13. 5. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 22. aprila 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 88/98 z dne 9. 3. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnica na prvi stopnji ni uspela s tožbenim zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da je tožena stranka v njeno škodo storila dejanje nelojalne konkurence, ko je v nasprotju s štirinajsto in sedmo alinejo tretjega odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93 in nasl. - v nadaljevanju ZVK) ustanovitelj tožene družbe vzpostavil poslovni stik s tujo firmo in začel prodajati proizvode tretje tuje firme, čeprav je vedel, da ima iste posle dogovorjene pritožnica. Sodišče je presodilo, da za tak ugotovitveni del zahtevka v Zakonu o pravdnem postopku (Zakon o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP77) in v ZVK ni podlage. Zato je o utemeljenosti trditve v tem delu zahtevka presojalo v sklopu odločanja o nadaljnjem zahtevku, da se toženi stranki prepoveduje nadaljnja prodaja in sklepanje naročil za blago omenjene firme na območju Slovenije, ter zahtevku za odškodnino. Oba je zavrnilo.

Presodilo je namreč, da tožena stranka očitanega dejanja (štirinajsta in sedma alineja tretjega odstavka 13. člena ZVK) ni storila.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo glede ugotovitvenega dela zahtevka iz razlogov, ki jih je navedlo že prvo sodišče.

Glede prepovednega dela zahtevka pa je pritožbi ugodilo tako, da je toženi stranki prepovedalo nadaljnjo prodajo in sklepanje naročil na območju Slovenije, kakor je zahtevala tožnica. Po njegovi presoji je bilo namreč že na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje treba odločiti, da so bili v ravnanju tožene stranke vsi znaki dejanja nelojalne konkurence, in zato ugoditi zahtevku na podlagi prvega odstavka 26. člena ZVK v zvezi s prvim odstavkom 13. člena tega zakona.

Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožene stranke glede prepovednega zahtevka. Presodilo je, da ne gre več za dejanje iz štirinajste alineje tretjega odstavka 13. člena ZVK, odkar je tudi tožeča stranka začela z realizacijo projekta uvoza proizvodov iste tuje firme, za dejanje iz sedme alineje istega odstavka tudi ne, drugega dejanja nelojalne konkurence pa tožeča stranka ni uveljavljala. Opozorilo je tudi, da za zatrjevani dejanski stan 26. člen ZVK ne predvideva take sankcije, kot jo je tožeča stranka zahtevala, pritožbeno sodišče pa izreklo. Zato je sodbo spremenilo tako, da je glede prepovednega zahtevka potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Tej revizijski sodbi pritožnica očita, da v njeno škodo krši določbe četrtega odstavka 15. člena, 22. in 23. člena Ustave, še posebej pa določbo iz 74. člena Ustave o prepovedi dejanj nelojalne konkurence. Zatrjuje tudi kršitve ZVK. Ko te očitke utemeljuje, opozarja, da je pritožbeno sodišče ugodilo njenemu prepovednemu zahtevku, ker je ugotovilo dejanje nelojalne konkurence tudi po drugem odstavku 13. člen ZVK, revizijsko sodišče pa da je s svojo sodbo dalo prednost "sistemu enumeracije dejanj" (mišljene so primeroma navedene konkretizacije dejanskih stanov v alinejah tretjega odstavka 13. člena ZVK) in to da je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso in s teorijo. Zato predlaga, naj Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, njej pa prizna tudi pravico do povračila stroškov postopka z ustavno pritožbo.

B.

V postopku zaradi ustavne pritožbe Ustavno sodišče ne presoja, ali je z izpodbijanim posamičnim aktom kršena katera od zakonskih določb, temveč le, ali je kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina pritožnika, kadar to zatrjuje. Če ne gre za tako kršitev, tudi pravilnost uporabe materialnega prava v izpodbijanem posamičnem aktu ni stvar ustavne pritožbe, saj ta ni še ena pravdna instanca.

Odmik od sodne prakse bi lahko pomenil kršitev pobudnikove pravice do enakega sodnega varstva pravic (22. člen Ustave).

Ustavna pritožnica bi morala tak očitek utemeljiti z navedbo primerov, ko je sodišče v enakih primerih odločalo drugače in je ta drugačnost v njeno škodo, česar pa ne stori.

Predvsem pa temelji omenjeni očitek na napačnem razumevanju oziroma prikazovanju razlogov izpodbijane sodbe. Ko je pritožbeno sodišče prepovednemu zahtevku ugodilo, je pri tem izhajalo iz ugotovitve, da je bila tožena stranka seznanjena s poslovno tajnostjo tožeče stranke in da je podatke te tajnosti nedopustno uporabila za to, da je tožečo stranko prehitela na trgu; dejansko stanje iz štirinajste alineje tretjega odstavka je bilo torej bistven del dejanskega stanja, kot ga je uporabilo pritožbeno sodišče (v sodbi: "štirinajsta alineja tretjega odstavka 13. člena ZVK in drugi odstavek 13. člena ZVK "). Vrhovno sodišče pa je v izpodbijani sodbi presodilo, da je bilo pri tem materialno pravo zmotno uporabljeno. Dilema o razmerju med drugim in tretjim odstavkom 13. člena ZVK in o tem, ali naj ima kateri od njiju prednost in kateri, se v obravnavani zadevi ni zastavila, zato v tem pogledu tudi o odstopanju od sodne prakse ni mogoče govoriti.

Četrti odstavek 15. člena Ustave ne vsebuje posamične človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki bi mogla biti pritožnici kršena, temveč načelo o sodnem varstvu teh pravic in svoboščin. Takega varstva je bila pritožnica očitno deležna in se ga je poslužila. Zato ji tudi pravica iz 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva) ni bila kršena.

Dejstvo, da s prepovednim zahtevkom (pravda v odškodninskem po pritožničinih navedbah še teče) ni uspela, in pritožničino nezadovoljstvo s takim izidom še niso argument za trditev, da ji je kršena pravica iz 74. člena Ustave (podjetništvo).

Ker zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin očitno ni, ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger