Jedro

Če je zoper dokončni upravni akt zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, ki ga je tožnik tudi uveljavil, ne more z drugo tožbo uveljavljati sodnega varstva zaradi posega v ustavne pravice po določbi 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1423/2001-28 z dne 5.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.11.1998. S to je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika in M.L.-K. ter B.Ž. zoper sklep Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 19.3.1998, s katerim je ta zavrgla predlog za obnovo postopka in za ugotovitev ničnosti ter odpravo odločbe Sekretariata za občo upravo Občine L.V.R. z dne 16.12.1992, ker je navedena pravna sredstva vložila neupravičena oseba. Tožena stranka je pritožbo zavrnila, ker najemniki stanovanj, ki so predmet denacionalizacije, niso stranke v postopku denacionalizacije, zato tudi niso upravičeni vložiti predloga za dovolitev obnove tega postopka. Zaradi poteka z zakonom določenega roka za vložitev predloga za obnovo tudi ni možna obnova postopka po uradni dolžnosti in tudi ne odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Tudi ni izpolnjen nobeden od pogojev za izrek ničnosti odločbe, določenih v 267. členu Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS. Pogoj za tako tožbo je, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zoper izpodbijano odločbo pa je zagotovljeno drugo sodno varstvo, ki ga je tožnik skupaj z drugimi tožniki tudi uveljavil s tožbo v upravnem sporu, o katerem je sodišče že odločilo s sodbo št. U 396/2001-31 z dne 21. 3. 2001. Zato je sodišče tožnikovo tožbo zavrglo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo tako s sodbo, s katero je tožbo zavrnilo kot tudi z izpodbijanim sklepom. V nadaljevanju navaja razloge zaradi katerih meni, da je sodba nezakonita. Meni, da tako upravni kot tudi sodni organi in Vlada RS v nasprotju z Ustavo RS ter mednarodnim pravom izključujejo najemnike denacionaliziranih stanovanj kot stranke v postopku denacionalizacije in jim s tem kršijo pravico do učinkovitega sodnega varstva. Navaja, da je sodno varstvo, če gre za kršitev človekovih pravic, zagotovljeno že v Ustavi RS, Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah. Za tožbo zaradi kršitve človekovih pravic, ZUS ne določa pogoja, kot to navaja sodišče v izpodbijanem sklepu. Ker so mu bile z nezakonitim aktom oziroma dejanjem upravnega organ prve stopnje, tožene stranke, upravnega sodišča in vrhovnega sodišča, kršene človekove pravice, je upravičen vložiti samostojno tožbo. Tožnik bi moral biti glede na velika vlaganja v nekoč družbeno premoženje stranka v postopku. Država je namreč tožniku dovolila, da je kot dobroverni imetnik stanovanjske pravice, v družbeno premoženje vložil velika sredstva, ter tako ohranil vrednost tega premoženja. V sodbi, s katero je sodišče zavrnilo njegovo tožbo, ni odgovorejno na celo vrsto tožbenih naved. S tem, ko sodišče ni odločilo na obravnavi, je kršilo Ustavo.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter po zaslišanju predlaganih prič na glavni obravnavi ugotovi poseg v ustavne pravice ter odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 3.11.1998. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu J.P., ki ga zastopata odvetnika B. in I.G. v odgovoru na pritožbo navaja, da so odločitve upravnih organov in sodišč pravilne, pritožba pa neutemeljena.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V obravnavanem primeru je tožnik vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.11.1998 zaradi poseganja v ustavne pravice po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS. Pritožbena navedba, da za tako tožbo zadostuje, da je bilo z aktom ali dejanjem poseženo v ustavne pravice, je neutemeljena. Tožba zaradi poseganja v ustavne pravice posameznika je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, dopustna pod pogojem, da zoper posamični akt, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru, v katerem je sporna dovolitev obnove postopka denacionalizacije, končanega z odločbo z dne 16.12.1992 ter ugotovitev ničnosti te odločbe in razveljavitev oziroma odprava te odločbe po nadzorstveni pravici, ni izpolnjen. Gre namreč za upravni postopek. Tisti, ki tako kot tožnik misli, da so v upravnem postopku prizadete kakšne njegove pravice ali pravne koristi, mora to najprej uveljavljati v tem postopku. Zoper dokončni upravni akt pa ima zagotovljeno sodno varstvo, ki z vidika 3. odstavka 1. člena ZUS pomeni drugo sodno varstvo, ki ga je tožnik, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tudi uveljavil in sicer s tožbo, ki jo je zoper zgoraj navedeno odločbo tožene stranke vložil skupaj s še dvema tožnikoma. O navedeni tožbi je bilo odločeno s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 396/2001 z dne 21.3.2001. Tem ugotovitvam tožnik niti ne nasprotuje. Pritožbeni ugovori, kolikor se nanašajo na navedeno sodbo, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi, v kateri tožnik izpodbija sklep, sodbo pa je izpodbijal s pritožbo, ki je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 622/2001-2 z dne 8.5.2002. Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogom tožnice, da opravi glavno obravnavo. Po presoji pritožbenega sodišča glavna obravnava v tem primeru, ko gre za odločanje o dopustnosti upravnega spora, ni potrebna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.