Jedro

ZFPPIPP v tretjem odstavku 405. člena določa: "Če se vlagatelj ugovora proti odpustu obveznosti ne udeleži naroka za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, velja, da je umaknil ugovor proti odpustu obveznosti." Iz besedila zakona je povsem jasno, da beseda "velja" pomeni fikcijo in ne izpodbojne domneve. Ker gre za zakonsko fikcijo, sodišče druge stopnje ni kot pravno pomembnih upoštevalo pritožbenih razlogov o tem, da je upravitelj že v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnil sodišču, zakaj se ne bo udeležil naroka za obravnavanje ugovora.

Navedeno določilo ZFPPIPP je povsem jasno in je specialno uredilo položaj, ko mora vlagatelj ugovora pristopiti na narok, sicer se ugovor šteje za umaknjen. Pravila pravdnega postopka se podrejeno uporabljajo po prvem odstavku 121. člena ZFPPIPP le glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače. Smiselna uporaba določb pravdnega postopka v tem delu, to je glede naroka za obravnavanje ugovora in smiselno določb o glavni obravnavi oziroma poravnalnem naroku, ni primerna.

Sodišče druge stopnje le še pripominja, da je upravitelj po prvem odstavku 97. člena ZFPPIPP organ postopka zaradi insolventnosti. V procesnem smislu pa mu legitimacijo za vložitev ugovora v postopku odpusta obveznosti znotraj postopka osebnega stečaja podeljuje že sam zakon v 402. in 403. členu ZFPPIPP. Zato se mora enako kot upnik tudi udeležiti naroka za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, sicer sodišče mora uporabiti tretji odstavek 405. člena ZFPPIPP in šteti ugovor za umaknjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je ugovor upravitelja zoper odpust obveznosti umaknjen (procesno dejanje 47, v nadaljevanju: p. d.). Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da je upravitelj 13. avgusta 2019 vložil ugovor zoper odpust dolžničinih obveznosti (p. d. 37). Dolžnica po upraviteljevi oceni ni izpolnjevala obveznosti iz 401. člena v zvezi s 383.b členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Dolžnica ni sodelovala z upraviteljem, ni se udeležila uvodnega razgovora, ni mu posredovala plačilnih list in bančnih izpiskov, poročala o iskanju zaposlitve in mu ni izročila osebnega vozila znamke ..., letnik 2000. Dolžnica na ugovor ni odgovorila. Sodišče je izpeljalo ugovorni postopek tako, da je razpisalo narok za obravnavanje ugovora po tretjem odstavku 405. člena ZFPPIPP. Upravitelj je že predhodno sporočil sodišču, da se naroka ne bo udeležil (p. d. 42). Vendar ga je sodišče obvestilo, da njegovega opravičila ni sprejelo in da bo narok opravilo (p. d. 43), ne glede na to, da se upravitelj naroka za obravnavanje njegovega ugovora ne bo udeležil. Opozorilo ga je tudi na posledice, če na narok ne bo pristopil. Sodišče mu je pojasnilo, da je dejansko stanje v zadevah, na katere se je skliceval upravitelj (St 01 in St 02) in v katerih je sodišče o ugovoru upravitelja odločilo brez naroka, drugačno kot je v obravnavani zadevi.

V navedenem primeru (St 01) je upravitelj v korist dolžnika v skladu z osmim odstavkom 400. člena ZFPPIP vložil ugovor za skrajšanje preizkusnega obdobja. To pomeni, da upravitelj ni ravnal v nasprotju z interesi dolžnika. Posledice ne pristopa na narok bi bile v opisani procesni situaciji res nerazumne. Posledično bi sodišče moralo šteti, da je ugovor (za skrajšanje preizkusnega obdobja) umaknjen. V drugi zadevi (St 02) je dolžnica poleg upravitelja še sama vložila ugovor, da je preizkusno obdobje predolgo, o katerem je sodišče odločilo na naroku za obravnavanje ugovora, na katerem upravitelja ni bilo, dolžnica pa se ga je udeležila.

Upravitelj se ni udeležil naroka 2. 10. 2019 (p. d. 46). Zato je sodišče v skladu z določilom tretjega odstavka 405. člena ZFPPIPP štelo, da je upravitelj umaknil ugovor zoper odpust obveznosti.

2. Upravitelj se je zoper sklep pravočasno pritožil (p. d. 48) in je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Popravek pritožbe je vložil 30. 11. 2019 (p. d. 55). Povsem identični dopolnitvi pritožbe s predlogom za oceno ustavnosti je vložil še dvakrat, 3. 12. 2019 (p. d. 57) in 3. 1. 2020 (p. d. 58). Sodišču druge stopnje je predlagal, da v skladu s 156. členom Ustave RS prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 405. člena ZFPPIPP. Po njegovem stališču namreč ta prekomerno in nesorazmerno posega v pravico vlagatelja ugovora do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave RS ter onemogoča enako varstvo pravic po 22. členu Ustave RS.

3. V pritožbi je upravitelj ponovil vse trditve, ki jih je navedel že v izjavi o neudeležbi na naroku z dne 26. 9. 2019 (p. d. 42). Povzel je temeljna načela in namen zakonskih norm insolvenčnega postopka in, da je treba te razlagati nad gramatikalnimi normami in s pomočjo namenske razlage. Izpodbijal je pravno domnevo tretjega odstavka 405. člena ZFPPIPP. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje z navodilom, da nadaljuje postopek odločanja o ugovoru zoper odpust obveznosti.

4. Upravitelj je izpodbijani sklep prejel 16. 10. 2019 (vročilnica k p. d. 47). Zadnji dan 15 dnevnega roka, ko bi upravitelj še lahko dopolnil pritožbo je iztekel 4. 11. 2019. Popravka in dopolnitev pritožbe sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ker so bili vsi vloženi prepozno.

5. Dolžnica na pritožbo, ki ji je bila vročena v odgovor (p. d. 56), ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje upravitelju, da je zmotno njegovo stališče o tem, da je v tretjem odstavku 405. člena ZFPPIPP, ki se glasi: "Če se vlagatelj ugovora proti odpustu obveznosti ne udeleži naroka za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, velja, da je umaknil ugovor proti odpustu obveznosti," določena izpodbojna pravna domneva, ki jo je mogoče izpodbijati.

8. Iz besedila zakona je namreč povsem jasno, da beseda »velja« pomeni fikcijo in ne izpodbojno domnevo. Tako je namen zakonodajalca jasno izražen že v besednem zapisu pravnega pravila.1 Razlika med pravno fikcijo in izpodbojno domnevo pa je v tem, da za pravno fikcijo gre, kadar predpis šteje, da je določeno dejstvo resnično, čeprav se ve, da ni resnično oziroma, da ne obstoji, kakor tudi obratno (šteje se, da ne obstoji dejstvo, ki v resnici obstoji). Pravna fikcija se torej razlikuje od pravne domneve po tem, da se z domnevo predpostavlja kot resnično nekaj, kar je verjetno resnično, medtem ko se s pravno fikcijo postavlja kot resnično nekaj, za kar se ve, da ni resnično.

9. Zato, ker iz zakonskega besedila tretjega odstavka 405. člena ZFPPIPP izhaja, da gre za zakonsko fikcijo, sodišče druge stopnje ni kot pravno pomembnih upoštevalo pritožbenih razlogov o tem, da je upravitelj že v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnil sodišču, zakaj se ne bo udeležil naroka za obravnavanje ugovora. Vse pritožbene razloge je upravitelj usmeril v izpodbijanje pravne domneve, kar pa že v samem izhodišču ni pravilno. Zato tudi nadaljnji pritožbeni razlogi, kjer upravitelj očita sodišču, da je kršilo temeljna načela stečajnega postopka in namen zakonskih norm stečajnega prava ter da je napačno uporabilo samo njihovo gramatikalno razlago, niso utemeljeni.

10. Sodišče prve stopnje se je tudi že tekom postopka, kot je bilo pojasnjeno, opredelilo do sodne prakse glede obveznega pristopa na narok za obravnavanje ugovora, na katero se je skliceval upravitelj in konkretiziranih pritožbenih razlogov v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje upravitelj v okviru pritožbenih razlogov ni zatrjeval. 11. Čeprav je upravitelj predlog za oceno ustavnosti v okviru pritožbenega postopka vložil prepozno, je stališče sodišča druge stopnje naslednje. Določilo tretjega odstavka 405. člena ZFPPIPP je povsem jasno in je specialno uredilo položaj, ko mora vlagatelj ugovora pristopiti na narok, sicer se ugovor šteje za umaknjen. Pravila pravdnega postopka se podrejeno uporabljajo po prvem odstavku 121. člena ZFPPIPP le glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače. Zato ni pravilno upraviteljevo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča,2 kjer je Ustavno sodišče obravnavalo položaj, da ni pravilno oziroma ustavno skladno sankcioniranje tožeče stranke zaradi neudeležbe na naroku, ker to ne more bistveno pripomoči k hitremu in učinkovitemu zaključku postopka, ker lahko sodišče, kljub njenemu izostanku z naroka, narok opravi ter odloči o zahtevku.

12. Kot je bilo že pojasnjeno, smiselna uporaba določb pravdnega postopka v tem delu, to je glede naroka za obravnavanje ugovora in smiselno določb o glavni obravnavi oziroma poravnalnem naroku, ni primerna. Zato tudi ni pravilno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani,3 kjer je pravdno sodišče obravnavalo izostanek tožeče stranke z naroka in posledico umika tožbe po 282. členu ZPP.

13. Sodišče druge stopnje le še pripominja, da je upravitelj po prvem odstavku 97. člena ZFPPIPP organ postopka zaradi insolventnosti. V procesnem smislu pa mu legitimacijo za vložitev ugovora v postopku odpusta obveznosti znotraj postopka osebnega stečaja podeljuje že sam zakon v 402. in 403. členu ZFPPIPP. Zato se mora enako kot upnik tudi udeležiti naroka za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, sicer sodišče mora uporabiti tretji odstavek 405. člena ZFPPIPP in šteti ugovor za umaknjen.

14. Sodišče druge stopnje že glede na navedene razloge ne bi sledilo pravočasnemu upraviteljevemu predlogu, da vloži zahtevo za presojo ustavnosti tretjega odstavka 405. člena ZFPPIPP in v skladu s 156. členom Ustave RS prekine postopek. Položaj upravitelja nikakor, kot je bilo pojasnjeno, ni enak tožeči stranki. Zato sklicevanje upravitelja v prid vložitve predloga za oceno ustavnosti na odločbo Ustavnega sodišča U-I-322/11-6 z dne 24. 5. 2012, ni pravilno. V postopku odločanja o ugovoru je določeno, da narok mora biti opravljen. Postopek odpusta obveznosti dolžnice ima zanjo velike pravne posledice. Če upravitelj (oziroma vsak vlagatelj ugovora) z ugovorom uspe, dolžnica ni deležna pravne dobrote odpusta obveznosti. Upravitelj bi ravno z udeležbo na naroku prispeval k večji učinkovitosti, hitrosti, ekonomičnosti in koncentraciji postopka.

15. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Glej ZFPPIPP, Nina Plavšak, https://www.ta.fin.leks.si, kazalo komentarja 1.2. nomotehnične značilnosti ureditve v ZFPPIPP pod točko 5, stran 4. 2 U-I-290/12-9 z dne 24. 4. 2013. 3 VSL sklep II Cp 345/2012 z dne 5. 9. 2012.