Jedro

Deveta točka Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010), določa, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692 EUR, in sicer pri plači za mesec april 2011 in april 2012 in ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Predstavlja aneks h KPJS, ki je pravno zavezujoč za nasprotnega udeleženca.

Določba 176. člena ZUJF, ki določa, da se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena ZDIU12, KPJS in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa, ne velja za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred njegovo uveljavitvijo že zapadle v plačilo. Regres za letni dopust za leto 2012 za javne uslužbence spada med takšne že zapadle terjatve, saj ga je bilo potrebno v skladu z Dogovorom 2010 izplačati ob izplačilu plače za mesec april 2012.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nasprotna udeleženka članom predlagatelja kršila pravico do regresa za letni dopust za leto 2012, da se jim plača v višini 692,00 EUR pri plači za april 2012 (I. točka izreka). Razsodilo je, da mora nasprotna udeleženka članom predlagatelja, ki so dne 4. 5. 2012 imeli pravico do celotnega regresa za letni dopust 2012, obračunati bruto razliko med že obračunanim zneskom dne 15. 6. 2012 in zneskom 692,00 EUR, odvesti davek in jim izplačati dolgovano neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izplačanega neto zneska od 5. 5. 2012 do 14. 6. 2012 in od dolgovanega neto zneska od 5. 5. 2012 do plačila; članom predlagatelja, ki so dne 4. 5. 2012 imeli pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust 2012, pa obračunati bruto razliko med že obračunanim zneskom dne 15. 6. 2012 in sorazmernim delom od zneska 692,00 EUR, odvesti davek in jim izplačati še dolgovano neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izplačanega neto zneska od 5. 5. 2012 do 14. 6. 2012 in od dolgovanega neto zneska od 5. 5. 2012 do plačila, vse v roku 30 dni po pravnomočnosti (II. in III. točka izreka). Zavrnilo je presežek vtoževanega regresa in predlog, da je podlaga za izplačilo regresa za letni dopust kopija članske izkaznice predlagatelja, ki so jo upravičenci za izplačilo regresa dolžni dostaviti Ministrstvu A. v 90 dneh od pravnomočnosti sodbe in da je Ministrstvo A. dolžno regres z zakonitimi zamudnimi obrestmi izplačati upravičencem v roku 30 dni od predložitve članske izkaznice predlagatelja (IV. točka izreka). Odločilo je, da nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške postopka, predlagatelju pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 581,75 EUR (V. točka izreka).

Nasprotna udeleženka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja na stališču, da Dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010) nima narave kolektivne pogodbe, temveč je le programski dokument deklaratorne narave. Volja podpisnic nikoli ni bila skleniti kolektivno pogodbo. Rok za izplačilo regresa, določen v Dogovoru 2010, kasneje ni bil vključen v Kolektivno pogodbo za javni sektor ali aneks oziroma v Zakon o interventnih ukrepih ali Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 110/2011; ZDIU12). Hkrati z obravnavanim dogovorom sta bila sklenjena tudi Aneks št. 4 in 5 h KPJS, pri čemer sta bili točki 4 in 5 Dogovora 2010 vključeni v Aneks št. 4, točka 9, ki ureja regres, pa ni bila povzdignjena na raven kolektivne pogodbe. Izpolnjeni niso niti formalni pogoji za sklenitev kolektivne pogodbe, saj v zvezi z Dogovorom 2010 nikoli ni stekel postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za sklenitev Kolektivne pogodbe za javni sektor ali njenih sprememb iz 42. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, prav tako pa nikoli ni bil posredovan v evidenco kolektivnih pogodb. To, da je bil Dogovor 2010 podpisan s strani istih strank kot Aneks št. 4 in bil objavljen v Uradnem listu, še ne pomeni, da gre za veljavno kolektivno pogodbo. Dogovor 2010 v posameznih točkah vsebuje tudi določbe, ki se nanašajo na funkcionarje, kar pa ne more biti predmet kolektivnega dogovarjanja med podpisnicami tega dogovora. V času vložitve predloga v tem kolektivnem sporu je skrajni rok za izplačilo regresa določal Zakon o delovnih razmerjih. Ne Zakon o delovnih razmerjih in ne Zakon o javnih uslužbencih kot možne podlage za določanje pravic iz delovnega razmerja ne določata pogodbe civilnega prava. Zakon o javnih uslužbencih še določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom ali kolektivno pogodbo. Za zaposlene v javnem sektorju je bila višina regresa za letni dopust za leto 2012 urejena v specialnem zakonu ZDIU12, ki pa jo je nato spremenila določba 176. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ in Zakona o spremembah Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, Št. 43/2012; v nadaljevanju: ZDIU12-A). Po podpisu Dogovora 2010 so med Vlado in reprezentativnimi sindikati potekala pogajanja tudi glede regresa za letni dopust. Rok za izplačilo regresa je bil nato določen v ZDIU12-A, ki je izplačilo regresa ne glede na določbe kolektivnih pogodb, drugih predpisov in dogovorov predvidel pri plači za maj. Ta zakon je bil sprejet že 17. 4. 2012, a je bil zaradi zbiranja podpisov za referendum uveljavljen s časovnim zamikom. Zakon o delovnih razmerjih je rok za izplačilo regresa določal na 1. 7. tekočega leta, kar pomeni, da bi dolžnik prišel v zamudo, če svoje obveznosti ne bi izpolnil v tem roku. V prvostopenjski sodbi ni bil upoštevan 176. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS 40/2012; v nadaljevanju: ZUJF)– v zvezi s to določbo je bila sicer vložena zahteva za oceno ustavnosti, vendar bi sodišče zakon moralo uporabiti, ali pa samo sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem. Izplačilo regresa za javne uslužbence je izdatek proračuna države in skladno z določbo 8. člena ZDIU12 ter 30.a člena Zakona o izvrševanju proračuna za leti 2011 in 2012 je bilo možno zadržanje izvrševanja posameznih izdatkov, kar je nasprotna udeleženka zatrjevala že v samem postopku na prvi stopnji.

Predlagatelj je podal odgovor na pritožbo, v katerem poudarja, da nasprotna udeleženka svoje stališče utemeljuje na zakonih, ki so bili uveljavljeni po zapadlosti plačila regresa članom predlagatelja. Povratna veljava pa ni dopustna zaradi posega v že pridobljene pravice, ki so jih člani predlagatelja pridobili z nastopom dogovorjenega datuma za izplačilo regresa za leto 2012, ko je izplačilo zapadlo. Predlagatelj se sicer nikoli ni skliceval na kršitev 155. člena Ustave, temveč je le navedel, da je v predmetnem sporu navajanje ZUJF brezpredmetno, saj je na dan uveljavitve tega zakona (31. 5. 2012) izplačilo regresa že predstavljalo zapadlo terjatev. Skupen namen podpisnikov Dogovora 2010 je bil, da se regres izplača pri plači za mesec april 2012. Nasprotna udeleženka je sicer Dogovor 2010 izpolnjevala v celoti, razen v delu regresa za leto 2012, zato je Dogovor 2010 izvršljiva pravna podlaga. Skladno z 9. členom Obligacijskega zakonika pa obveznost ugasne le s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju. Takšne volje udeležencem podpisnikov Dogovora 2010 pa nikoli ni bilo. Veljavnost Dogovora 2010 potrjuje tudi Dopis Ministrstva B. z dne 28. 3. 2012, ki ugotavlja potreben kvorum za veljavnost aneksov kolektivnim pogodbam. Nasprotna udeleženka pa s trditvami, da je bilo potrebno zadržanje izplačila regresa, potrjuje veljavnost Dogovora 2010. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem kolektivnem delovnem sporu se v okviru postavljenega zahtevka skladno z 2. členom ZPP presoja, ali je Dogovor 2010 v delu 9. točke, ki določa regres za leto 2012, zavezoval nasprotno udeleženko in ali je slednja kršila pravico članov predlagatelja do regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 692,00 EUR, ki bi se izplačal pri plači za mesec april 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da 9. točka Dogovora 2010 po svoji pravni naravi učinkuje kot norma Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008; KPJS), zato bi morala nasprotna udeleženka regres za leto 2012 izplačati skladno z Dogovorom 2010. Razsodilo je, da mora nasprotna udeleženka članom predlagatelja, ki so dne 4. 5. 2012 imeli pravico do celotnega regresa za letni dopust 2012, obračunati bruto razliko med že obračunanim zneskom dne 15. 6. 2012 in zneskom 692,00 EUR, odvesti davek in jim izplačati dolgovano neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izplačanega neto zneska od 5. 5. 2012 do 14. 6. 2012 in od dolgovanega neto zneska od 5. 5. 2012 do plačila; članom predlagatelja, ki so dne 4. 5. 2012 imeli pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust 2012, pa obračunati bruto razliko med že obračunanim zneskom dne 15. 6. 2012 in sorazmernim delom od zneska 692,00 EUR, odvesti davek in jim izplačati še dolgovano neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izplačanega neto zneska od 5. 5. 2012 do 14. 6. 2012 in od dolgovanega neto zneska od 5. 5. 2012 do plačila, vse v roku 30 dni po pravnomočnosti. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa le še dodaja: V času sklepanja Dogovora 2010 (dne 5. 11. 2010) je veljavni Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002; ZSPJS) v 42. členu urejal sklenitev kolektivnih pogodb, potrebne kvorume (število podpisnikov) za veljavnost in roke za njihovo uveljavitev. Ustavno sodišče je v postopku presoje skladnosti 42. člena ZSPJS, spremenjenega z novelo ZSPJS (Ur. l. RS, št. 85/2010; ZSPJS-O), z ustavo, v odločbi U-I-249/10-27 z dne 15. 3. 2012 (Ur. l. RS, št. 27/2012) sicer ugotovilo, da so 1. - 10. odstavek 42. člena ZSPJS v neskladju z ustavo in je zakonodajalec dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v dveh letih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, da pa se do odprave neskladja te določbe ZSPJS-O vseeno uporabljajo, uporablja pa se tudi celotna KPJS z aneksi.

ZSPJS v 42. členu med drugim določa, da so kolektivna pogodba za javni sektor ali njene spremembe in dopolnitve sklenjene, ko jih podpišejo Vlada Republike Slovenije in večina reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, ki predstavljajo najmanj štiri različne dejavnosti javnega sektorja, zadostuje pa tudi, če jih podpišejo Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja najmanj štirih različnih dejavnosti javnega sektorja, katerih skupno število članstva presega 40 % zaposlenih v javnem sektorju, za katere velja kolektivna pogodba za javni sektor. Ministrstvo, pristojno za sistem plač v javnem sektorju, s sklepom ugotovi izpolnitev pogojev iz prvega ali drugega odstavka tega člena. Sklep se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije hkrati s kolektivno pogodbo za javni sektor ali z njenimi spremembami in dopolnitvami. Če ministrstvo, pristojno za sistem plač v javnem sektorju, ugotovi, da pogoji za uveljavitev kolektivne pogodbe za javni sektor ali njenih sprememb in dopolnitev niso izpolnjeni, o tem obvesti reprezentativne sindikate za javni sektor.

Zakon o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006; ZKolP) v 3. členu določa, da kolektivna pogodba lahko v normativnem delu vsebuje določbe, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev pri sklepanju pogodb o zaposlitvi, med trajanjem delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, plačilo za delo ter drugi osebni prejemki in povračila v zvezi z delom, varnost in zdravje pri delu ali druge pravice in obveznosti, ki izhajajo iz razmerij med delodajalci in delavci ter zagotavljanje pogojev za delovanje sindikata pri delodajalcu. V 28. členu citiranega zakona je še določeno, da morata stranki sklenjeno kolektivno pogodbo objaviti, o načinu njene objave pa se dogovorita v kolektivni pogodbi ter da morata stranki kolektivno pogodbo, sklenjeno za območje države, skupaj s potrdilom o vpisu v evidenco objaviti v Uradnem listu Republike Slovenije.

Dogovor 2010 je bil podpisan s strani naslednjih sindikatov: Sindikat C., Sindikat D., Sindikat E., Sindikat F., Sindikat G., Sindikat H., Sindikat I.. S strani istih sindikatov je bil istega dne (5. 11. 2010) podpisan tudi Aneks št. 4 h KPJS (Ur. l. RS, št. 89/2010), za katerega je Ministrstvo za javno upravo izdalo ugotovitveni sklep, da so izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZSPJS, kar pomeni, da gre za veljavno spremembo KPJS. Tako Dogovor 2010 kot Aneks št. 4 sta bila dne 8. 11. 2010 objavljena v Uradnem listu RS. V zvezi z Dogovorom 2010 res ni bilo izvedeno ugotavljanje pogojev s strani pristojnega ministrstva, vendar po oceni pritožbenega sodišča to ne more vplivati na samo veljavnost Dogovora 2010, saj gre pri takem sklepu ministrstva le za ugotovitev deklaratorne narave. Dogovor je bil tudi objavljen v Uradnem listu RS, kjer se objavljajo kolektivne pogodbe, ki veljajo za območje celotne države. Tudi po vsebini ima 9. točka Dogovora 2010 naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Glede na navedeno je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da 9. točka Dogovora 2010 po vsebini predstavlja aneks h KPJS oziroma spremembo le-te, ki je pravno zavezujoča. Dodatna argumenta, ki takšno stališče potrjujeta, sta tudi dejstvi, da je bil v letu 2011 regres izplačan skladno z Dogovorom 2010 (v višini 692,00 EUR pri plači za mesec april 2011), in da se z Dogovorom 2010 posega v KPJS in Aneks št. 2 (z Dogovorom 2010 se je črtal 5. odstavek 50. člena KPJS in 2. odstavek 3. člena Aneksa št. 2 h KPJS).

Sicer pa je tudi nasprotna udeleženka s svojimi akti priznala veljavnost Dogovoru 2010, ko je v ZDIU12-A, ki je bil sicer sprejet 17. 4. 2012, veljati pa je pričel 9. 6. 2012, navedla, da se regres za letni dopust ne glede na določbe kolektivnih pogodb, drugih predpisov ter dogovorov javnim uslužbencem in funkcionarjem izplača pri plači za mesec maj. Zapadlost regresa za leto 2012, pred splošnim rokom iz ZDR, je določala edino 9. točka Dogovora 2010, kar pomeni, da mu je nasprotna udeleženka priznavala veljavnost. Nasprotna udeleženka je tudi na seji vlade dne 26. 4. 2012 s sklepom odločila, da se regres javnim uslužbencem in funkcionarjem ne izplača pri plači za mesec april 2012. Če torej nasprotna udeleženka ne bi priznavala veljavnosti Dogovora 2010 za javne uslužbence, tak sklep ne bi bil potreben, saj je sicer skrajni rok za izplačilo regresa takrat urejal ZDR (1. 7. v tekočem letu). ZDIU12-A, katerega veljavnost je bila zadržana zaradi zbiranja podpisov za referendum, pa je zapadlost določal ob plači za mesec maj. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima Dogovor 2010 oziroma določba 9. točke tega dogovora naravo kolektivne pogodbe in je nasprotno udeleženko zavezoval. Sicer pa narava dogovora niti ni bistvena, saj so skladno z 9. členom OZ vsi udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, kar je eno temeljnih načel obligacijskega prava.

Nasprotna udeleženka v pritožbi izpostavlja, da je bila za zaposlene v javnem sektorju pravica do regresa urejena v specialnem zakonu ZDIU12, ki jo je nato spremenila določba 176. člena ZUJF in ZDIU12-A, da v prvostopenjski sodbi ni bil upoštevan 176. člen ZUJF in da bi moralo sodišče uporabiti to zakonsko določbo (zoper katero je bila sicer že vložena zahteva za oceno ustavnosti) ali pa samo sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem. Neutemeljeno je sklicevanje nasprotne udeleženke na dejstvo, da je ZDIU12-A določil rok za izplačilo regresa pri plači za maj 2012. V 1. členu ZDIU12-A je določeno, da se v ZDIU12 na koncu drugega odstavka 5. člena doda nov stavek, ki se glasi: „Ne glede na določbe kolektivnih pogodb, drugih predpisov ter dogovorov se regres za letni dopust javnim uslužbencem in funkcionarjem izplača pri plači za mesec maj.“ Ta zakon pa je začel veljati šele 9. 6. 2012. Sprejet je bil sicer dne 17. aprila 2012, vendar je bil v Uradnem listu RS objavljen 8. 6. 2012 in je (v skladu s končno določbo 3. člena ZDIU12-A) začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS. To pa pomeni, da se s to določbo ni pravočasno spremenila določba 9. točke Dogovora 2010, po kateri se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692,00 EUR in se izplača pri plači za mesec april 2011 in april 2012, ker ZDIU12-A ni stopil v veljavo pred datumom zapadlosti plače (in regresa) za april, to je pred 4. 5. 2012. Prav tako obveznosti, prevzete z Dogovorom 2010, niso bile spremenjene s sklepom vlade z dne 26. 4. 2012, ki je določil, da se regres javnim uslužbencem in funkcionarjem ne izplača pri plači za mesec april 2012. Z enostranskim aktom obveznosti, prevzetih z Dogovorom 2010, namreč ni mogoče spreminjati, zato ta sklep ni imel pravnih učinkov za javne uslužbence in na datum zapadlosti regresa za leto 2012, določen v Dogovoru 2010 (izplačilo regresa pri plači za april 2012), ni mogel vplivati.

Tudi ZUJF je začel veljati po datumu zapadlosti regresa za leto 2012, ki je za javne uslužbence določen v navedenem Dogovoru 2010, saj je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 40/2012 in je začel veljati 31. 5. 2012. Po določbi 176. člena ZUJF se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012, Kolektivne pogodbe za javni sektor (Uradni list RS, št. 57/08 in spremembe) in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa. Zneski regresa so določeni med 100,00 EUR in 692,00 EUR. ZUJF v povezavi z ZDIU12-A v citiranem 176. členu sicer izhaja iz predpostavke, da regres za leto 2012 zapade v plačilo pri plači za mesec maj 2012, vendar je ZDIU12-A, kot je že navedeno, začel veljati šele 9. 6. 2012. V skladu s 1. odstavkom 154. člena Ustave RS morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. Po določbi 1. odstavka 155. člena Ustave RS pa zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon pa lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (2. odstavek 155. člena Ustave RS). Niti v ZDIU12–A niti v ZUJF ni določbe, da naj bi ta dva predpisa (v kolikor se nanašata na regres za leto 2012 za javne uslužbence) veljala retroaktivno za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred uveljavitvijo navedenih zakonov že zapadle v plačilo. Regres za letni dopust za leto 2012 za javne uslužbence spada med takšne že zapadle terjatve, saj ga je bilo potrebno izplačati ob izplačilu plače za mesec april 2012. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pri presoji upoštevati 176. člen ZUJF, in tudi ni razloga, da bi pritožbeno sodišče sprožilo postopek za oceno ustavnosti te določbe, v zvezi z regresom za letni dopust za leto 2012, v kolikor se nanaša na javne uslužbence.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da je Ustavno sodišče RS obravnavalo podoben primer v zadevi U-I-260/98, v kateri je bil predmet presoje Zakon o ukinitvi pravice do regresa za letni dopust 1998 (Ur. l. RS, št. 87/1997), po katerem do regresa za redni letni dopust niso bili upravičeni funkcionarji v državnih organih, funkcionarji ter poslovodni in vodstveni delavci v javnih zavodih in družbah v večinski lasti države ali lokalne skupnosti. Navedeni zakon je bil objavljen 29. 12. 1997, veljati pa je začel s 1. 1. 1998, zato v tej zadevi predmet presoje ni bilo vprašanje posega v pridobljene pravice oziroma kršitve prepovedi retroaktivnosti. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da so varčevalni ukrepi kot del ekonomske politike države nedvomno ustavno dopusten cilj in je zato neizplačilo regresa za redni letni dopust državnim funkcionarjem in nekaterim drugim zaposlenim, katerih plače oziroma prejemki so sorazmerno visoki v primerjavi s prejemki drugih zaposlenih v javnem sektorju, v razumnem sorazmerju z zasledovanim ciljem in ni v neskladju z 2. členom Ustave RS. Zavzelo je tudi stališče, da je, izhajajoč iz narave in namena regresa za letni dopust, posebej njegove socialne funkcije, dopustno razlikovanje med različnimi kategorijami zaposlenih v javnem sektorju.

Tako ZDR kot Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe; ZJU) kot možno pravno podlago za urejanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja določata kolektivne pogodbe. Dogovor 2010 je v 9. točki, ki ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, določal, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692,00 EUR in da se izplača pri plači za mesec april 2011 in april 2012. Glede na navedeno je regres za leto 2012 zapadel v plačilo 4. 5. 2012, to je dan, ko se je izplačala plača za mesec april 2012. Nasprotna udeleženka bi torej morala spoštovati 9. točko Dogovora 2010, ki je na dan zapadlosti regresa edini urejal višino in zapadlost regresa za leto 2012 za javne uslužbence in članom predlagatelja najkasneje dne 4. 5. 2012 izplačati regres v višini 692,00 EUR, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nasprotna udeleženka mora v roku 30 dni članom predlagatelja izpolniti obveznost, kakor izhaja iz I. točke izreka te sodbe. V nasprotnem primeru bo posamezen član predlagatelja izpolnitev obveznosti v delu, ki se nanaša nanj, lahko zahteval po sodni poti v individualnem delovnem sporu.

Nedvomno je imel zakonodajalec namen z ZDIU12-A premakniti zapadlost regresa za leto 2012 iz aprila na maj, nato pa z ZUJF še znižati regres za leto 2012. Vendar pa ZDIU12-A po sprejetju dne 17. 4. 2012 ni pričel veljati, zaradi začetka zbiranja podpisov za referendum, in tako zakonodajalec ni uspel pravočasno zamakniti zapadlosti regresa za leto 2012 – da bi to dosegel, bi namreč ZDIU12-A moral začeti stopiti v veljavo pred 4. 5. 2012, torej pred zapadlostjo regresa za leto 2012. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v delu, da za ta spor nista relevantna 8. člen ZDIU in 30.a člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2011 in 2012 (Ur. l. RS, št. 69/2010; ZIPRS1112), ki oba vsebujeta določbo, da vlada lahko začasno zadrži izvrševanje posameznih izdatkov proračuna. V tem sporu se namreč presoja izvrševanje kolektivne pogodbe oz. dogovora, v katerega ena stran ne more enostransko poseči, hkrati pa predmet zadržanja izvrševanja nikakor ne morejo biti plače in drugi izdatki zaposlenim.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi predlagatelj, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).