Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbo, ki se nanaša na odpis dolga iz naslova preveč izplačanega otroškega dodatka za sporno obdobje, zavrglo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, ker odločanje ne sodi v sodno pristojnost. Za odločanje o odpisu dolga je namreč pristojna tožena stranka. Tudi pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se v sodnem postopku presoja le zakonitost in pravilnost vrnitve preplačil, zahtevo za odločanje o odpisu dolga pa mora tožnik vložiti pri toženi stranki, ki je pristojna za odločitev o utemeljenosti predloga za odpis dolga.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnici mogoče očitati nepoštenost v smislu 193. člena OZ glede neupravičeno prejetega preplačila otroškega dodatka šele od dneva, ko se je s pravimi podatki seznanila, tj. od 19. 2. 2011 (z vročitvijo odločbe). V skladu z navedenim je prvostopenjsko sodišče toženi stranki pravilno priznalo zamudne obresti od 19. 2. 2011 dalje do plačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrže tožba tožnice. Hkrati je razsodilo, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati znesek 465,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2011 dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da otroškega dodatka ni pridobila nepošteno, saj je posredovala le podatke, ki so ji bili takrat dostopni. Kršena ji je bila ustavna pravica do obrambe, uslužbenka CSD je odločala o zadevah, za katere ni bila pristojna. CSD je njeno pritožbo odstopil na Ministrstvo kot prošnjo, čeprav za to niso bili pristojni, kar je razvidno iz odstopljenega dopisa na Ministrstvo. Ministrstvo tudi ni počakalo, da odločba CSD postane pravnomočna. Sodišče prve stopnje ji je vročilo odgovor na tožbo in nasprotno tožbo, vendar je ni pozvalo, da na tožbo odgovori. Sodišče prve stopnje se kljub napotkom pritožbenega sodišča ni spuščalo v vsebino nezakonitih odločb, roka pritožbe in njene vsebine in ugotovljena nova dejstva, ki bi lahko vplivala na novo sodbo, tj. nepravilno izpolnjen obrazec za dodelitev otroškega dodatka. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da na zadnji strani vloge z dne pod št. VI. ni obkrožila št. 1 in 2, s čimer bi s to izjavo prevzela tudi kazensko in materialno odgovornost, da so podatki v vlogi točni. Uslužbenka CSD takšne nepopolne vloge sploh ne bi smela obravnavati. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožba ni dopustna zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z napotki pritožbenega sodišča presojati zakonitost in vsebino izpodbijane odločbe. Ugoditev tožbenemu zahtevku bi zanjo pomenila določeno pravno korist, ki je brez tožbe ne bi mogla doseči. V pritožbi hkrati zaproša za oprostitev plačila sodne takse. Znašla se je v težki finančni situaciji na pragu revščine. Je invalidsko upokojena in prejema 520,00 EUR invalidske pokojnine. Po plačilu vseh položnic ji ostane za preživetje manj kot 200,00 EUR. Položnice za osnovno preživetje plačuje za nekaj mesecev nazaj in sodne takse nikakor ne bi mogla poravnati brez škode za preživetje sebe in svojih bližnjih.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi enkrat že odločilo in sicer je s sodbo opr. št. V Ps 83/2012 z dne 9. 7. 2013 sklenilo, da se tožba tožnice zavrne. Hkrati je razsodilo, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati znesek 465,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila.

Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 461/2013 z dne 17. 4. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s konkretnimi napotki. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je zoper dokončno odločbo z dne 21. 12. 2011 dopusten socialni spor, in da iz tega razloga ni mogoče slediti obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, da tožba ni bila dopustna, in da zanjo ni procesne predpostavke. Ugotovilo je, da iz same tožbe, tožbeni zahtevek, kakor ga določa 180. člen ZPP ni razviden. Nadalje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer tožnici vročilo nasprotno tožbo, vendar je ni pozvalo, da na tožbo odgovori in se je v bistvu postopek po nasprotni tožbi pri sodišču prve stopnje vodil pod opr. št. V Ps 437/2012, kar je izhajalo iz prilog, ki jih je tožnica priložila k pritožbi. Sodišče prve stopnje se tako ob odločanju ni opredelilo do odgovora na tožbo (A/20), posebej v delu, ko je tožnica navajala, da ni posredovala neresničnih podatkov ob vložitvi, temveč le podatke, ki so ji bili takrat dostopni. Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi postala odločba CSD z dne 16. 2. 2011 pravnomočna, kar je v skladu s 103. členom Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami; v nadaljevanju: ZSDP) pogoj, da pravobranilstvo začne postopek za vračilo neupravičeno pridobljene premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali je tožnica nepoštena pridobiteljica, da bi morala v skladu s 193. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju: OZ) vračati zamudne obresti že od dneva pridobitve. Sodišču prve stopnje je tako naložilo, da v ponovljenem postopku pomaga tožnici opredeliti tožbeni zahtevek, zasliši tožnico, ugotovi kdaj je odločba CSD z dne 16. 2. 2011 postala pravnomočna. Prav tako je sodišču prve stopnje naložilo, da se opredeli do odgovora na nasprotno tožbo in ugotovi (ne)poštenost tožnice, na to ugotovitev pa veže tek zamudnih obresti.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) in razčistilo sporna vprašanja ter pravilno odločilo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pomagalo tožnici oblikovati tožbeni zahtevek. Tožnica je zahtevala odpravo dokončne odločbe z dne 21. 12. 2011 in odpravo 2. tč. prvostopenjske odločbe CSD z dne 16. 2. 2011 ter odpis dolga iz naslova preveč izplačanega otroškega dodatka za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010. Tožnica je zaslišana na glavni obravnavi pojasnila, da se ne strinja z 2. tč. izreka odločbe CSD z dne 16. 2. 2011, saj je napačno določen rok za vračilo, ki bi moral biti 90 dni in ne 30 dni, kar se je po izdaji dokončne odločbe z dne 21. 12. 2011 tudi izkazalo za pravilno.

Glede izpodbijanja odločbe z dne 16. 11. 2011 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke in tožbo na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavrglo. Štelo je, da tožnica ni ravnala skladno z 2. odstavkom 72. člena ZDSS-1. Po tem, ko o njeni pritožbi zoper odločbo CSD z dne 16. 2. 2011 tožena stranka ni odločila v zakonitem roku, namreč ni vložila nove zahteve za izdajo drugostopenjske odločbe. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnica zoper odločbo z dne 16. 2. 2011 sploh ni vložila pritožbe, vlogo z dne 22. 2. 2011 (pravilno 24. 2. 2011) je pravilno obravnavalo kot prošnjo za odlog plačila oziroma odpis dolga. Skladno z 238. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 80/1999 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP) mora pritožnik v pritožbi navesti tudi zakaj izpodbija odločbo. Tožničina vloga z dne 24. 2. 2011 je bila sicer res naslovljena kot pritožba zoper odločbo z dne 16. 2. 2011, vendar je iz vsebine vloge jasno razvidno, da gre za prošnjo za odlog plačila oziroma odpis dolga.

Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je odločba z dne 16. 2. 2011 v celoti postala dokončna in pravnomočna s potekom pritožbenega roka, torej 7. 3. 2011, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka.

Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku tožbo zoper 2. tč. izreka odločbe z dne 16. 2. 2011in zoper odločbo z dne 21. 12. 2011 pravilno zavrglo tudi na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP iz razloga, ker ni podana pravna korist tožnice za vložitev tožbe. Pravni položaj tožnice se namreč ne bi spremenil, če bi sodišče tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo. Kot pravilno pojasnjuje že prvostopenjsko sodišče je bila 2. tč. odločbe z dne 16. 2. 2011 že z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 21. 12. 2011 ugotovljena za nično, kar pomeni, da se za ta del izreka šteje, kot da ga nikoli ni bilo. Tožbo, ki se nanaša na odpis dolga iz naslova preveč izplačanega otroškega dodatka za obdobje od 1. 10. 2010 do 31. 12. 2010 pa je zavrglo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP iz razloga, ker odločanje ne sodi v sodno pristojnost. Za odločanje o odpisu dolga je namreč pristojna tožena stranka. Tudi pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se v sodnem postopku presoja le zakonitost in pravilnost vrnitve preplačil, zahtevo za odločanje o odpisu dolga pa mora tožnik vložiti pri toženi stranki, ki je pristojna za odločitev o utemeljenosti predloga za odpis dolga.(1) Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku opredelilo tudi do odgovora tožnice do nasprotne tožbe (priloga A20), posebej v delu, ko tožnica navaja, da ni posredovala neresničnih podatkov. Prvostopenjsko sodišče je sledilo njenim navedbam v tožbi, odgovoru na tožbo in v izpovedi, da je v vlogi z dne 18. 12. 2009 navedla njej znane podatke, ki jih je dobila od sina, in da ni podvomila v njihovo pravilnost. Prvostopenjsko sodišče je primerjalo tudi podatke v vlogi za uveljavitev pravice do otroškega dodatka in podatkov o dohodkih in prejemkih DURS z dne 16. 2. 2011 ugotovilo, da je tožnica v vlogi sicer prijavila nižji in s tem bolj ugoden znesek prejemkov dijakov in študentov in dohodkov iz premoženja za sina ter dobička iz kapitala, obresti in dividend zase, po drugi strani pa je prijavila tudi večji in s tem manj ugoden znesek dobička iz kapitala, obresti in dividend za sina, kaj je po oceni prvostopenjskega sodišča dodatno podprlo zaključek, da ni mogoče zaključiti, da je v vlogi vede prijavila nižje in zanjo bolj ugodne zneske.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnici mogoče očitati nepoštenost v smislu 193. člena OZ glede neupravičeno prejetega preplačila otroškega dodatka šele od dneva, ko se je s pravimi podatki seznanila, tj. od 19. 2. 2011, ko ji je bila vročena odločba z dne 16. 2. 2011. V skladu z navedenim je prvostopenjsko sodišče toženi stranki pravilno priznalo tudi zamudne obresti od 19. 2. 2011 dalje do plačila.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na oprostitev sodne takse pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica dne 11. 2. 2015 plačala sodno takso za pritožbo, kot izhaja iz pojasnila Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 2. 2015. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena, prav tako pa tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in sklep, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena in 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

(1) Sodba VDSS opr. št. Psp 272/2013 z dne 17. 10. 2013 in opr. št. Psp 632/2009 z dne 21. 1. 2010.