Jedro

Pravice vsakogar so omejene s pravicami drugih. Upniki imajo pravico do premoženja, do zasebne lastnine, v katero odpust obveznosti dolžniku seveda močno posega. Zakonodajalec se je sicer odločil, da je tak poseg dopusten. Vendar pa je dolžnik to svojo pravico že izkoristil, pri čemer se je izkazalo, da do nje ni upravičen. Dopustitev ponovnega začetka postopka odpusta obveznosti za te iste obveznosti pa je po oceni višjega sodišča tudi prekomeren poseg v (ustavne) pravice upnikov, ki so že dokazali obstoj ovire za odpust obveznosti in zato tudi prejeli pravnomočno odločitev sodišča, da mora dolžnik te terjatve v neplačanem delu poplačati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se predlog za odpust obveznosti zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) začelo postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku in 2.) določilo preizkusno obdobje 4 let od začetka postopka odpusta obveznosti, ki poteče 12. 9. 2018. 2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da se je nad dolžnikom že vodil postopek osebnega stečaja St 2641/2011, v katerem se je postopek odpusta obveznosti ustavil in predlog za odpust obveznosti zavrnil s sklepom z dne 12. 12. 2012, upniku pa so bile v celoti priznane njegove terjatve. Stečajni postopek se je 8. 3. 2013 končal brez razdelitve upnikom, pri čemer dolžnik že takrat ni imel nobenega premoženja. Dolžnik s podajo predloga zlorablja svojo pravico, saj z njim ne želi doseči zakonitega namena postopka osebnega stečaja. Ob dejstvu, da ne razpolaga z nobenim premoženjem, pa ponovno predlaga odpust obveznosti, s čimer posega v upnikovo pravico do pravne varnosti in pravico do premoženja. Postopek osebnega stečaja ni namenjen le odpustu obveznosti, temveč gre za poseben postopek znotraj postopka osebnega stečaja, ki dolžniku omogoča odpust obveznosti ob predpostavki, da se je in se trudi poplačati obveznosti, pa kljub unovčeni stečajni masi svojih dolgov ni uspel poplačati, pri čemer je vsaj delno ali sorazmerno poplačilo upnikov ključen element oziroma celo predpostavka postopka osebnega stečaja. Z vložitvijo novega predloga za stečaj tako dolžnik ne želi poplačati svojih upnikov, predlog je bil vložen neposredno po koncu predhodnega postopka osebnega stečaja, premoženjsko stanje se ni spremenilo, torej želi dolžnik le prikrajšati pritožnika in ostale upnike, katerih pravice so bile v postopku St 2641/2011 že priznane. Višje sodišče naj zato izpodbijani sklep razveljavi in dolžnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrže, predlaga pa tudi, da se ustavi postopek odpusta dolžnikove obveznosti in se zavrne njegov predlog za odpust obveznosti.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril, da sam ničesar ne zlorablja, banka pa zlorablja možnost pritožbe. Izpolnjuje vse formalne razloge za začetek postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti. Osnovna in bistvena pravica instituta osebnega stečaja je v odpustu obveznosti, velikokrat šele osebni stečaj omogoča, da se lahko začne znova pridobivati dohodek. Neobstoj premoženja pa ni ovira za vodenje in uspešen zaključek odpusta obveznosti dolžniku. S postopkom osebnega stečaja se zasleduje pravica do socialne države in načela enakosti. Dolžnik je imel premoženje, pa je bilo to prodano v izvršilnih postopkih, ostalo pa je prodala upraviteljica v prvem stečajnem postopku.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče ugotavlja, da se je nad dolžnikom že vodil postopek osebnega stečaja in postopek odpusta obveznosti, pri čemer pa je bil na ugovor enega od upnikov zaradi prevzemanja obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem, sklep o začetku postopka odpusta obveznosti razveljavljen in predlog za odpust obveznosti zavrnjen. Ob končanju stečajnega postopka je bilo dolžniku tudi naloženo, da poplača terjatve upnikov, ki so bile priznane v postopku osebnega stečaja.

6. Po oceni višjega sodišča je bilo s tem pravnomočno odločeno, da dolžnik obveznosti, ki mu v prvem postopku osebnega stečaja (St 2641/2011) niso bile odpuščene, mora plačati in da do njihovega odpusta ni upravičen zaradi obstoja ovire za odpust teh obveznosti (4. točka 399. člena ZFPPIPP). Pri obstoju te ovire gre ravno za to, da so same obveznosti nastale zaradi aktivnega ravnanja dolžnika, zato teh obveznosti ni dopustno odpustiti. Glede na navedeno pa ni dopustno, da bi bil zgolj zaradi poteka časa začet nov postopek odpusta obveznosti za te iste obveznosti, dolžnik pa ne navaja, da bi imel še kake druge obveznosti. Ob tem višje sodišče zgolj pripominja, da dolžnik v času od začetka prejšnjega postopka osebnega stečaja ni storil prav ničesar, da bi začel pridobivati dohodke, s katerimi bi lahko vsaj delno poplačal upnike, temveč nasprotno, celo sam navaja, da bo dohodke (lahko) začel pridobivati šele po končanju postopka osebnega stečaja in odpustu obveznosti.

7. Glede na to, da je bilo o dopustnosti odpusta teh obveznosti že pravnomočno odločeno, tako ni dopustno, da bi se smel za te obveznosti, nastale s prevzemanjem obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ponovno začeti postopek odpusta obveznosti. Očitki, da je tako stališče v nasprotju s „pravico do socialne države“, nimajo podlage. Pravice vsakogar so omejene s pravicami drugih. Upniki imajo pravico do premoženja, do zasebne lastnine, v katero odpust obveznosti dolžniku seveda močno posega. Zakonodajalec se je sicer odločil, da je tak poseg dopusten. Vendar pa je dolžnik to svojo pravico že izkoristil, pri čemer se je izkazalo, da do nje ni upravičen zaradi obstoja ovir za odpust obveznosti. Dopustitev ponovnega začetka postopka odpusta obveznosti za te iste obveznosti pa je po oceni višjega sodišča tudi prekomeren poseg v (ustavne) pravice upnikov, ki so že dokazali obstoj ovire za odpust obveznosti in zato tudi prejeli pravnomočno odločitev sodišča, da mora dolžnik te terjatve v neplačanem delu poplačati (v sklepu o končanju prvega postopka osebnega stečaja). V čem naj bi bila zaradi tega podana kršitev pravice do enakosti, pa dolžnik ni pojasnil, temveč je to zgolj pavšalno navrgel. Pri tem položaja dolžnika, glede katerega ne obstaja ovira za odpust obveznosti, nikakor ni mogoče primerjati s položajem dolžnika, ki je nastanek obveznosti povzročil prav s prekomernim zadolževanjem, zaradi česar tako ali tako ni bilo niti nobene možnosti, da bi obveznosti poplačal. 8. Ob dejstvu, da iz dolžnikovega predloga tudi izhaja, da ne namerava pridobivati dohodkov do zaključka odpusta obveznosti, premoženja pa nima, je pravilna pritožbena trditev, da gre zgolj za poskus zlorabe pravice do odpusta obveznosti, glede katerih je bilo že odločeno, da do njihovega odpusta obveznosti dolžnik zaradi namernega in aktivnega ravnanja ni upravičen.

9. Glede na navedeno je višje sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in predlog za odpust obveznosti zavrglo (128. člen ZFPPIPP).