Jedro

Pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan z izpostavljanjem pravnih vprašanj, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Taki sta tudi vprašanji, kateri predpis se uporabi v primeru neusklajenosti občinskega predpisa s spremenjenim in novejšim zakonskim predpisom, in vprašanje, kateri del odločbe pravno zavezuje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po odvetniku dne 13. 4. 2010 vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da ima odločitev, ki se izpodbija, zanj zelo hude posledice (2. in 3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Občinske uprave Občine Piran z dne 8. 1. 2009. Z navedeno odločbo je prvostopenjski občinski organ zavrnil revidentov zahtevek za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času v gostinskem obratu »B., bar z restavracijo, ki nudi tudi mehansko in živo glasbo za ples oziroma družabni program«. V postopku je bilo ugotovljeno, da revident ni predložil uporabnega dovoljenja iz katerega bi izhajalo izpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti »bar z restavracijo, ki nudi mehansko in živo glasbo za ples oziroma družabni program«. Revidentovo pritožbo je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 5.2.2009. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih ( Up-858/08 z dne 3.6.2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena Zakona o pravdnem postopku –ZPP v zvezi s prvim dostavkom 22. člena ZUS-1, gre za pomembno pravno vprašanje le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ter ob primerni uporabi določbe četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim dostavkom 22. člena ZUS-1, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje, pravno pravilo, ki je bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanji, ali je pogoj predložitve odločbe pristojne upravne enote o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti, kot ga določa 5. alineja 3. člena Odloka o merilih za določitev podaljšanja obratovalnega časa gostinskih obratov Občine Piran, izpolnjen s predložitvijo uporabnega dovoljenja, glede na to, da Zakona o gostinstvu – ZGos, izdaje odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti ne predvideva več, in vprašanje, ali je organ, ki odloča o podaljšanem obratovalnem času, dolžan upoštevati le izrek uporabnega dovoljenja, ali pa mora upoštevati tudi projekt in ostale priloge gradbenega dovoljenja, skladno z 68. členom ZGO-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljeni vprašanji nista pomembni pravni vprašanji. Vprašanji, ki ju revident izpostavlja, namreč v pravni teoriji in praksi ne sprožata posebnih delim. V primeru neusklajenosti podzakonskega predpisa s spremenjenim in dopolnjenim novejšim zakonskim predpisom, se namreč uporabi novejši zakonski predpis, razen če novi zakon določa drugače. 9. V obravnavani zadevi, ko občinski predpis ni usklajen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o gostinstvu – ZGos-C (Ur. l. RS, št. 60/2007) in še vedno določa predložitev odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti, ki jo ZGos-C ne predvideva več, pomeni, da je treba uporabiti določbe ZGos-C. Ta pa v 5. členu, s katerim spreminja dotedanji drugi odstavek 11. člena (ki je določal predhodno pridobitev odločbe o izpolnjevanju pogojev), med drugim določa, da morajo osebe, ki želijo opravljati gostinsko dejavnost, predhodno izpolniti vse pogoje, določene s tem zakonom, za ustrezno vrsto in kategorijo gostinskega obrata. V 8. členu pa kot pogoj za opravljanje gostinske dejavnosti določa pridobljeno uporabno dovoljenje v skladu z Zakonom o graditvi objektov- ZGO-1. Uporabno dovoljenje je zato tista odločba, ki izkazuje izpolnjevanje pogoja za opravljanje določene vrste gostinske dejavnosti. In ker občinski predpis v tem delu z novejšim zakonskim predpisom ni usklajen, je treba uporabiti novejši zakonski predpis.

10. Tudi vprašanje, kateri del odločbe pravno zavezuje, v teoriji in praksi ne povzroča dilem. Jasno namreč je, da zavezuje izrek. Vsebino uporabnega dovoljenja pa določa 102. člen ZGO-1, zato je revidentovo sklicevanje na 68. člen ZGO-1 brezpredmetno.

11. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12. Zelo hude posledice revident utemeljuje z navedbo, da naj bi za gradnjo lokala, za opravljanje dejavnosti diskoteke, pridobil vsa potrebna dovoljenja in v gradnjo vložil več milijonov evrov, sedaj pa mu je, zaradi napačnih stališč tožene stranke in sodišča prve stopnje, celotna investicija propadla. Ker dejavnosti ne more opravljati, na podlagi pogodbe o leasingu pa naj bi plačeval več kot 20.000,00 EUR mesečno, je trenutno pred stečajem. Ker revident teh navedb ni z ničemer izkazal, Vrhovno sodišče ne more presoditi, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice, zato pogoj za dovolitev revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

13. Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka

14. Izrek o stroških temelji na prvem dostavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.