Jedro

Nastanek škodnega dogodka sta pogojevali neskrbno ravnanje zavarovanca toženke pa tudi tožnice same. Oba bi lahko z ustreznim ravnanjem preprečila nastanek škode. Po mnenju pritožbenega sodišča sta zato pravdni stranki v enaki meri prispevali k škodnemu dogodku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o denarni odškodnini (tč. I in II izreka sodbe) spremeni tako, da se prisojena denarna odškodnina v znesku 9910,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2010 dalje zmanjša za 4955,41 EUR z zakonskimi obrestmi od 8. 8. 2010 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, v stroškovni odločitvi pa tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1823,16 EUR, v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 205,00 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino v višini 9910,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek 6095,20 EUR pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2637,08 EUR.

2. Tožena stranka se je zoper ugodilni del sodbe pravočasno pritožila ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje normo Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln, ki določa, da mora razporeditev opreme v prodajalni zagotavljati varno gibanje kupcev v prodajalni, tolmači preširoko. Predpis ni mogoče tolmačiti tako, da bi morala biti prav vsa tla v trgovini prosta kakršnihkoli predmetov in prodajnih artiklov, da bi morala biti tudi pot, označena za gibanje kupcev, popolnoma prazna, čeprav je splošno znano, da je bistveni namen trgovin ravno v razstavljanju ponujenih artiklov. Sodišče ni upoštevalo, da je kljub podstavku pot dovolj široka za varno gibanje kupcev. Ni upoštevalo situacije, ki narekuje vsakodnevni in ustaljeni ter splošno sprejeti način poslovanja v trgovinah. Za konkretno trgovino je značilno, da je zelo urejena in posebna pozornost je namenjena ambientu. Hodniki so široki, blago lepo in zgledno zloženo po policah, prostor velik in razsvetljen, redno očiščen. Razporeditev opreme zagotavlja varno gibanje kupcev. Namen pravila ni v tem, da nalaga prodajalcu, da umakne s talne površine vse predmete, ob katerih bi se utegnil spotakniti še tako nepreviden kupec, ampak v tem, da skrbi za to, da bo kupec imel prostor za stopanje in mirno sprehajanje po trgovini. Sam podstavek ni predstavljal ravnine na pešpoti, ki bi jo bilo treba označiti. Sodna praksa je že zavzela stališča, da so neravnine v tleh, ki ustrezajo standardom normalne pohodne površine in so v mejah normalnega in sprejemljivega, nekaj običajnega in pričakovanega. Povsem ravnih in enakomernih pohodnih površin namreč ni (II Ips 85/2013). Konkretni podstavek je bil v mejah pričakovanega in sprejemljivega in zaključek sodišča, da bi zavarovanec tožene stranke moral podstavek ustrezno označiti ali ga postaviti drugače, je materialnopravno napačen. Podstavek predstavlja predvidljivo oviro in tožnica bi morala svoje gibanje in stopanje temu prilagoditi. Prehodna pot okoli lutke je bila dovolj široka, če bi bila tožnica normalno pazljiva, bi to videla. Iz sodne prakse Cp 4253/2010 izhaja, da mora zavarovanec tožene stranke ravnati glede na okoliščine, torej sme upoštevati zakonitosti in običaje trgovanja ter pričakovati povprečno skrbnost vseh, ki se gibljejo v trgovini. Škodni dogodek je pripisati premajhni skrbnosti tožnice oziroma nesrečnemu naključju, zato bremeni škoda tistega, ki se mu je pripetila (II Cp 3674/2012). Zavarovancu tožene stranke ni moč očitati protipravnega ravnanja in zatorej ni podana krivdna odgovornost. Pri presoji vzročne zveze je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, povzelo je, zakaj šteje vzročno zvezo za izkazano, ni pa zavzelo stališča o ugovoru tožene stranke, da kakršnakoli morebiti ugotovljena protipravnost njenega zavarovanca ni v vzročni zvezi s padcem tožnice, saj je sama izpovedala, da ni gledala po tleh, ampak je gledala razstavljeno blago na lutki. Tudi če bi bil podstavek označen, ga tožnica ne bi videla in bi padla v vsakem primeru. Prereka tudi dosojeno višino zneska odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V konkretnem primeru tožnica ne more delati dolgih korakov in občasno čuti bolečine, ta škoda pa ni pravno priznana, saj je tožničina omejitev minimalna in zaradi nje nikakor ne more trpeti duševnih bolečin. To, da je tožnica izpovedala, da trpi, ne more nadomestiti strokovnega mnenja izvedenca, ki je tožničine težave imel možnost objektivno zaznati in jih brez subjektivne obarvanosti podati pred sodiščem (II Cp 2989/2013). Napačna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj temelj odškodninske odgovornosti ni podan.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela, ko je v nakupovalnem centru ... dne 9. 10. 2008 padla čez podstavek, na katerem je bila razstavljena lutka z oblačili. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku po temelju v celoti. Ugotovilo je, da je podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Pri tem je upoštevalo Zakon o trgovinah (Ur. l. RS, št. 24/2008) in določbe takrat veljavnega Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln (Ur. l. RS, št. 28/1993 s spremembami), ki je v 11. točki 6. člena določal, da mora razporeditev opreme v prodajalnah zagotavljati varno gibanje kupcev in zaposlenih v prodajalni in ravnanjem z blagom. Sodišče prve stopnje je presodilo, da med opremo sodi tudi podstavek za lutke, na katerih je razstavljeno blago, ki se prodaja. Prvostopenjsko sodišče je sledilo mnenju izvedenca s področja varstva pri delu, ki je pojasnil, da je bil podstavek nezadostno osvetljen in neoznačen, da je barva podstavka enaka barvi poda in da predstavlja oviro, ki bi jo moral trgovec ustrezno označiti. Tako je zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni ustrezno ravnal glede namestitve podstavka ter njegove označbe, saj ta ni omogočal varne prehodne poti. S tem je opustil dolžnostno skrbnost. Za tožnico je podstavek predstavljal nepredvidljivo oviro. Med protipravnim ravnanjem toženkinega zavarovanca in tožnici nastalo škodo je podana vzročna zveza.

6. Neutemeljeno je pritožbeno stališče toženke, da v obravnavanem primeru ni odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca. Ugotovitve sodišča prve stopnje o vzroku in okoliščinah padca so sprejemljive, prav tako zaključek, da je zavarovanec tožene stranke opustil dolžno ravnanje, saj ni poskrbel za varnost kupcev in ni ravnal z ustrezno skrbnostjo dobrega strokovnjaka. V tem delu je sodišče prve stopnje sledilo mnenju izvedenca s področja varstva pri delu. Iz same fotografije podstavka, ki je bila osnova tudi izvedenskemu mnenju je vidno, da je barva podstavka enaka barvi poda, da je bil zato slabo viden in je dvignjen od tal 10 cm predstavljal oviro. Trgovec bi moral po mnenju izvedenca podstavek označiti, ali pa lutko namestiti skrajno levo na podstavku, kar bi zmanjšalo možnost, da se stranka spotakne obenj ali stopi nanj. Tem zaključkom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 7. Vendar pa pritožbeno sodišče ne sledi zaključku sodišča prve stopnje, da je podstavek za lutko predstavljal nepredvidljivo oviro in da tožeča stranka ni v ničemer prispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke, da je k nastanku škode prispevala tudi tožeča stranka, zavrnilo z navedbo, da tožena stranka ni podala konkretnih navedb, v čem naj bi se kazala nepazljivost tožeče stranke. Tožena stranka je vseskozi tožeči očitala premajhno skrbnost in glede njenega soprispevka izhajala tudi iz dejstev, ki jih je tožnica sama zatrjevala. Tako je tožnica izpovedala, da je bila njena pozornost usmerjena v lutke in oblačila, na katerih so bila razstavljena oblačila. Te trditve so zadostne, da bi sodišče moralo oceniti tudi soprispevek tožeče stranke k samemu nastanku škode. Pri tem je treba upoštevati tudi, da določanje vsebine pravnega standarda potrebne skrbnosti v vsakem konkretnem primeru predstavlja uporabo prava. Očitek tožnice o pomanjkanju dokazov tožene stranke glede soprispevka tožeče stranke, je bil zato neutemeljen.

8. Tako podstavek ni predstavljal nepredvidljive ovire, ki se ji tožeča stranka ob zadostni skrbnosti ne bi mogla izogniti. Izvedenec sodišču prve stopnje ni ponudil razlogov za zaključek, da podstavek ni omogočal varnega prehoda mimo lutke(1). Ni mogoče pričakovati, da bo vsaka ovira v trgovini označena tako, da bo pritegnila kupčevo pozornost oziroma jo povsem odtegnila z razstavljenih artiklov. Od vsakega kupca se lahko pričakuje povprečna skrbnost in pazljivost pri gibanju po trgovini. Konkreten podstavek je predstavljal oviro gibanju kupcev, ki pa bi se ji tožnica ob večji skrbnosti lahko tudi izognila.

9. V obravnavanem primeru sta nastanek škodnega dogodka pogojevali neskrbno ravnanje zavarovanca toženke, pa tudi tožnice same. Oba bi lahko z ustreznim ravnanjem preprečila nastanek škode. Po mnenju pritožbenega sodišča sta zato pravdni stranki v enaki meri prispevali k škodnemu dogodku oziroma je prispevek tožnice 50 odstoten.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede odmere višine denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica še vedno čuti bolečine, ki so pogostejše pri daljši hoji, hoji na neravnih terenih, stopnicah, poskokih, doskokih, počepih, poklekih, dotikih na poškodovano mesto ter ob spremembah vremena. Tožnica zato prostočasne aktivnosti, predvsem ples, smučanje in hojo, opravlja s povečanimi napori. Te dejavnosti ji zato ne prinašajo zadovoljstva in veselja kot pred škodnim dogodkom. Posledično zato duševni trpi. Pred nesrečo je tudi intenzivno igrala odbojko, badminton, hodila v hribe, smučala. Sedaj že dve sezone ni smučala, ker ji oteče noga, pri hoji v hribe pa ima težave, saj ji leva noga ne funkcionira več. Te ugotovitve izvedensko mnenje potrjuje. Izvedenec je ugotovil, da je rentgen pokazal kalcinacije v predelu deltoidnega ligamenta in naplastitve kalcija na sprednji in delno zadnji strani spodnjega roba goleni, za katere ocenjuje, da so posledica predmetne poškodbe. Naplastitve so majhne, mehanično ne vplivajo toliko na gibljivost, ki je minimalno zavrta pri dorzalni fleksiji, tožnici pa onemogočajo daljše korake in lahko vplivajo na občasen pojav bolečin ob večjih naporih, naglih nagibih in večjih obremenitvah. Sam izvedenec je ocenil, da so življenjske aktivnosti tožeče stranke zaradi konkretne poškodbe zmanjšane za 5%. Ugotovljena škoda je na meji še pravno priznane, zato dosojena odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2000 EUR ustreza stopnji ugotovljenih duševnih bolečin za to obliko škode pri konkretni oškodovanki, iz katere izpovedi izhaja, kot je bilo navedeno, da je bila pred nezgodo izjemno športno aktivna. Priznana odškodnina tako ustreza merilom iz 179. člena OZ in tudi ne odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih.

11. Napačna uporaba materialnega prava je tako pogojevala spremembo izpodbijane odločitve o podlagi tožbenega zahtevka (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Upoštevajoč tožničin 50% prispevek k nastanku škode ji je toženka dolžna plačati denarno odškodnino v znesku 4955,41 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2010 dalje do plačila. V preostalem delu je pritožba toženke neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Spremenjena odločitev glede temelja odškodninske odgovornosti, ki je pogojevala zmanjšanje denarne odškodnine, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, je pogojevala tudi zmanjšanje toženkine stroškovne obveznosti. Skupen uspeh tožnice v tej pravdi (uspeh po temelju 50%, uspeh po višini 62%) je 56%. Od odmerjenih stroškov v znesku 3255,65 ji je zato toženka dolžna povrniti 1823,16 EUR stroškov prvostopenjskega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).

13. Toženkin uspeh s pritožbo je 50%, zato ji mora tožnica od zahtevanih pritožbenih stroškov v znesku 410,00 EUR (strošek sodne takse za pritožbo 405,00 EUR in materialni strošek 5,00 EUR) povrniti 205,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Iz fotografije mesta škodnega dogodka izhaja ravno nasprotno, da je ob podstavku še dovolj prostora, kjer se kupec lahko nemoteno sprehodi mimo razstavne lutke.