Jedro

Po določilu 4. odst. 98. člena ZPP mora sodišče ves čas postopka paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje. Iz nadaljnjih določil istega člena - da lahko stranka naknadno odobri pravdna dejanja, pooblaščenca, ki ni upravičen za zastopanje oziroma, da lahko sodišče dovoli tudi začasno opravljanje dejanj osebi, ki sploh nima pooblastila - izhaja, da mora sodišče najprej poizkusiti odpraviti pomanjkljivosti pri pooblastilu. Sodišče mora ravnati smiselno enako, če ugotovi pomanjkljivosti pri sami pravdni stranki ali njenem zakonitem zastopniku - torej tako kot določa 83. člen ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče tožniku vštelo v pokojninsko dobo zaposlitev pri mizarju J.M. iz x.y. od 1.12.1967 do 4.6.1970. Ugotovilo je, da je imel tožnik status delavca, torej redno zaposlenega in ne vajenca ter da so podani bistveni elementi delovnega razmerja.

Zoper sodbo se pritožuje toženec, smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da tudi v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku zaslišane priče ne potrjujejo vseh bistvenih elementov delovnega razmerja, oz. jim sploh ni znano, v kakšnem statusu je bil tožnik. Priče tudi nimajo časa dela pri delodajalcu M. priznanega v pokojninsko dobo, saj jih je prijavljal v zavarovanje le za kratek čas in ob priliki poškodb. Delodajalec je izpovedal, da je tožnika zaposlil le priložnostno, za krajši čas in z občasnim plačilom. Smiselno predlaga ugoditev pritožbi in ustrezno odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku, upoštevaje napotke iz sklepa pritožbenega sodišča I Sp 342/93, z dne 7.4.1994, razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v sporu in na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter ob pravilni uporabi materialnega prava o zahtevku pravilno odločilo.

Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi v zadostni meri in ustrezno obrazložilo ter se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno ter razlogi prvostopnega sodišča, česar v izogib ponavljanju ne navaja znova. Glede na pritožbene navedbe pa poudarja naslednje.

Pravna podlaga za odločanje v zadevi je v 293 členu, 1. odst. in v 1. odst. 202. člena ZPIZ (Ur.l. RS, št. 12/92 - 7/96), v zvezi s 100. členom ZTPPIZ (Ur.l. SFRJ, št. 23/82 - 44/90), v zvezi s 126. členom TZPZ (Ur.l. SFRJ, št. 31/64).

Že v razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je za odločanje bistveno vprašanje, ali je bil tožnik v obravnavanem obdobju v statusu vajenca, ki vajeniške oz. učne dobe ni uspešno končal, ali pa v statusu delavca v delovnem razmerju. Če bi bili izkazani zadostni dokazi za status delavca v delovnem razmerju, bi bil upravičen do vštetja obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Prvostopno sodišče je opozorilo, katera odprta vprašanja mora še razčistiti ter z izvedbo katerih dokazov, kar je prvostopno sodišče pred ponovnim sojenjem izvedlo.

Upoštevaje listine v toženčevem spisu, št. 7.004.440, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje ter dokaze, izvedene pred prvostopnim sodiščem, tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da ne gre za status vajenca, ki vajeniške oz. učne dobe ni uspešno končal in se strinja z dokazno oceno prvostopnega sodišča, da so izkazani bistveni elementi delovnega razmerja. Tožnik, rojen 1.8.1952, je končal 6. razredov osnovne šole. Spričevalo o končani osnovni šoli (8 razredov) pa je bilo izdano v x.y. in to šele 3.5.1979 (vpis v delovni knjižici na strani 3). Šest razredov osnovne šole je končal do zaposlitve pri M.. Kasneje, v času zaposlitve v G., pa je ob delu končal še dva razreda osnovne šole in ni nikoli obiskoval šolanja kot vajenec (izpovedba tožnika na obravnavi 29.10.1992). Z dodatnim zaslišanjem R.R. (obravnava 7.9.1993) ter temu skladnimi izpovedbami K.U. in A.K. ter z izpovedbo R. ( zaslišanje pred zaprošenim sodiščem 7.7.1995 ) je dovolj podlage za dokazno oceno, da pri tožnikovem delu pri J.M. ni šlo za neuspešno vajeniško dobo. Vsa opora za takšen zaključek je tudi v navedbah iz dopisa Ministrstva za šolstvo in šport, št. 134-111/94, z dne 17.5.1995, pri katerem je opravilo poizvedbe sodišče prve stopnje.

Ministrstvo pojasnjuje, da je bil po Zakonu o srednjem šolstvu, ki je začel veljati 16.5.1967, pogoj za vpis v poklikcno šolo končana 8-letna osnovnašola ter da tožnik ni izpolnjeval pogoja za vpis v poklicno šolo, ker je imel končanih le šest razredov osnovne šole in je lahko le sklenil delovno razmerje z navedenim mojstrom.

Ministrstvo tudi poudarja, da so po zakonu učenci, ki so se izobraževali za določen poklic, lahko sklenili pogodbo za opravljanje praktičnega pouka tudi z obrtnikom, vendar ob pogoju, da so bili vpisani v določeno poklicno šolo. Na podlagi takšnega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ocenjuje, da je razčiščeno nasprotje med navedbo delodajalca J.M. o "vajencu" v dopisu z 1.7.1993 (list.št. 21), na katerega je opozorilo v razveljavitvenem sklepu.

Ob takem stanju in glede na nadalje izvedene dokaze pa je prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča imelo dovolj podlage za dokazno oceno, da je šlo v obravnavanem obdobju za delovno razmerje, glede katerega je tožniku uspelo dokazati bistvene elemente. Nima podlage pritožbena navedba, da pričam ni poznano, v kakšnem statusu je bil tožnik v obravnavanem obdobju. V dopolnjenem dokaznem postopku zaslišan K.U. je izpovedal, da je sam delal pri M. do spomladi 1968 in da se spominja, da je tedaj pri njem delal tudi tožnik. Da tožnik nima pogojev za mizarsko vajensko šolo je vedel že tedaj, ker sta se o tem pogovarjala tožnikov oče in delodajalec M., sam pa je bil pri razgovoru navzoč. Izpovedal je tudi, da je tožnik delal dela NK oz.

pomožnega delavca in da je redno hodil v službo. K.A., ki je pri M. delal od leta 1965 do leta 1971, se prav tako spominja, da je tožnik v obravnavanem obdobju pri M. delal, da šole ni obiskoval, da je delal predvsem na strojih. Moral pa je delati tudi druga dela ter ga je sam pojmoval kot delavca, saj je delal kot drugi delavci. Skladni temu sta tudi že citirani izpovedbi R.R., ki se je spominjal tudi, da je tožnik dobival plačo na roke.

Da je šlo za redno delovno razmerje ocenjuje pritožbeno sodišče tudi iz dejstev, da je v toženčevem spisu delovna knjižica, izdana 13.9.1967, torej pred obravnavnim obdobjem, da je iz prepisa osebnega lista razvidno, da je bil tožnik v celotnem obravnavanem obdobju prijavljen v zavarovanje, da je v rubriki poklic navedeno "mizarski vajenec", kar pa je črtano ter pa nato vpisano "delavec" ter da je v dokumentaciji Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota R. na K. (priloga A/3 k l.št. 27), tožnik vpisan za celotno obravnavano obdobje. Očitno je bil torej zavarovan s strani delodajalca, verjetno sicer kot vajenec, kar pa glede na dokaze, ki vsi govorijo zato, da ni šlo za vajeniško razmerje, ne more biti relevantno. Nepravilno zavarovanje s strani delodajalca, namreč ne more iti v škodo delavca. V tem pogledu je tudi razumljiva izpovedba delodajalca, na katero opozarja pritožba, o le priložnostni zaposlitvi, za krajši čas, ki jo je kot nesprejemljivo ovrednotilo že sodišče prve stopnje, saj, kot obrazlaga že prvostopno sodišče, vsi dokazi, torej izpovedbe prič ter listinski dokazi, kažejo na to, da je šlo za delovno razmerje.

Ob takem stanju tudi ne more imeti teže pritožbena navedba o tem, da priče časa dela pri M. nimajo priznanega v pokojninsko dobo. Kot prvo pritožbeno sodišče poudarja, da se vsaka zadeva presoja po dejanskem stanju, ugotovljenem v konkretni zadevi. Kot drugo pa, da ni nobenega dokaza za to, da bi priče navedeno pri tožencu sploh zahtevale.

Nasprotno, R.R. je na obravnavi 7.9.1993 izpovedal, da ni zahteval pri tožencu vštetja časa dela pri M. v zavarovalno dobo, ker se je septembra 1970 zaposlil pri x.y. in se mu zaposlitev šteje s povečanjem ter bo čez nekaj let izpolnil pogoje za upokojitev. K.U. (izpovedba 7.7.1995) pa je bil pri M. vajenec od leta 1958 do 1963 ter se je po vrnitvi z vojske pri M. zaposlil in to v letu 1967. Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.