Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Presoja višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pri nihajni poškodbi zvina vratne hrbtenice.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prisodilo tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer ji je iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem prisodilo odškodnino v znesku 800.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.000.000,00 SIT, skupaj tedaj 3.100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so podrobno navedene v 1. odstavku izreka izpodbijane sodbe. Višji tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo in obenem odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 212.576,00 SIT s pripadki.
Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in jo izpodbija nad prisojenim zneskom 1.000,000,00 SIT odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, to je glede zneska
1.000.000,00 SIT in teka zamudnih obresti. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da tožnici prisodi odškodnino v znesku
2.100.000,00 SIT in zakonske zamudne obresti od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje. Delno ponavlja ugotovitve izvedenca dr.
S. in meni, da je sodišče tožničino prizadetost, ker se ne more več ukvarjati z aerobiko, previsoko ocenilo. Tožnica tudi ni upravičena do zamudnih obresti od 1.1.2002 do 14.1.2004. Poškodovala se je
6.7.1998, zdravljenje pa je bilo zaključeno 8.9.1998. Glede na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 546/2002 z dne
6.1.2003, ki jo prilaga, gredo tožnici zamudne obresti od zneska
3.100.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe dalje.
Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati ali pa jih opravlja z večjimi napori in zaradi tega duševno trpi.
Sodišče prve stopnje je iz tega naslova prisodilo tožnici odškodnino v znesku 2.000.000,00 SIT, s tako prisojeno odškodnino pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnica namreč ne oporeka dejanskim ugotovitvam o tem, da ima tožnica zaradi prometne nesreče trajne anatomske in funkcionalne posledice, pa tudi psihične posledice, torej posledice, ki jih je prvo sodišče nanizalo v zadnjem odstavku 3. strani izpodbijane sodbe. Med njimi je sodišče utemeljeno posebno težo pripisalo nespornemu dejstvu, da se je tožnica (ob nesreči je bila stara 29 let) pred nesrečo intenzivno ukvarjala s športnimi aktivnostmi, med katerimi izstopa predvsem aerobika, ki jo je poučevala, s katero pa se sedaj (ugotovitev izvedenca, list. št. 48) ne more več ukvarjati, prizadeta pa je tudi pri drugih aktivnostih (povezanih tudi z delom učiteljice biologije, delom z računalnikom), kar je vse posledica nihajne poškodbe vratne hrbtenice tretje stopnje o razdelitvi WA II-tretja od petih stopenj (po ugotovitvah izvedenca je gibljivost vratne hrbtenice zmanjšana za 16 do 17 %). Upoštevaje vse navedene prizadetosti, zaradi katerih tožnica nedvomno trpi, ji je sodišče s prisojeno odškodnino iz tega naslova v znesku 2.000.000,00 SIT prisodilo pravično denarno odškodnino, ki je ustrezno individualizirana in je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča priznavajo za enako škodo.
Pritožnica višini prisojenih zamudnih obresti ne oporeka. Oporeka pa njihovemu teku pred izdajo sodbe. Tek obresti, kot ga je prisodilo sodišče, je materialnopravno pravilen in v skladu s sodno prakso, sprejeto z načelnim pravnim mnenjem na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 in nadaljnjimi spremembami ZPOMZO-1 (Ur. list RS št. 56/03). Datuma škodnega dogodka in zaključka zdravljenja, ki jih navaja pritožba, na drugačno odločitev ne moreta vplivati, niti odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v priloženi sodbi, saj je bila odločitev v citirani zadevi sprejeta pred prvim sodiščem pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika in ZPOMZO-A.
Zaradi povedanega je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna, s kakšnimi po uradni dolžnosti upoštevnimi kršitvami postopka pa tudi ni obremenjena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odstavek 154., 1. odstavek 165. člena ZPP).