Jedro

Vrednost del je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, ki pravilno upošteva predvidene cene in ocenjene vrednosti del, povezanih z izdelavo škarpe (drugi odstavek 642. člena OZ).

Toženec se je tožbenemu zahtevku upiral tudi z materialnopravnim ugovorom za znižanje plačila (drugi odstavek 635. člena OZ). Pogoj za to, da se ta ugovor lahko uveljavlja, je pravočasno grajanje napak izvršenega posla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 91203/2012 z dne 21. 9. 2012 v 1. odstavku izreka v delu, kjer je toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naloženo plačilo zneska 8.508,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2009 dalje (I. točka izreka). Predmetni sklep o izvršbi je razveljavilo v 1. odstavku izreka v delu, kjer je tožencu naloženo plačilo zneska 3.503,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2009 dalje do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.508,80 EUR od 11. 6. 2009 do 21. 7. 2009 ter v tem obsegu zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 1.357,08 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Nasprotuje ugotovitvi, da je bil naročnik del, ki jih je izvedla tožnica. Navaja, da je ta ugotovitev obremenjena s kršitvami iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter s kršitvijo 8. člena ZPP. Vztraja, da se je toženec dogovoril za izdelavo plavalnega ribnika s potočkom z A. A., s. p. (v nadaljevanju A. A.), ta pa je imel nalogo, da njegovo izdelavo naroči tožnici (kot podizvajalki), kar je tudi storil. Naročnik plavalnega ribnika s potočkom je bil torej izključno A. A. To potrjuje Pogodba o delu z dne 21. 3. 2008, ki sta jo podpisala tožnica in A. A., in predračun na ime A. A. kot njena priloga. Ne vzdrži zaključek, da je bila navedena pogodba sklenjena le zaradi davčnih ugodnosti, saj bi zanje zadostoval že izstavljen račun. Nadalje to potrjuje tudi izpoved priče A. A. (str. 37 zvočnega prepisa z dne 9. 7. 2014). Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved napačno povzelo. Nikoli ni izpovedal, da je toženec njemu naročil le izkop in beton, ampak da je opravil le izkop in beton, to tudi tožencu zaračunal, kar mu je toženec tudi plačal. Napačno je povzeta tudi izpoved toženca. Ni pojasnjeno, zakaj sodišče prve stopnje upošteva tožničine dokaze, ne upošteva pa dokazov toženca. Odločilno je, kdo je tožnici naročil izvedbo izgradnje bazena s potočkom oziroma kdo je bil z njo v pogodbenem razmerju. Za to presojo ni odločilno, kdo je bil plačnik del oziroma, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bilo dogovorjeno z A. A. samo plačilo betona in izkopa, vsa ostala dela pa so bila naročena tožnici neposredno od toženca. Med takšnimi ugotovitvami in nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da bi izdelavo ribnika dejansko plačal A. A., obstaja nasprotje. Ni relevantno, ali mu je toženec plačal. Iz notarsko overjene izjave A. A. z dne 3. 6. 2008, ki je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju plačila ni upoštevalo, izhaja, da ima toženec do A. A. poravnane vse obveznosti. Tožnica ni nikoli zanikala poslovnega razmerja z A. A. Iz izpovedi toženca izhaja, da je bil prepričan, da obstajata dve različni poslovni razmerji, to pa potrjuje tudi telefaks, naslovljen na A. A. Sodišče prve stopnje je spregledalo izpoved zakonitega zastopnika tožnice (ki jo je potrdil tudi A. A.), da je bil prvotni predračun v višini 36.000,00 EUR (tudi z gradbenimi deli in betoniranjem), vendar se je navedeni znesek znižal, ker se je dogovorilo, da bo ta del izgradnje bazena, torej izkop in betoniranje, opravil A. A. Iz izpovedi A. A. izhaja, da je njegovo delo kontrolirala tožnica. Njuni izpovedi izkazujeta, da je bil naročnik plavalnega ribnika s potočkom A. A. Ni nenavadno, da se je toženec dogovarjal s tožnico in si ogledoval delo, saj se je opravljalo na stanovanjski stavbi, kjer prebiva. Podpis gradbenih dnevnikov ni relevanten, saj ni bilo sporno, da je bil investitor toženec, vendar to še ne pomeni, da je tožnici naročil dela. S poštno povratnico je izkazal, da je zavrnil tožničin račun, tožnica pa ni dokazala, da ni prejela zavrnitve računa. Sicer pa to dejstvo ni relevantno. Vsa elektronska sporočila v zvezi z napakami glede opravljenega dela so bila posredovana in tožnica je odgovorila, da je odpravila tehnične pomanjkljivosti in puščanje vode. Telefaks z dne 22. 7. 2009 v zvezi z napakami glede izdelave bazena, ki so ostale tudi po opravljeni sanaciji (kot izhaja iz elektronske pošte z dne 19. 4. 2009, 18. 5. 2009 in 25. 5. 2009), je toženec naslovil na A. A. (kot sopogodbenika). Nejasnosti glede tega, kdo je bil naročnik del, so razvidne tudi iz izstavljenih predračunov. Med tožničino izvedbo del se je izkazalo, da je zaradi spremembe terena potrebno opraviti še dodatna dela, in sicer izgradnjo škarpe na spodnji strani ribnika. Tožnica ni dokazala, da je dodatna dela toženec odobril oziroma jih naročil, saj niso razvidna iz predračunov in računa, ki je bil izstavljen na A. A., prav tako ne iz pogodbe o delu in gradbenih dnevnikov. Zaradi napačnih ugotovitev, da je bilo med tožnico in tožencem dogovorjeno, da bo tožnica izvedla vsa dela, kasneje pa je bilo dogovorjeno, da bo gradbena dela izvedel A. A., montažo plavalnega ribnika pa tožnica, je napačno ugotovljen tudi obseg izvedenih del. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožnice izhaja, da je bila prvotna cena izgradnje plavalnega ribnika s potočkom 36.000,00 EUR, zaradi dogovora, da bo gradbena dela (izkop in beton) opravil A. A., pa so bile navedene postavke izločene in se je predračun, ki se glasi na toženca, znižal na 24.456,00 EUR. Izpoved zakonitega zastopnika tožnice je logična le, če je dejansko obstajal le predračun na ime A. A. za znesek 23.141,30 EUR, ki nima postavk v zvezi z betonom, delovno uro, kilometrino in mini bagrom. Predračun na ime toženca (za katerega sodišče prve stopnje šteje, da je tožnica dokazala, da ga je toženec prejel) namreč vključuje tudi izkop in beton, kar dokazuje, da gre za fiktivni predračun (sestavljen le za potrebe sodnega postopka), ki ga toženec ni nikoli prejel. Tožnica ni dokazala nasprotnega. Toženec je predložil predračun na ime A. A., ki ga je prejel od A. A., za znesek 23.141,30 EUR. Na poziv sodišča je A. A. predložil isti predračun in račun, ki se glasi na A. A. Navedeno pomeni, da je bil dejanski obseg del v zvezi z izgradnjo bazena s potočkom dogovorjen v obsegu, kot izhaja iz predračuna na ime A. A. To je ugotovil tudi sodni izvedenec. Ne drži, da sta bila oba izstavljena računa izdana na podlagi predračuna, ki se glasi na toženca, saj so v obeh izdanih računih upoštevane postavke, ki so razvidne iz predračuna na ime A. A. Če se kot osnova že upošteva predračun na ime toženca, vtoževani račun ne more biti utemeljen za postavke št. 7 (montaža), 8., 9. in 10, ki se nanašata na dodatna dela. Upoštevajoč predračun na ime toženca se tožnica s tožencem ni dogovorila za montažo. Ni sprejemljiva obrazložitev, da gre v primerjavi s predračunom na ime A. A. s.p. samo za drugačno prikazovanje iste postavke. To je sodišče prve stopnje povzelo samo, zakoniti zastopnik tožnice tega ni potrdil, tožnica ni nasprotoval toženčevemu ugovoru. Upoštevajoč pojasnilo sodišča, da je montaža upoštevana v predračunu na ime toženca v točki 18 in 19, je montaža obračunana dvakrat, saj sta tudi v vtoževanem računu obračunani kilometrina in delovna ura. Napake iz telefaksa z dne 22. 7. 2009 so bile pravočasno grajane, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Navedeni telefaks je toženec dostavil po elektronski pošti, ko je tožnica obvestila toženca, da je z deli zaključila. Med tehnične napake, na katere je toženec opozarjal v predhodni elektronski komunikaciji, je mogoče šteti tudi reklamacijo iz telefaksa z dne 22. 7. 2009. Z elektronsko pošto tožnica ni dokazala, da jih je odpravila, temveč so dne 22. 7. 2009 še vedno obstajale, zato jih je toženec v telefaksu tudi povzel in posredoval A. A. glede na to, da se tožnica po 8. 6. 2009 ni več oglasila tožencu. Opravljenega dela ni prevzel, zato rok za grajanje napak še ni potekel. 3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je bilo sporno, kdo je bil naročnik del, ki jih je izvedla tožnica, in sicer izdelave plavalnega ribnika s potočkom in izdelave škarpe na spodnji strani ribnika (izdelava slednje predstavlja dodatna dela). Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvedbo teh del tožnici naročil toženec in ne A. A. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost te ugotovitve. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP, je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. O tem, da je bila tožnica v pogodbenem oziroma poslovnem razmerju s tožencem, se je sodišče prve stopnje prepričalo tako na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožnice, kot tudi na podlagi izpovedi priče A. A., ki ju je utemeljeno ocenilo za verodostojni. Drugačni izpovedi toženca, ki jo je tudi pravilno povzelo, zato ni sledilo. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo izpoved priče A. A., zato pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Izpoved te priče je pravilno dokazno ocenilo. Iz njegove izpovedi, ki jo je treba presojati kot celoto, tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da mu je toženec naročil le izkop in beton (in mu to tudi plačal), ne pa tudi ostalih izvedenih del. Z izpostavljanjem zgolj posameznih delov njegove izpovedi zato pritožba ne vzbuja dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Iz prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 9. 7. 2014 (list. št. 137) je razvidno, da je na vprašanje pooblaščenke tožnice: "Potem vam je gospod P. naročil izdelavo plavalnega ribnika?" odgovoril: "Samo, kar se betona tiče, izkop in beton". Tudi zato ne drži pritožbeni očitek, da ni nikoli izpovedal o naročilu izkopa in betona, temveč le o opravi izkopa in betona. Na tem mestu velja pojasniti še, da sta zaslišanje A. A. v dokaz svojih nasprotujočih si navedb predlagali obe pravdni stranki, torej tudi toženec (list. št. 42), A. A. pa je po pojasnjenem potrdil navedbe tožnice in ne navedb toženca. Izpoved zakonitega zastopnika tožnice o tem, kakšen je bil prvoten dogovor in kakšen je bil končni dogovor, ter izpoved priče A. A. o prisotnosti oziroma o kontroli zakonitega zastopnika tožnice pri njegovih delih, ne kažeta na to, da je bil naročnik vtoževanih del A. A. Ni logično sklepanje, ki ga glede izpovedi priče A. A. ponuja pritožba, saj je bil po pritožbenih navedbah naročnik del, ki jih je izvajala tožnica, A. A. s. p., ne pa obratno.

6. V zvezi z listinama, ki sta naslovljeni na X Gradbeništvo A. A., s. p., (predračun, račun), in pogodbo o delu z dne 28. 3. 2008, ki je bila sklenjena med tožnikom in X Gradbeništvo A. A., s. p. (v nadaljevanju A. A.)(1), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne odražajo dejanskega dogovora (oziroma dejanskega pogodbenega razmerja), zato jih ni upoštevalo. Njihov nastanek je prepričljivo povezalo z davčnimi ugodnostmi. S sklicevanjem na te listine zato pritožnik ne more uspeti. Na pravilnost zgoraj navedenega zaključka (in tudi zaključka, da sta bila glede del, katerih plačilo je predmet tega postopka, v pogodbenem razmerju tožnica in toženec), kažejo tudi naslednje pravilno ugotovljene okoliščine (ki jim pritožba s svojo razlago neutemeljeno odreka takšen pomen): zakoniti zastopnik tožnice je opravil vse dogovore s tožencem, toženec mu je podal vse podrobnosti naročila; toženec je podpisal vse gradbene dnevnike razen prvega; toženec ni dokazal, da je zavrnil vtoževani račun; svoje ugovore v zvezi s kvaliteto del ter odpravo napak je toženec v celoti naslavljal neposredno na tožnico. Slednjega pritožba ne more izpodbiti s sklicevanjem na telefaks z dne 22. 7. 2009, naslovljen na A. A., saj je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da toženec ni dokazal, da ga je tožnici tudi poslal. Tudi ugotovitev (ki ima dokazno podlago v izpovedi A. A.), da so se plačila, ki jih je toženec izvršil A. A., nanašala le na gradbena dela pri plavalnem ribniku, ne pa na izdelavo plavalnega ribnika, ni brez pomena. Plačnik del je običajno tisti, ki je dela pred tem naročil. Že iz doslej obrazloženega izhaja, da je sodišče prve stopnje o tem, da je bil toženec tisti, ki je naročil tožnici izvedbo del, sklepalo na podlagi skladnih izpovedi zakonitega zastopnika tožnice in priče A. A., v povezavi s številnimi ugotovljenimi okoliščinami primera, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča to potrjujejo. Zaključek, da toženec ni uspel dokazati, da bi izdelavo ribnika dejansko plačal, tako ni bil edini argument, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Z izpostavljanjem notarsko overjene izjave A. A. z dne 3. 6. 2008, iz katere po pritožbenih navedbah izhaja, da ima toženec do njega poravnane vse obveznosti, pritožba ne vzbuja dvomov v pravilnost tega zaključka. Ker se izjava glede na njen datum ne more nanašati na dela, katerih plačilo je predmet tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno dokazno oceniti. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje so se dela opravljala od junija 2008 do oktobra 2008. Med zgoraj navedenim zaključkom in ugotovitvijo, da je toženec naročil A. A. le izkop in beton in mu to tudi plačal, ni nobenega nasprotja.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec naročil tožnici vsa izvedena dela, torej tudi dodatna dela (izdelavo škarpe na spodnji strani ribnika). Pritožba neutemeljeno vztraja, da tega tožnica ni dokazala. Sklicuje se na to, da v obeh izstavljenih predračunih, pogodbi o delu in na računu, ki ga je tožnica izstavila na ime A. A., dodatna dela niso navedena, a pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je upoštevajoč čas izdaje navedenih listin to logično. Kasnejše naročilo dodatnih del s tem ni izključeno. Pritožba celo navaja, da se je šele med deli, ki jih je izvajala tožnica (izvajala so se od junija do oktobra 2008), izkazalo, da so zaradi spremembe terena potrebna dodatna dela. Pritožnik v zvezi z naročilom dodatnih del spregleda tudi izpoved zakonitega zastopnika tožnice. Če pa pritožba meri na to, da bi morala tožnica dokazati njegovo pisno naročilo, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so takšni očitki neutemeljeni, saj med tožnico in tožencem ni bila sklenjena gradbena, temveč podjemna pogodba.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo dokazno podlago v izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke dr. B. G., izhaja, da imata tako račun, ki je bil izstavljen na ime A. A. v letu 2008, kot tudi vtoževani račun, ki je bil izstavljen na toženca v letu 2009, podlago v obeh izstavljenih predračunih(2) (primerjaj 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki temelji na izvedenskem mnenju, gre za vsebinsko enaka predračuna, izjema sta le dve postavki, ki pa ju vtoževani račun ne vsebuje. Osnova za izstavitev navedenih računov torej ni le predračun na ime toženca, kot to navaja pritožba. V 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zgolj povzelo navedbe tožnice (glede osnove za izstavitev računov). Ob upoštevanju, da se predračun na ime A. A. nanj le fiktivno glasi, kot je to mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tako niti ni relevantno, ali je toženec predračun na svoje ime prejel ali pa gre le za fiktivni predračun. Pritožbeno sodišče zato ni odgovarjalo na pritožbene navedbe, da toženec ni nikoli prejel predračuna na svoje ime in da gre za predračun, ki je bil pripravljen izključno za potrebe sodnega postopka.

9. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sprejema tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da je postavka montaža v znesku 4.155,00 EUR iz predračuna na ime A. A. dejansko vsebovana tudi v predračunu na ime toženca, le opredeljena je drugače, in sicer kot postavki delovne ure in kilometrina, kar znaša skupno 4.155,00 EUR. S takšnim pojasnilom sodišče prve stopnje ni prekršilo razpravnega načela. Upoštevajoč trditveno podlago tožnice kot celoto niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da tožnica ni nasprotovala toženčevim navedbam o tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede zneska montaže. 10. Pritožbeno sodišče nima pomisleka v pravilnost ugotovljenega obsega izvedenih del, ki ima dokazno podlago v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca gradbene stroke dr. B. G. Sodišče prve stopnje je utemeljeno v celoti sledilo obračunu opravljenih del, ki ga je opravil sodni izvedenec. Ta je upošteval, da izkopa in betoniranja ni izvedla tožnica in da je bilo v računih obračunanih več kosov šote od predvidenih, zato je te sporne postavke iz obračuna izločil. Nadalje je upošteval, da ni bila vgrajena predvidena črpalka Jakuzzi JL 190, zato je postavki črpalka znižal vrednost za 35%. Postavk kilometrina in delovna ura, ki sta navedeni v vtoževanem računu (postavki 9 in 10) ni upošteval, ker nista bili ustrezno specificirani, postavko montaža iz vtoževanega računa (postavka 7) pa je pravilno priznal. Pritožbene navedbe, da je v vtoževanem računu montaža obračunana dvakrat, po pojasnjenem niso relevantne, tudi sicer pa niso utemeljene, saj ne gre za identična zneska. Glede na to, da je toženec tožnici naročil oziroma odobril tudi dodatna dela, je izvedenec pri obračunu pravilno upošteval tudi postavko škarpa za obrobo bazena iz vtoževanega računa (postavka 8).

11. Vrednost del(3) je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, ki pravilno upošteva predvidene cene in ocenjene vrednosti del, povezanih z izdelavo škarpe (drugi odstavek 642. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Upoštevanim cenam in ocenjeni vrednosti del, povezanih z izdelavo škarpe, pritožba konkretizirano ne nasprotuje.

12. Toženec se je tožbenemu zahtevku upiral tudi z materialnopravnim ugovorom za znižanje plačila (drugi odstavek 635. člena OZ). Pogoj za to, da se ta ugovor lahko uveljavlja, je pravočasno grajanje napak izvršenega posla. V tem smislu je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le tiste napake, ki so bile v elektronski komunikaciji med tožnico in tožencem v aprilu in maju 2009 konkretizirano navedene, in sicer luščenje zaščitnega sloja v potočku, pokanje fug na potoku, puščanje vode in odstopanje lesenih oblog, saj so bile samo te napake pravočasno grajane. Napak, ki so navedene v telefaksu z dne 22. 7. 2013, poslanemu A. A., pravilno ni upoštevalo, saj toženec tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dokazal, da je navedeni telefaks poslal tožnici. Pritožbene navedbe, da ga je dostavil po elektronski pošti, ko ga je tožnica obvestila, da je z deli zaključila, niso dokazno podprte. Napake, ki so navedene v predmetnem telefaksu, niso bile konkretno izpostavljene v predhodni elektronski komunikaciji med tožnico in tožencem, pavšalno sklicevanje na tehnične napake pa ne zadostuje.

13. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da lahko napake izvršenega posla toženec še vedno uveljavlja, ker opravljenega dela (še) ni prevzel. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljive, saj imajo podlago v izvedenih dokazih, je v začetku junija 2009 tožnica obvestila toženca, da je odpravila vse napake ter predlagala primopredajo, toženec pa se na to ni odzval in primopredaje ni omogočil. V skladu z drugim odstavkom 633. člena OZ se zato šteje, da je bilo delo prevzeto.

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Na njihovi podlagi bi bilo zato mogoče sklepati, da je bil naročnik del, ki jih je izvedel tožnik, A. A. s.p. Op. št. (2): Tožnica je po ugotovitvah sodišča prve stopnje izstavila dva predračuna (na ime toženca in na ime A. A.).

Op. št. (3): Katera dela so iz obračuna izključena, je pojasnjeno v 10. točki obrazložitve predmetne odločbe.