, ki je določen v splošnem pravilu tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po navedenem določilu nastane v primeru, ko je nekdo nekaj prejel glede na podlago, ki je pozneje odpadla, obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti. S kondikcijo se zahteva restitucija izpolnitve brez podlage. Vsebina kondikcijskega zahtevka je zato neveljavna izpolnitev sama. To določajo določila 111. člena OZ. Tako ima vsaka stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ki je bila kasneje razvezana, pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi in tretji odstavek 111. člena OZ). Vsaka stranka pa dolguje drugi tudi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti (četrti odstavek 111. člena OZ). Pri denarni izpolnitvi so korist, ki jo lahko z uporabo doseže pridobitelj, obresti, če je predmet izpolnitve stvar pa doseže pridobitelj korist tako, da jo uporablja sam ali pa jo odplačno prepusti v uporabo drugemu.

6. Po razvezi prodajne pogodbe za vozilo avtovleka je vsaka od strank pridobila kondikcijski zahtevek. Toženec je svojega že realiziral v pravdi P 67/2009, v kateri je zahteval vrnitev kupnine z obrestmi. Tožnik v tej pravdi realizira svoj kondikcijski zahtevek, ko zahteva vrnitev koristi, ki jo je imel toženec od uporabe vozila. Ne drži pritožbena trditev toženca, da z uporabo vozila ni bil obogaten in da zato tudi ni prikrajšanja na tožnikovi strani. Toženec je vozilo uporabljal, kadar ga je potreboval. Če ne bi uporabljal vozila, ki je bil predmet prodajne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, bi moral najeti drugo vozilo. V enakem obsegu je bil tožnik prikrajšan, saj bi v obravnavanem obdobju lahko dal vozilo v uporabo komu drugemu.

7. Nepravilno je tudi toženčevo sklicevanje na drugi odstavek 95. člena SPZ, po katerem dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari v času, ko jo je imel v dobroverni posesti. Kot je bilo navedeno, gre v obravnavanem primeru za kondikcijski zahtevek, ki ima svojo podlago v tretjem odstavku 190. člena in določilih 111. člena OZ, ne pa za položaj neupravičene pridobitve zaradi učinkov stvarnega prava. Toženec tudi ni imel položaj dobrovernega lastniškega posestnika, to je tistega, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova (ker misli, da je njegova), in ne ve in tudi ne more vedeti, da ni lastnik stvari.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo toženčev ugovor zastaranja. Zapadlost tožnikovega kondikcijskega zahtevka je nastopila z razvezo prodajne pogodbe, to pa je bilo po ugotovitvi sodišča najkasneje 24. 6. 2008. Ker je bila tožba vložena 1. 2. 2010, tožnikova terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, ki sicer zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku, ni zastarala (346. člen OZ).

9. V obravnavani zadevi je sodišče z vmesno sodbo odločilo zgolj o podlagi tožbenega zahtevka (315. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Zato pritožbeni očitki, usmerjeni v višino tožbenega zahtevka (obračun DDV in opredelitev števila prevoženih kilometrov) ne more biti predmet pritožbene presoje vmesne sodbe.

10. Glede na navedeno je toženčeva pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).