Jedro

Prodaja stanovanj ne pomeni zmanjšanja premoženja, ampak gre zgolj za spremembo oblike premoženja iz nepremičnine v denarna sredstva, iz katerih se terjatev tožnice lahko poplača. Za izkaz nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ ne zadošča zgolj hipotetična možnost, da bo toženka potem, ko bo prodala vsa stanovanja, prenehala z delovanjem, lastnik, ki je tuj državljan, pa bo odšel iz države.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (tožnice) za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki (toženki) prepovedala odtujitev ali obremenitev nepremičnine ID znak del stavbe 000, z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve pri navedeni nepremičnini v zemljiški knjigi. Začasna odredba bi stopila v veljavo takoj in veljala 30 dni od pravnomočno zaključenega pravdnega postopka oziroma v primeru, da bi bilo zoper pravnomočno sodbo vloženo izredno pravno sredstvo do odločitve Vrhovnega sodišča RS o vloženem pravnem sredstvu (I. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tudi predlog za plačilo varščine namesto začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica. Navaja, da se sodišče ni opredelilo glede utemeljenosti zahtevka, temveč je presojalo zgolj pogoje iz drugega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Meni, da je odločitev sodišča materialnopravno zmotna in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Tožnica je nesporno dokazala, da toženka oglašuje prodajo svojih nepremičnin, s tem je zadostila pravnemu standardu nevarnosti, ki že sama po sebi izkazuje dolžnikovo subjektivno ravnanje. Predmetna stavba, ki je predmet začasne odredbe, je edino premoženje toženke. Gre za družbo, katere lastnik je tuji državljan, ki ni državljan Evropske unije. Toženka do sedaj ni storila ničesar, da bi s tožnico uredila razmerja izvensodno. Ker toženka oglašuje in prodaja svoje premoženje, s tem aktivno deluje v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve tožničine terjatve. Gre za konkretno in določno nevarnost. Nerazumljivo in pravno nevzdržno je stališče sodišča. Možnost, da bo toženka, ko bo prodala svoje premoženje, prenehala z delovanjem, je res hipotetična, vendar zelo verjetna in v praksi pogosta. Dejstvo, da je edini družbenik toženke tujec, to možnost še povečuje. Ugotovitev, da prodaja stanovanj ne pomeni zmanjšanja, temveč samo spremembo oblike premoženja, iz katere se bo lahko tožnica poplačala, je zopet samo predpostavka oziroma predvidevanje sodišča. Dejstvo je, da toženka svoje premoženje prodaja. Gre za poslovno dejavnost toženke in njen namen je doseči ekonomski efekt projekta. V danem primeru tako ni mogoče govoriti o tem, da bi toženka odtujevala svoje premoženje z namenom, da se izogne plačilu terjatve, ostaja pa nesporno dejstvo, da bo s tem, ko bo vse svoje premoženje odtujila, tožnica ostala brez realne možnosti za poplačilo. Tožnica je izrecno izpostavila, da z izdano začasno odredbo toženka ne bo utrpela hujših posledic od tistih, ki bi jih brez izdane začasne odredbe utrpela tožnica. Predlog se nanaša le na eno enoto v večstanovanjskem objektu. Tožnica je v nadaljevanju tudi to posledico omilila, saj je predlagala položitev varščine namesto začasne odredbe. Priredni in podredni zahtevek, ki ju skuša tožnica zavarovati z začasno odredbo, sta v primerjavi z višino prihodkov, ki jih toženka pridobiva s prodajo svojih stanovanj, zanemarljiva. Bistveno večja je verjetnost, da bo toženka do konca sodnega postopka vsa stanovanja prodala in zaprla firmo, kot verjetnost, da se bo tožnica v tem primeru lahko kdajkoli poplačala. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma odloči, da je toženka dolžna plačati varščino, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da pri premoženju, ki naj bi ga po mnenju tožnice toženka odtujevala, ne gre za t. i. osnovna sredstva toženke. Toženka je Vilo S. kupila iz stečajne mase, kasneje je pridobila vso potrebno dokumentacijo in gradnjo dokončala z zasledovanjem izključno ekonomskega interesa, torej napraviti dobiček. Prodaja stanovanj je osnovna dejavnost toženke in nemogoče bi bilo od toženke pričakovati, da končanih stanovanj ne bi prodala. Ne gre za odtujevanje premoženja, ker prodaja stanovanj predstavlja osnovno dejavnost toženke. V bodoče ima toženka namen izpeljati nove nepremičninske projekte. V teku realizacije je nepremičninski projekt na M., kjer je toženka lastnica nepremičnin z ID znaki 001, 002 in 003, katerih lastnica je postala 9. 8. 2017. Ne drži, da ima toženka namen podjetje zapreti in lastnik toženke oditi iz Slovenije. Gre za pavšalne in nedokazane navedbe, podane izključno za potrebe začasne odredbe. Toženka celo pridobiva novo premoženje. Dejstvo, da je lastnik toženke tujec, ne vpliva na utemeljenost začasne odredbe. Neutemeljeni so očitki toženki, da spora ni želela urediti izvensodno. Tožnica ni predložila nobenih dokazil v smeri, ki bi izkazovala, da je toženka v slabem finančnem stanju, da bi bila kakorkoli zadolžena. Hipotetična možnost prenehanja delovanja ni dovolj za izdajo začasne odredbe. Tožnica ni izkazala nikakršnega subjektivnega ravnanja toženke na način, da ta aktivno deluje v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja tožničine terjatve. Tožnica tudi nobene druge predpostavke za izdajo začasne odredbe ni izkazala. Prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin predstavlja nesorazmeren poseg v premoženje toženke, ki gradi za trg in te nepremičnine prodaja, pomenila bi hude posledice zanjo, saj bi toženki onemogočila poslovanje. Toženka bi utrpela hujše in bolj neugodne posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Toženka še dodaja, da je bila dne 24. 10. 2018 sklenjena prodajna pogodba za nepremičnino ID znak 000, dne 23. 11. 2018 je bil vložen zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice na tem delu nepremičnine. Lastnika te nepremičnine sta A. A. in B. B. in ne več toženka. Tožnica tako ni predlagala ustrezne vrste začasne odredbe, saj sodišče z začasno odredbo ne more poseči na tujo nepremičnino.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 270. členom ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Hkrati mora upnik izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

6. Ker mora biti za izdajo začasne odredbe podana tako verjetnost obstoja terjatve kot tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma mora biti izkazana okoliščina iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, je neutemeljen očitek tožnice, da sodišče o verjetnosti terjatve ni navedlo razlogov. Ker je sodišče ugotovilo, da že nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni izkazana (trditev glede predpostavke po tretjem odstavku 270. člena ZIZ pa ni bilo), se sodišču z verjetnostjo terjatve ni bilo treba posebej ukvarjati.

7. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica tudi v pritožbi zatrjuje, da z izdano začasno odredbo toženka ne bo utrpela hujših posledic od tistih, ki bi jih brez izdane začasne odredbe utrpela tožnica, so za presojo izpodbijanega sklepa nerelevantne, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, gre namreč za začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, na katere meri tožnica z navedenimi trditvami, pa so relevantne pri odločanju o izdaji začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela z verjetnostjo izkazati, da je začasna odredba potrebna, ker obstaja nevarnost, da bo zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Stališče sodišča prve stopnje, da mora nevarnost izhajati iz zavestnega ravnanja dolžnika, ki meri na to, da bo upniku onemogočil ali otežil izterjavo, je sicer prestrogo. Subjektivna nevarnost tako obstoji, kadar ima dolžnikovo aktivno ravnanje lahko za posledico onemogočanje ali oteževanje izvršitve denarne terjatve upnika, medtem ko dolžnikova krivda za ugotovitev nevarnosti ni relevantna. Je pa sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da prodaja stanovanj ne pomeni zmanjšanja premoženja, ampak gre zgolj za spremembo oblike premoženja iz nepremičnine v denarna sredstva, iz katerih se terjatev tožnice lahko poplača. Kot pravilno v odgovoru na pritožbo navaja toženka, je prodaja stanovanj dejavnost, s katero se toženka ukvarja (in ne gre za osnovna sredstva toženke). Situacija je torej drugačna kot v zadevi VSL IV Ip 834/2018, na katero se v pritožbi sklicuje tožnica.

9. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da zgolj dejstvo, da toženka oglašuje prodajo svojih nepremičnin, zadošča za pravni standard nevarnosti in da to izkazuje dolžnikovo subjektivno ravnanje. Stališče, da oglaševanje in prodaja premoženja (stanovanj) v okviru poslovne dejavnosti predstavlja konkretno in določeno nevarnost ter aktivno delovanje v smeri onemogočanja ali oteževanja tožničine terjatve, je neutemeljeno.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je izdaja začasne odredbe potrebna zato, ker je edini družbenik toženke tujec, ki ni državljan EU. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da za izkaz nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ ne zadošča zgolj hipotetična možnost, da bo toženka potem, ko bo prodala vsa stanovanja v Vili S. prenehala, lastnik, ki je tuj državljan, pa bo odšel iz države. Tožnica tudi v pritožbi navaja, da je predmetna stavba, ki je predmet začasne odredbe, edino premoženje toženke. Ta v odgovoru na pritožbo temu nasprotuje in utemeljeno navaja, da je iz zemljiškoknjižnih izpiskov razvidno, da je lastnica tudi drugega nepremičnega premoženja, ki ga navaja v odgovoru.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da verjetnost, da je začasna odredba potrebna, ker obstaja nevarnost, da bo zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpoloženja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ni izkazana in je zato predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo. Posledično je pravilno zavrnilo tudi predlog za plačilo varščine namesto začasne odredbe, pri čemer tožnica konkretnih pritožbenih navedb glede te odločitve, navedene v II. točki izreka sklepa, ne podaja.

12. Končno je treba še dodati, da je utemeljena tudi navedba toženke iz odgovora na pritožbo, da je bila za nepremičnino ID znak 000 sklenjena prodajna pogodba in da sta lastnika le-te A. A. in B. B. (vsak do 1/2), ne pa več toženka, saj je takšno stanje razvidno iz zemljiške knjige. Tudi iz tega razloga prepoved odtujitve ali obremenitve sporne nepremičnine ni mogoča. 13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, saj je stroškovna odločitev odvisna od končnega uspeha v pravdnem postopku.