Jedro

Ker so očeta tožeče stranke, ki je bil sicer terenski delavec Gorenjskega vojnega področja, ustrelili partizani, čeprav nesporno po pomoti, niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa po ZZVN-E (otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v postopku revizije, opravljenem po uradni dolžnosti, odpravila odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 10. 2. 2003, s katero je bil tožeči stranki priznan status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je padel zaradi sodelovanja z NOB, ter odločila, da se ji ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je po preučitvi dokumentacije v spisu ter vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovila, da nad očetom tožeče stranke AA ni bilo izvedeno nasilje smrti s strani nemškega, italijanskega ali madžarskega okupatorja ali njihovih sodelavcev ter tako ni šlo za nasilje v skladu z določili 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN). Iz odločbe Invalidske komisije A z dne 23. 10. 1950 je razvidno, da je oče tožeče stranke AA vstopil v NOV kot terenec v letu 1943 in da je bil ustreljen 22. 9. 1944 v C. Bil je terenec gorenjskega vojnega področja in je vršil obveščevalno službo za partizane, zbiral in popravljal orožje itd. Po pomoti je bil v partizanski akciji dne 22. 9. 1944 ustreljen s strani partizanov, ki so imeli nalogo kaznovati s smrtjo izdajalca BB. Priče so potrdile, da je bil pomotoma ustreljen AA namesto BB. Tudi iz uradnega potrdila Okrajnega LO A - okolica z dne 7. 9. 1949 je razvidno, da je AA delal za NOV samo po priložnosti, ni pa delal organizirano in da je bil septembra 1944 pomotoma likvidiran od NOV. Torej iz vseh dokazil v spisu je razvidno, da AA ni ustrelil okupator, ampak pomotoma partizani in zato po mnenju tožene stranke ni izpolnjen zakonski pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožeči stranki. Dokazano sodelovanje njenega očeta za cilje NOB že od leta 1943 ne spremeni dejstva, da je bil ustreljen s strani partizanov.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne more strinjati. Njen oče je bil namreč organizirani terenski delavec gorenjskega vojnega področja, ki je bil po pomoti ustreljen v partizanski akciji v C, ko so partizani imeli nalogo ustreliti izdajalca BB. Tožeča stranka je prepričana, da v celoti izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je padel zaradi sodelovanja v NOB. V tožbi poudarja razliko med "črko" in "duhom" zakona. Načeloma naj bi se ta sicer ujemala, vendar pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi odločila po črki zakona, po duhu zakona pa se tožeča stranka čuti prikrajšano in meni, da je s tako odločitvijo tožene stranke zgrešen namen Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Dejstvo je, da je bil oče tožeče stranke na pravi strani (deloval je za NOV), dejstvo je, da je dal življenje za to in da je tožeča stranka ostala brez očeta pri šestih letih in da je vojna sirota. Edino vprašanje po črki zakona je, kdo je sprožil usodni strel. Tožeča stranka je prepričana, da ji glede na namen zakona pripada status in iz njega izhajajoče pravice žrtve vojnega nasilja. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi tako, da pusti v veljavi prvostopno odločbo Upravne enote A z dne 10. 2. 2003. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v postopku revizije ugotovila, da je upravni organ prve stopnje s tem, ko je ugodil zahtevi tožeče stranke in ji priznal status in pravice žrtve vojnega nasilja, odločil v nasprotju z določili ZZVN, saj ji je priznal status kljub temu, da iz dokazil nesporno izhaja, da so očeta tožeče stranke ubili partizani. Res iz dokazil izhaja, da so ga ubili pomotoma, vendar to dejstva, da ni bil ubit od okupatorja, agresorja ali njunih pomagačev, ne spremeni. Tudi tožeča stranka v tožbi sama ugotavlja, da je bilo odločeno po črki zakona. Glede na to, da je tožena stranka odločila v skladu z zakonom, vztraja pri pravnih razlogih izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odločba US, 43/99, 12/00 - odločba US, 28/00 in 1/01 - odločba US, 64/01 in 110/02, v nadaljevanju ZZVN) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja po 2. členu ZZVN je ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 10. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile, poslale v taborišče, zapor, na prisilno delo ali internacijo ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem in nasilno odvzeta staršem. Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 28/00, v nadaljevanju ZZVN-E) pa je v 1. členu določil, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec, in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje.

Iz listin v upravnih spisih, navedb tožeče stranke in navedb v izpodbijani odločbi nesporno izhaja, da je oče tožeče stranke bil ubit dne 22. 9. 1944 v C. Bil pa je ustreljen v partizanski akciji, ustrelili so ga partizani, ki so imeli nalogo kaznovati s smrtjo izdajalca BB. Prav tako ni sporno, da je bil ustreljen po pomoti, vendar gre pri tem za bistveno okoliščino, od katere je odvisno priznanje statusa. Zakon namreč izrecno določa, da prizna status žrtve vojnega nasilja osebi, ki je bila ustreljena s strani okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Glede na to, da torej oče tožeče stranke ni izgubil življenja v zgoraj navedenih zakonsko določenih okoliščinah, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN-E. Za svojo odločitev je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge.

Sodišče ne dvomi, da je tožeča stranka prestala veliko hudega, ko je kot šestletni otrok ostala vojna sirota, brez očeta. Vendar pa ob tem pojasnjuje, da je Zakon o žrtvah vojnega nasilja eden od zakonov, s katerimi želi Republika Slovenija dati zadoščenje svojim državljanom in jim priznati, da so med drugo svetovno vojno trpeli takšna nasilna dejanja oziroma prisilne ukrepe okupatorja, agresorja oziroma njunih sodelavcev, da se jih lahko šteje za žrtve vojnega nasilja in se jim iz tega statusa določi pravice v obliki materialne odmene za prestano trpljenje. Ta status in pravice se po mnenju sodišča tudi po duhu zakona, na katerega se sklicuje tožeča stranka, lahko priznajo le tistim, ki so bili žrtve vojnega nasilja v smislu 1. člena zakona. Primerov, kot je obravnavani, pa ZZVN ne ureja in jih po mnenju sodišča tudi ni mogoče reševati z nobeno od dopustnih metod razlage zakona.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.