Jedro

Za izrek inšpekcijskega ukrepa prepovedi opravljanja dejavnosti po 2. odstavku 4. člena zakona o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 27/74) je pomembno le, da se gospodarska dejavnost opravlja brez predpisanega dovoljenja, ne pa tudi, koliko časa se opravlja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi tržnega inšpektorja Mestne uprave za inšpekcijske službe mesta Ljubljana št. ... z dne ..., s katero je bilo tožniku prepovedano opravljanje dejavnosti svetovanja za izboljšanje življenja ter duhovnih vaj na lokaciji M., K.S. 9. Ugotovila je, da je inšpekcijski organ prve stopnje ob pregledu tožnikovega poslovanja dne 23.12.1992 ugotovil, da tožnik uporablja prostore v M., K.S. 9 za opravljanje dejavnosti svetovanja za izboljšanje življenja in duhovnih vaj brez odločbe pristojnega organa po 147. členu zakona o podjetjih. Po tej določbi pa podjetje ne sme začeti niti opravljati dejavnosti, če pristojni organ ni izdal odločbe, da so izpolnjeni pogoji glede tehnične opremljenosti, varstva pri delu, varstva in zboljševanja človekovega okolja in drugi pogoji, predpisani z zakonom. Po 4. členu zakona o tržni inšpekciji izda tržni inšpektor odločbo, s katero prepove gospodarsko dejavnost, ki se opravlja brez ustreznega dovoljenja. Glede na te zakonske določbe je pravno nepomembna tožnikova navedba v pritožbi, da je dejavnost opravljal brez dovoljenja zato, ker je menil, da za opravljanje dejavnosti zadošča že registracija podjetja, zato je morala tožena stranka pritožbo zavrniti.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Utemeljuje ga z navedbo, da je dejavnost na lokaciji v Medvodah začel opravljati 20.5.1992 in ne že leta 1990, kot navaja izpodbijana odločba, ter s tem, da so se dejanske okoliščine začele spreminjati v času, ko je tožena stranka obravnavala tožnikovo pritožbo. Tožnik je namreč 5.3.1993 pridobil odločbo Sekretariata za stanovanjske zadeve Občine Ljubljana Šiška, da se mu dovoljuje uporaba stanovanja za opravljanje njegove dejavnosti, v teku pa je tudi postopek za pridobitev ustrezne odločbe po 147. členu zakona o podjetjih. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov pa tudi iz tožbe same izhaja, da ni spora o tem, da tožnik niti v času inšpekcijskega pregleda (23.12.1992) niti kasneje, vse do izdaje izpodbijane odločbe, za opravljanje svoje registrirane dejavnosti v prostorih na lokaciji M., K.S. 9, ni imel odločbe o tem, da za opravljanje dejavnosti izpolnjuje pogoje, ki jih navaja 147. člen zakona o podjetjih (ZP, Uradni list SFRJ,št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90). Ob takšni dejanski okoliščini, ki je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe bistvena, pa po mnenju sodišča tožnik ne more uspešno uveljavljati tožbenega ugovora nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Zakonitost upravne odločbe se namreč presoja glede na dejansko stanje, ki je obstajalo v času izdaje odločbe upravnega organa prve stopnje, ne pa po dejanskih okoliščinah, ki utegnejo nastopiti po vložitvi tožbe. Dejstvo, da je ob vložitvi tožbe v teku postopek za izdajo odločbe po 147. členu ZP, je torej za pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe pravno irelevantno. Na pravilnost odločbe pa tudi ne more vplivati ugotovitev o tem, koliko časa je tožnik že opravljal dejavnost na sporni lokaciji, kajti za izrek inšpekcijskega ukrepa po 2.odstavku 4. člena zakona o tržni inšpekciji (Uradni list RS, št. 27/74) je pomembno le, da se gospodarska dejavnost opravlja brez ustreznega dovoljenja, v obravnavanem primeru brez odločbe, ki jo je za opravljanje dejavnosti zahteval 147. člen ZP. Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in zakon o podjetjih je sodišče v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.