Jedro

Razlog nesposobnosti v pisni seznanitvi je vsebinsko prazen in v pretežni meri predstavlja prepis zakonskega besedila razloga nesposobnosti. Na podlagi takšnega obvestila tožnica ni mogla vedeti, katerih del in nalog ne opravlja v skladu s pričakovanji oziroma pravočasno, strokovno in kvalitetno, ter zakaj ni sposobna za opravljanje in izvajanje del poslovodje. Zato tudi ni mogla vsebinsko odgovoriti na očitke in je na pavšalno obrazložitev razloga nesposobnosti opozorila tudi v pisnem zagovoru. Konkretizirana pisna seznanitev z razlogom nesposobnosti je ena od zakonskih zahtev v okviru pravice do zagovora, ki mora biti izpolnjena za zakonito odpoved. Ker razlog nesposobnosti v pisnem opozorilu ni bil obrazložen, je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da tožnici pravica do zagovora dejansko ni bila zagotovljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 617,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 5. 11. 2013, in da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 31. 5. 2014, ter ugodilo zahtevku za reparacijo od 6. 11. 2013 do 31. 5. 2014, zmanjšano za prejeto denarno nadomestilo. Toženi stranki je naložilo plačilo odškodnine (pravilno denarnega povračila) v višini 2.600,00 EUR, to je v višini dveh tožničinih bruto plač. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu poslovodje v poslovalnici. Tožena stranka ji je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker pisno obvestilo z dne 25. 10. 2013 o očitanem razlogu nesposobnosti ne vsebuje konkretnih ravnanj in časovne opredelitve, ki se tožnici v odpovedi očitajo. Zato tožnici pravica do zagovora dejansko ni bila omogočena. Poleg tega tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnici ni bila odvzeta pravica do obrambe in zagovora. Ne strinja se z zaključkom sodišč nižje stopnje, da mora biti vabilo na zagovor konkretizirano do te mere, da bi vsebovalo datumsko, krajevno in vsebinsko opredelitev očitanih dejanj, ki predstavljajo nepravočasno, nestrokovno, ali drugače nekvalitetno delo. Odpovedni razlog nesposobnosti se od krivdnega odpovednega razloga, kjer je poudarjen element krivde, ločuje ravno po dokaznem standardu. Sodišči pa sta pri ugotavljanju konkretnosti očitkov v pisni seznanitvi sledili dokaznemu standardu, ki velja za krivdni odpovedni razlog in ne za odpovedni razlog nesposobnosti. Tudi zakon ne zahteva seznanitve s konkretnimi očitki, saj je jasno, da je delavec dolžan vedeti, kako mora delati. Bistveno je torej, da tožena stranka tožnici ni očitala ničesar, le ugotovila je, da dela poslovodje ne izpolnjuje po pričakovanjih, čeprav je bila z delovnimi nalogami, načinom dela in navodili seznanjena. Zakaj ne, bi pa tožnica lahko pojasnila na zagovoru. Tožnica bi morala že v tožbi podati ustrezno trditveno in dokazno podlago, ter za vsak mesec posebej prikazati prikrajšanje pri plači in ne zgolj navajati, da ji pripada plača v višini 1.300,00 EUR bruto na mesec. Prisoja odškodnine po 118. členu ZDR-1 ni utemeljena, ker tožnica ni zatrjevala niti dokazala predpostavk odškodninske odgovornosti, niti ni izkazala, zakaj naj bi ji šla odškodnina v vtoževani višini. Ker sodba sodišča druge stopnje o odločilnih dejstvih nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih.

8. Določba drugega odstavka 85. člena ZDR-1 izrecno določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Namen zakonske zahteve po pisni seznanitvi je, da se delavec pred predvidenim zagovorom seznani z očitki in pripravi zagovor. To pomeni tudi obveznost delodajalca, da delavcu jasno predoči razlog nesposobnosti. Če očitki v pisni seznanitvi niso konkretizirani, delavec niti ne ve, kaj se mu očita in posledično tudi zagovora ne more podati.

9. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano – 370. člen ZPP) izhaja, da je tožena stranka v vabilu na zagovor in pisnem obvestilu o očitanem razlogu nesposobnosti z dne 25. 10. 2013 navedla, da tožnica del in nalog ne opravlja, kot se od nje pričakuje, saj dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ter da je bilo ugotovljeno, da tožnica kljub vsem naporom usmerjanja, pomoči in dodatnega šolanja ni sposobna za opravljanje in izvajanje del poslovodje.

10. Glede na v prejšnji točki navedene dejanske ugotovitve je tudi po presoji revizijskega sodišča razlog nesposobnosti v pisni seznanitvi vsebinsko prazen in v pretežni meri predstavlja prepis zakonskega besedila razloga nesposobnosti (2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Na podlagi takšnega obvestila tožnica ni mogla vedeti, katerih del in nalog ne opravlja v skladu s pričakovanji oziroma pravočasno, strokovno in kvalitetno, ter zakaj ni sposobna za opravljanje in izvajanje del poslovodje. Zato tudi ni mogla vsebinsko odgovoriti na očitke in je na pavšalno obrazložitev razloga nesposobnosti opozorila tudi v pisnem zagovoru. Konkretizirana pisna seznanitev z razlogom nesposobnosti je ena od zakonskih zahtev v okviru pravice do zagovora, ki mora biti izpolnjena za zakonito odpoved. Ker razlog nesposobnosti v pisnem opozorilu ni bil obrazložen, je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da tožnici pravica do zagovora dejansko ni bila zagotovljena. Posledično je utemeljena tudi presoja, da je odpoved nezakonita.

11. Stališče tožene stranke, da se odpovedni razlog nesposobnosti od krivdnega odpovednega razloga, kjer je poudarjen element krivde, loči ravno po dokaznem standardu, ni utemeljeno. Iz vsebine revizijskega očitka izhaja, da tožena stranka s pojmom dokazni standard dejansko misli stopnjo obrazloženosti oziroma konkretiziranosti pisnega opozorila. Zakon tako v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti kot v primeru odpovedi iz krivdnega razloga delodajalcu nalaga, da delavca pisno seznani z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti. V obeh primerih odpovedi mora biti pisna seznanitev, kot pogoj za uresničitev pravice do zagovora, konkretno obrazložena. Dejstvo, da je bila tožnica seznanjena z delovnimi zahtevami, še ne pomeni, da je ob vročitvi pisne seznanitve vedela, katerih del in nalog ne opravlja v skladu s pričakovanji oziroma pravočasno, strokovno in kvalitetno.

12. Po prepričanju tožene stranke bi morala tožnica v utemeljitev reparacijskega zahtevka podati ustrezno trditveno podlago in predlagati dokaze, ter za vsak mesec posebej prikazati prikrajšanje pri plači. Ker je bila ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožnica upravičena do celotnega zneska plače kot bi jo prejela, če ne bi prišlo do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede višine vtoževanega prikrajšanja pri plači v znesku 1.300,00 EUR bruto je tožnica izhajala iz pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2013, ki jo je priložila tožbi. Na ta način je zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Če je tožena stranka menila, da tožnica ni upravičena do vtoževanega prikrajšanja pri plači, bi morala prerekati višino in zatrjevati ter dokazati, da je tožnica prejemala plačo v drugačni višini, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Ker pa reparacijskemu zahtevku tožnice ni oporekala, svoje neaktivnosti v postopku ne more sanirati z navedbami o pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi tožnice.

13. Sodišči nižjih stopenj sta tožnici prisodili denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 2.600,00 EUR. Po prepričanju tožene stranke naj bi tožnica vtoževala odškodnino zaradi mobinga nadrejene delavke in ne odškodnine po 118. členu ZDR-1. Poleg tega naj ne bi niti zatrjevala, niti dokazala predpostavk odškodninske odgovornosti in okoliščin za odmero.

14. Tožnica je v pripravljalni vlogi in spremembi tožbe z dne 20. 3. 2014 izrecno predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 in zato revizijske navedbe o vtoževani odškodnini zaradi mobinga ne držijo.

15. Priznanje ustreznega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 pomeni nadomestilo za reintegracijo ob predhodni ugotovitvi, da je delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vendar kljub temu nadaljevanje delovnega razmerja ni možno. Če sta ta dva pogoja izpolnjena, določba 118. člen ZDR-1 predvideva prisojo ustreznega denarnega povračila. Gre torej za denarno povračilo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca in zato tožena stranka zmotno meni, da bi tožnica morala zatrjevati in dokazati predpostavke splošne odškodninske odgovornosti.

16. Višino denarnega povračila določi sodišče upoštevaje okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Tožnica je relevantne okoliščine zatrjevala v pripravljalni vlogi z dne 26. 6. 2014 in potrdila v svoji izpovedbi. Zato očitek, da ni podala ustrezne trditvene podlage v zvezi z višino vtoževanega denarnega povračila, ni utemeljen.

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Tožnici se na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008 in nadaljnji) priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 617,32 EUR, od tega 486,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, skupaj z 22% DDV.