Jedro

V predsodnem postopku je bila tožnici pravilno priznana starostna pokojnina, saj je z dopolnjeno starostjo 61 let in 7 mesecev in pokojninsko dobo 32 let, 5 mesecev in 8 dni na območju RS izpolnila pogoje iz 2. odstavka 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Pri tem ji, obdobje za čas od 1. 6. 1989 do 31. 8. 1991, pravilno ni bilo všteto v zavarovalno dobo kot doba, prebita v zavarovanju pri toženi stranki oz. v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 10. 9. 2013 in št. ... z dne 27. 2. 2013 in na vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje, pri čemer je tožena stranka pri odmeri pokojnine dolžna upoštevati delovno dobo v trajanju od 1. 6. 1989 do 31. 8. 1991 (I. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da tožnica sam nosi stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Pojasnjuje, da je od 1. 6. 1989 do 31. 8. 1991 delala v Republiki Srbiji, kjer je delala za zvezni organ nekdanje SFRJ, kamor je bila napotena na delo s strani Republike Slovenije. Tam je prejemala osebni dohodek, od katerega so bili plačani prispevki v Srbiji. Poudarja, da je v istem obdobju ostala zavarovana tudi v Sloveniji in je tudi v Sloveniji prejemala del plače. Od tega dela plače so bili tudi v Sloveniji plačani prispevki. Navedeno pomeni, da je v tem obdobju v Sloveniji ostala v zavarovanju, saj je prejemala osebni dohodek, kot to izhaja iz predloženih obračunov. Nedvomno je izkazan tudi pogoj po 191. členu ZPIZ-1, tj. da so bili plačani prispevki za navedeno zavarovalno dobo. Sporazum njenega položaja ne ureja in ne določa, da ji mora Srbija pri uveljavljanju njenih pravic priznati tudi osebni dohodek in prispevke, ki so bili plačani v Sloveniji, temveč ji mora priznati le njeno plačo in plačane prispevke v Srbiji.

Ne strinja se z razlago 21. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Navedeni člen določa, da če obstaja po pravnih predpisih ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice določi dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih.

Nadalje se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da zakonodaja ne ureja njenega položaja. ZPIZ-1 namreč v 46. členu ureja položaj detaširanih delavcev in določa, da se delavcem, ki so jih delodajalci poslali na delo v tujino in so ostali v tem času zavarovani pri zavodu, vzame za izračun pokojninske osnove plačo, od katere so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje, zmanjšano za davke in prispevke, na način iz 4. in 5. odstavka 39. člena ZPIZ-1. Detaširanim delavcem se torej obdobje, ko so napoteni na delo v tujino, prizna kot delovna doba v Sloveniji, pod pogojem, da so v tem času ostali v zavarovanju v Sloveniji in so bili tu plačani prispevki. Takšna praksa je veljala v Sloveniji tudi za delavce, napotene na delo v zvezne organe, v času pred samostojnostjo Slovenije, v dokaz česar je predlagala več dokazov, ki pa jih prvostopenjsko sodišče ni izvedlo. Od osamosvojitve dalje pa je, upoštevajoč obrazložitev izpodbijane sodbe, delo v zveznih organih treba šteti kot delo v tujini, saj se sicer ni moč sklicevati na uporabo mednarodne pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Podredno vztraja, da Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v 17. členu zagotavlja osebam, ki so bile na predlog organov RS izvoljene na funkcije ali imenovane na delovna mesta v organih SFRJ, in ki jim preneha ta funkcija oz. delovno razmerje v organih SFRJ, pravice po predpisih, ki veljajo za funkcionarje oziroma delavce v državnih organih RS ali dosedanje SFRJ, če je to za njih ugodnejše. Ta določba velja, dokler ni konzumirana, kar pomeni, dokler omenjene osebe uveljavljajo pravice na tej podlagi, ki vključuje tudi pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker gre za akt na ustavni ravni, ga ni mogoče spreminjati s hierarhično nižjim pravnim aktom, kot je Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter administrativnega dogovora o izvajanju sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, in tudi zato v danem primeru ni mogoče uporabiti določb omenjenega mednarodnega sporazuma. Upoštevajoč 17. člen Ustavnega zakona RS je za obdobje od 1. 6. 1989 do 31. 8. 1991 potrebno upoštevati kot slovensko dobo, saj je to za tožnico ugodneje.

Poudarja še, da so vsi delavci, zaposleni v organih federacije, v Sloveniji prejemali razliko osebnega dohodka, ki je bila izplačana iz sredstev slovenskega proračuna. Nadomestilo za kritje navedene razlike v osebnem dohodku je bilo v funkciji pokrivanja razlike v višini osebnih dohodkov v federaciji v primerjavi z osebnimi dohodki na primerljivih funkcijah v Sloveniji. Navedena razlika se je zaposlenim pri upokojitvi vštevala v pokojninsko osnovo pod pogojem, da so bili od nje tekoče plačani in obračunani prispevki v RS.

Komisija za kadrovske in administrativne zadeve pri Izvršnem svetu Skupščine SRS je vodila evidenco navedenih delavcev in toženi stranki v upokojitvenih postopkih posredovala potrebne podatke. Takšen način je veljal od 1. 1. 1985 dalje in je veljal za vse Slovence v zveznih organih. Sklicuje se tudi na sklep vlade RS z dne

15. 12. 2011, v katerem ta ugotavlja, da se položaj nekdanjih zveznih uslužbencev, ki jih je v nekdanje organe SFRJ imenovala RS, po uveljavitvi socialnega Sporazuma s Srbijo ni spremenil, zato se tej kategoriji oseb pokojnina še naprej odmerja v enakem obsegu in na enak način, kot pred začetkom veljavnosti sporazuma in se tudi zato ni moč sklicevati na sporazum.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 9. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 2. 2013. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v upravnem spisu, je bilo z odločbo št. ... z dne 27. 2. 2013 odločeno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 1.273,91 EUR na mesec od 1. 11. 2012 dalje. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica dopolnila 61 let in 7 mesecev starosti in 32 let, 5 mesecev in 8 dni pokojninske dobe na območju Republike Slovenije. Z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo je tožnica izpolnila pogoje iz 2. odstavka 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Tožnica se je zoper omenjeno odločbo pritožila iz razloga, ker bi morala tožena stranka pri odmeri upoštevati tudi dobo v obdobju od 1. 6. 1989 do 31. 8. 1991, ko je bila napotena v A. zavod za cene v B.. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 10. 9. 2013 pritožbo zavrnila. V obrazložitvi je tožnici pojasnila, da po izrecni določbi 3. alineje 1. odstavka 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, obsega čas dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Določba 200. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/92) pa določa, da pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja obsega čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Vprašanje upoštevanja zavarovalnih dob in s tem v zvezi priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je bilo med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo urejeno s Sporazumom med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 30/2010 - MP 05/2010, v nadaljevanju: Sporazum). Sporazum v 21. členu ureja načelo primarnosti samostojne pokojnine, in sicer določa, da če obstaja po pravnih predpisih ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice določi dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih.

V predsodnem postopku je bila tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnici pravilno priznana starostna pokojnina, saj je z dopolnjeno starostjo 61 let in 7 mesecev in pokojninsko dobo 32 let 5 mesecev in 8 dni na območju RS izpolnila pogoje iz 2. odstavka 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Pri tem pa ji pravilno, obdobje za čas od 1. 6. 1989 do 31. 8. 1991, ni bilo všteto v zavarovalno dobo kot doba prebita v zavarovanju pri toženi stranki oz. v Sloveniji.

Iz dokumentacije v spisu namreč izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 1. 6. 1989 do 31. 8. 1991 prijavljena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Srbiji. V tem obdobju je bila zaposlena v zveznem organu nekdanje SFRJ in sicer v takratnem Zavodu A. za cene. Srbski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja je s potrdilom o poteku zavarovalne dobe (obrazec SRB/SI 25) z dne 26. 2. 2013 navedeno obdobje, tj. od 1. 6. 1989 do 31. 8. 1991, tudi potrdil kot srbsko dobo, kar je ključno za pravilno rešitev pritožbene zadeve. V RS je tožnica prejemala razliko osebnega dohodka, prispevki pa so bili plačani zgolj od te razlike in ne od celotne plače, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Stališče pritožbe, da dejstvo, da je tožnica v spornem obdobju v Sloveniji prejemala del plače, in da so bili od tega dela plače plačani prispevki pomeni, da je bila v tem obdobju v Sloveniji pokojninsko in invalidsko zavarovana, je torej nepravilno. Tožnica bo za navedeno obdobje, ki ga je srbski nosilec zavarovanja potrdil kot srbsko dobo, lahko uveljavljala sorazmerni del pokojnine v Republiki Srbiji.

Stališče pritožbe, da gre za dejanski stan iz 46. člena ZPIZ-1, ki ureja položaj detaširanih delavcev, je nepravilno. Navedeni člen se namreč nanaša zgolj na delavce, ki so jih delodajalci poslali na delo v tujino in so ostali v tem času zavarovani pri slovenskem zavodu. V obravnavanem primeru pa tožnica ni bila v spornem obdobju zavarovana pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, temveč pri srbskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot je bilo že obrazloženo.

Glede ostalih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja, da je za pravilno odločitev v zadevi odločilen Sporazum in ne Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/1991 in 45/1994; v nadaljevanju: UZITUL). UZITUL namreč ne ureja vprašanja pogojev za priznavanje pokojnin po mednarodnih sporazumih. Temelj za presojo v obravnavani zadevi je torej Sporazum, kot ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje. Iz Sporazuma tudi ne izhaja, da bi bili zavarovanci, ki so bili zaposleni v zveznih organih, izključeni iz uporabe navedenega Sporazuma oziroma, da se Sporazum na te zavarovance ne nanaša. Izjema je določena le v 2. odstavku 36. člena Sporazuma in pa v 10. odstavku 38. člena Sporazuma, nanaša pa se na zavarovalno dobo, dopolnjeno po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev ter prevzeto zavarovalno dobo iz 1. odstavka 36. člena Sporazuma, za kar pa v predmetni zadevi ne gre.

Glede pritožbenega očitka, ki se nanaša na hierarhijo pravnih aktov, pa se pritožbeno sodišče sklicuje na ustavno ureditev, po kateri so v našem ustavnopravnem redu v hierarhiji pravnih aktov mednarodne pogodbe nad zakonskimi določbami, saj morajo biti po določbah 8. člena in 2. odstavka 153. člena Ustave RS zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena, prav tako pa tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.