Jedro

Predvidena nameravana dela ne pomenijo zgolj dodatno obremenitev lastninske pravice (razširitev služnosti) na obstoječem daljnovodu oziroma njegovo posodobitev, temveč uresničitev gradbenega namena – gradnjo objekta iz 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 (gospodarska javna infrastruktura). Pri služnosti v javno korist v skladu s 110. členom ZUreP-1 gre za služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oziroma so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ. Tudi v primeru neprave stvarne služnosti bi bilo razumeti, da ta preneha, kolikor je gradbeni objekt, ki je bil podlaga za ustanovitev služnosti v javno korist, odstranjen. Obstoječi daljnovod bo v obravnavanem primeru odstranjen, zato je šteti, da bo postavljen nov objekt. V obravnavani zadevi bi moral zato organ presoditi ali je izkazana javna korist za izgradnjo objekta – daljnovoda po predlagani trasi, v smislu določbe drugega odstavka 92. člena in 93. člena ZUreP-1 kot izhaja iz 100. člena ZUreP-1. Tožnik ima prav, da javna korist ni bila presojena ob upoštevanju teh zakonskih določil.

Izrek

Tožbi ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto, št. 352-54/2012-12 z dne 12. 2. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 300,97 EUR v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se začne postopek ustanovitve služnosti v javno korist na nepremičninah parc. št. 2048/1 in 2052/2, obe k.o. ..., pri katerih je vknjižena lastninska pravica A.A., v celoti (1. točka izreka); da dokler postopek ustanovitve služnosti v javno korist ni pravnomočno končan, ni dopusten pravni promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje (2. točka izreka); da se v zemljiški knjigi zaznamuje začetek postopka ustanovitve služnosti (3. točka izreka); da prošnji služnostnega zavezanca za podaljšanje roka ne ugodi (4. točka izreka); da vrne zahtevo družbe B. za povrnitev stroškov postopka (5. točka izreka); zavrne zahtevo služnostnega zavezanca za povrnitev stroškov postopka (6. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da so bile zahtevi za izvedbo projekta posodobitve daljnovoda 110 kV Brestanica – Hudo iz enosistemske (110 kV) v dvosistemsko (2 x 110 kV) na odsekih Tep – Družinska vas (SM 84) in Bajnof (SM 102) do RP Hudo priložene vse priloge, določenem v petem odstavku 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). V zvezi z ugovori služnostnega zavezanca, da ne obstoji javna korist, navaja, da je obstoj javne koristi razviden iz dejstva, da gre v konkretnem primeru za gradnjo (oziroma posodobitev) gospodarske javne infrastrukture, ki zagotavlja rezervno napajanje dolenjskega elektro energetskega bazena in je zato njegova posodobitev – rekonstrukcija nujno potrebna zaradi naraščujočega odjema na tem območju, zaradi česar obstoječi daljnovod več ne omogoča zanesljivega napajanja dolenjske regije ob izpadu daljnovoda 2 x 110 kV Krško – Hudo. Z ustanovitvijo služnosti se lahko zagotovi možnost izvedbe posodobitve obstoječega daljnovoda, katerega izvedba je predlagana po obstoječi trasi in tako ne bo dodatno vplivala na predmetno zemljišče. Uredba o vzdrževalnih delih v javno korist v prvem odstavku 6. člena določa, da se vzdrževalna dela v javno korist izvedejo v okviru stvarnih pravic na nepremičninah, na katerih so grajeni oziroma stojijo objekti, naprave in omrežja in če se s temi deli ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine. Predvidena dela so vzdrževalna dela v javno korist, saj bodo zaradi višjih stebrov vodniki višje, bolj oddaljeni od tal in s tem manj obremenjujoči za zemljišče. Hrup in elektromagnetno sevanje bodo v zakonskih okvirih, kot izhaja iz mnenja in poročila. Izvedba vzdrževalnih del na obstoječem daljnovodu je odvisna prav od dejstva, da služnostna upravičenka pred izvedbo zagotovi ustrezne stvarne pravice na nepremičninah, kjer je predvidena posodobitev predmetnega daljnovoda. Presoja potrebnosti pridobitve gradbenega dovoljenja ni predmet tega postopka, ampak drugega postopka, v katerem se opravi presoja skladnosti posega z veljavnim prostorskim aktom (ne pa v tem postopku), je pa poseg posodobitve obstoječega daljnovoda skladen z veljavnim prostorskim aktom, kar izhaja iz Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice. Iz grafičnega dela prostorskega akta je jasno razviden potek obstoječega daljnovoda, med drugim tudi po obravnavanih parcelah. V zvezi z navedbo o pokablitvi daljnovoda pojasnjuje, da podzemna izvedba posodobitve predmetnega daljnovoda, kljub temu, da gre v konkretnem primeru za daljnovod v naselju, ni smotrna, saj gre za že zgrajen objekt visoke napetosti, v območju arheološke dediščine Vinji vrh – Šmarjeta ter naravovarstvenem območju Nature 2000 – Krakovski gozd – Šentjernejsko polje.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika in C. zavrnil. V zvezi z ugovori zavezanca, da ni izkazana javna korist za uvedbo postopka, se sklicuje na prvi odstavek 59. člena Energetskega zakona (EZ), da je po samem zakonu, na abstraktni ravni izkazana javna korist za ustanovitev služnosti. Izkazana pa je tudi konkretna javna korist v smislu določb EZ in ZUreP-1, ker je upravičenec uspel izkazati, da je nujno treba izvesti dela, glede katerih je predlagal ustanovitev služnosti. Gre za posodobitve daljnovoda, ki so nujne. Upravičenec je svoje trditve utemeljil z dolgoročnim planom za obdobje 1986 do 2000, dopolnjenim 1989; Resolucijo o Nacionalnem energetskem programu, Odlokom o strategiji prostorskega razvoja Slovenije, Izvlečkom iz načrta prenosnega omrežja RS iz leta 2009 do 2018, Načrtom prenosnega omrežja v RS iz leta 2011 do 2020 ter dokumentom identifikacije investicijskega projekta, strokovnim mnenjem o okoljski skladnosti rekonstrukcije, poročilom o vplivih na okolje za poseg rekonstrukcije. Okoliščina, da rekonstrukcija predmetnega daljnovoda ni konkretno navedena v vsakem od aktov, ne pomeni, da javna korist za konkretno rekonstrukcijo ni izkazana. Neutemeljeno je sklicevanje na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, saj se domneva o neposredno izkazani javni koristi za nepremičnine, ki so predvidene v prostorskem aktu, lahko po naravi stvari uporablja za gradnjo novih objektov, ki torej v prostoru še ne obstajajo, ne pa rekonstrukcijo obstoječih objektov, ki so že umeščeni v prostor. Določba tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 zgolj omogoča neposredno ugotovitev javne koristi na podlagi ustreznega prostorskega akta, kar pa ne pomeni, da javne koristi ni mogoče dokazovati drugače. V obravnavanem primeru specialna določba prvega odstavka 59. člena EZ določa, da gre za gradnjo objektov, ki so v javno korist. V povezavi z določbo drugega odstavka 110. člena ZUreP-1, ki se neposredno nanaša na služnosti, to pomeni, da se konkretna javna korist za ustanovitev služnosti ne ugotavlja nujno na podlagi sprejetih državnih oziroma občinskih prostorskih aktov, ampak na podlagi vseh konkretnih okoliščin primera, ki ob načelni podlagi 59. člena EZ in 110. členu ZUreP-1 dajejo podlago za zaključek, da je izkazana tudi konkretna javna korist za ustanovitev služnosti. Zato je brezpredmetna trditev, da za traso rekonstrukcije daljnovoda ni bil sprejet državni prostorski načrt. Trditev o neskladnosti posega s prostorskim redom Občine Šmarješke Toplice pa je neutemeljena že iz razloga, ker občinski prostorski akt niti ne more biti podlaga rekonstrukcije. Sklicevanje na četrti odstavek 93. člena ZUreP-1 pa je brezpredmetno, ker se zahteva ne nanaša na gradnjo iz drugega odstavka 93. člena ZUreP-1, ampak na gradnjo iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 v zvezi s prvim odstavkom 59. člena EZ.

Tožnik izpodbija prvostopno odločbo v 1., 2., 3. in 6. točki. Meni, da bi moral upravni organ zahtevo služnostnega upravičenca zavreči že, ker ni bila vložena v skladu z določbami 110. člena ZUreP-1, ki določa, da je potrebno zahtevi predložiti ponudbo za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti. Procesna predpostavka ni bila izpolnjena, ker pogodba o ustanovitvi služnosti ni bila identična z zahtevkom služnostnega upravičenca v upravnem postopku. Meni, da v zadevi ni izkazana javna korist. Citirana Resolucija o nacionalnem energetskem programu ne vsebuje določb o daljnovodu DV 2 x110 Brestanica – Hudo. Določba tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 ni bila upoštevana. Državni lokacijski (prostorski) načrt je sprejet samo za del rekonstrukcije daljnovoda DV 2 x110 Brestanica – Hudo, za del daljnovoda, ki poteka prek nepremičnin služnostne zavezanke, pa državni prostorski načrt ni bil sprejet. Iz lokacijske informacije za gradnjo objektov oziroma izvajanje drugih del na zemljiščih in objektih Občine Šmarješke Toplice izhaja, da je potrebno kabelske inštalacije v naseljih napeljevati izključno zemeljsko, kar pomeni, da načrtovana rekonstrukcija tudi ni v skladu s prostorskim redom Občine Šmarješke Toplice. Vlada pa tudi občinski svet pa nista s sklepom ugotovila, da je gradnja predvidena v javno korist (četrti odstavek 93. člena ZUreP-1). Obstoj daljnovoda na nepremičninah ne more biti podlaga za obstoj javnega interesa v postopku omejitve lastninske pravice, kot izhaja iz odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi (Guiso – Gallisaiy proti Italiji, št. 58858/00 in v zadevi Borgeixhesi proti Italiji, št. 60890/00). Projekt ni načrtovan tudi v skladu s prostorskimi sestavinami dolgoročnega plana Občine Novo mesto, obdobje od leta 1986 do leta 2000 in srednjeročnega plana Občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do leta 1990 s spremembami in dopolnitvami od leta 1990 do leta 2003, Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za zunaj mestni prostor Mestne občine Novo mesto, ki določa, da naj se vsa nova in prenovljena infrastruktura napeljuje v javnem prostoru, kabelski vodi pa naj se napeljujejo le podzemno in naj se posegi izvedejo tako, da se bivalne razmere ne bodo poslabšale, ter s sklepom Občinskega sveta Občine Šmarješke Toplice, iz katerega izhaja, da se posodobitev daljnovoda 110 kV Brestanica – Hudo iz enosistemske v dvosistemsko na odsekih TEP – Družinska vas in Bajnof do RP Hudo izvede tako, da ne bo še poslabšala dosedanjih bivalnih pogojev in kvalitete življenja in se zahteva, da se rekonstrukcijo izvede po zemlji in delno umakne od bivalnih površin (premik 200 m severno in izvedbo vkopa kablovodov). Organ prve stopnje je v odločbi povzel strokovno mnenje o okoljski skladnosti rekonstrukcije, vendar napačno. Povišanje stebrov z 20 m na 31 m predstavlja poseg v okolje in povečanje vpliva na sosednja zemljišča, enako velja za podaljšanje konzol in povečanje števila kablovodov. Povečal se bo hrup ter elektromagnetno sevanje. Do navedenih dejstev se organa nista opredelila, niti nista imenovala okoljskega izvedenca. Tako ni bilo ugotovljeno sorazmerje s posegom v zasebno lastnino. Organ prve stopnje navaja, da se bo posodobitev izvedla na podlagi določil 10.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ker pa se povečujejo vplivi na okolje preko zakonsko dovoljenih, ne bo šlo za vzdrževalna dela. V obravnavanem primeru pa tudi ne gre za vzdrževalna dela na daljnovodu, temveč gre za gradnjo novega daljnovoda, saj bodo obstoječi stebri odstranjeni, postavljeni bodo novi višji stebri, na katere bo nameščen nov, dodatni trifazni sistem vodnikov. Projekt posodobitve daljnovoda 110 kV Brestanica – Hudo iz enosistemske v dvosistemsko izvedbo na odsekih TEP – Družinska vas in Bajnof do RP Hudo na podlagi Uredbe o vzdrževalnih del v javno korist na področju energetike ne predstavlja vzdrževalnih del. Nepravilna je tudi odločitev o stroških. Služnosti zavezanec je tisti, ki je postopek začel, zato bi moral povrniti tožeči stranki stroške postopka. V zadevi je uporabiti določbo prvega odstavka 113. člena ZUP-1 in ne 114. člena tega zakona, saj ne gre za postopek dveh strank z nasprotujočimi interesi v smislu te določbe. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno, da se zahteva za uvedbo postopka ustanovitve služnosti v javno korist na nepremičninah zavrne.

Stranka z interesom je na tožbo odgovorila in navaja, da je tožnik prezrl akte, ki javno korist izrecno dokazujejo. To je Dolgoročni plan posebne samoupravne interesne skupnosti za elektrogospodarstvo in premogovništvo Slovenije za obdobje 1986 do 2000, dopolnjen 1989, ki je strateški akt države, katerega so bile dolžne tedanje občine preliti v svoje prostorske ureditvene pogoje in izrecno predvideva DV 110 kV Brestanica – Hudo in ga v grafičnem delu tudi okvirno umešča v prostor. Občina Novo mesto je sprejela prostorske sestavine dolgoročnega plana Občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in srednjeročnega družbenega plana Občine Novo mesto do leta 2004. Infrastruktura je na tožnikovih zemljiščih na podlagi teh aktov predvidena in dovoljena. Iz navedenega izhaja izkazanost javne koristi obstoječega daljnovoda 110 kV Brestanica – Hudo, da je potrebna njegova posodobitev pa izhaja tudi iz planskih aktov, kot jih našteva investitor v svojih vlogah. Najkonkretneje iz Načrta razvoja prenosnega omrežja v RS za obdobje 2011 do 2018. Državni lokacijski načrt je eden od možnih prostorskih aktov, vendar v kolikor ga ni, javno korist investitor lahko izkazuje na drug način. Glede očitkov o hrupu, povečanem sevanju in drugih vplivih na okolje pa ugotavlja, da postavlja tožnik zgolj pavšalne trditve. Brezpredmetni so očitki glede izvedbe posodobitve, saj se konkretni upravni spor ne nanaša na izvajanje posodobitve, pač pa na pridobivanje služnosti, ne glede na to, ali se bo vršila kakršnakoli posodobitev ali ne. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom v pripravljalni vlogi izraža svoje stališče do Poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinu njegove priprave (Poročilo).

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je akt iz prvega odstavka 100. člena ZUreP-1, ki določa, da mora v primerih iz prvega odstavka 93. člena tega zakona upravni organ izdati o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Po ustaljeni sodni praksi se določba uporablja tudi v primerih omejitve lastninske pravice (sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1).

Ni sporno v zadevi, da predvideni gradbeni poseg pomeni uresničitev gradbenega namena iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Po določbi prvega odstavka 59. člena EZ je gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, zemeljskega plina in distribucijo toplotne in oskrbo z drugimi energetskimi plini, v javno korist in se zanju uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Sporno pa je, kaj predvideni gradbeni namen je. Iz predloga za omejitev lastninske pravice na strani 1 izhaja, da predlagatelj vlaga predlog zaradi posodobitve daljnovoda 2x110 kW Brestanica – Hudo, enako izhaja iz navedb na strani 5 predloga, na strani 6 pa predlagatelj navaja, da bo obstoječe daljnovodne stebre ojačal, saj jih bo zamenjal z novejšimi (odstranitev obstoječih stebrov), postavil nove, možen pa bo tudi manjši premik vzdolž osi daljnovoda, nato pa bo nanje obesil še en trifazni daljnovodni sistem vodnikov. Citirane navedbe iz točke IV predloga (stran 6) pa omogočajo zaključek, da predlagatelj ne bo izvedel vzdrževalnih del na daljnovodu (v smislu 10. točke 2. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1), pač pa da gre za gradnjo novega daljnovoda. Pojem vzdrževalnih del (v smislu 10. točke drugega odstavka ZGO-1 in tudi točke 10.1 ter 10.2) se nanaša na vzdrževanje že obstoječega objekta, iz predloga za omejitev lastninske pravice pa izhaja, da bodo obstoječi daljnovodni stebri z močjo 110 kW odstranjeni in zamenjani. Daljnovod je v smislu točke 1.6. 2. člena ZGO-1 objekt gospodarske javne infrastrukture (objekt gospodarske javne infrastrukture je tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist; točka 1.2 – gradbeni inženirski objekt pa je objekt, namenjen zadovoljevanju tistih človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov, ki niso prebivanje ali opravljanje dejavnosti v stavbah). Daljnovod kot objekt je celota stebrov in električnih vodov. Enako stališče izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 89/05 z dne 7. 12. 2006. Ker bo torej obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je šteti, da bo postavljen nov objekt. Sklicevanje na Uredbo o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike, prvi odstavek 6. člena, ki glasi, da za vzdrževalna dela v javno korist štejejo le tista dela, ki jih je mogoče izvesti v okviru stvarnih pravic in služnosti na nepremičninah, na katerih so zgrajeni oziroma stojijo objekti, naprave in omrežja iz prvega odstavka 1. člena te uredbe in če se s temi deli ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine in vplivi na okolje preko zakonskih dovoljenih, v okviru obravnavanega postopka ni relevantna pravna podlaga. Gre za Uredbo, izdano na podlagi tretjega odstavka 61. člena EZ, ki se je ob izdaji te uredbe glasil: Z namenom zagotavljanja gospodarskih javnih služb na območju energetike vlada z uredbo določi vrste vzdrževalnih del v javno korist na objektih, napravah in omrežjih, ki so potrebna za prenos in distribucijo električne energije, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini skladno z določbami zakona, ki ureja graditev objektov. Nedvomno je bila torej izdana za potrebe postopkov, v katerih stranke pridobivajo upravna dovoljenja za izvedbo gradbenih del, kar pa ni obravnavani primer, zato tudi del besedila iz prvega odstavka 6. člena te Uredbe „ne povečajo vpliva na sosednje nepremičnine in vpliva na okolje preko zakonsko dovoljenih“, ni del dejanskega stanja, ki se ugotavlja v postopkih omejitve lastninske pravice kot del relevantnega dejanskega stanja za ugotovitev javne koristi (glej obrazložitev javne koristi v prvostopni odločbi stran 4). Ugotovitve iz tega dela besedila Uredbe pa tudi ne pomenijo same zase, da se bo izvajalo zgolj vzdrževalna dela na obstoječem objektu (navedenemu pritrjuje tudi stranka z interesom v tem postopku – glej odgovor na tožbo IV). V povezavi z Uredbo je s strani tožnika predloženo Poročilo, katerega ugotovitvam stranka z interesom oporeka. Ker pa Uredba v obravnavani zadevi ni relevantna pravna podlaga, njenih ugovorov sodišče ne obravnava.

Šteti torej ni, da predvidena nameravana dela pomenijo zgolj dodatno obremenitev lastninske pravice (razširitev služnosti) na obstoječem daljnovodu moči 110 kV oziroma njegovo posodobitev, temveč uresničitev gradbenega namena – gradnjo objekta iz 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 (gospodarska javna infrastruktura). Služnosti v javno korist so z vidika materialnega prava posebna oblika služnosti, kar pomeni, da se tudi glede tovrstnih služnosti načeloma uporabljajo splošna pravila Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kolikor s posebnimi predpisi ni določeno drugače. Kot poseben predpis pride v prvi vrsti v poštev ZUreP-1. Tako lahko ugotovimo, da gre pri služnosti v javno korist v skladu s 110. členom ZUreP-1 za služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oziroma so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ (služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe v teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti). Tudi v primeru neprave stvarne služnosti bi bilo razumeti, da ta preneha, kolikor je gradbeni objekt, ki je bil podlaga za ustanovitev služnosti v javno korist, odstranjen (po določbi 223. člena SPZ stvarna služnost preneha na podlagi zakona, če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena). Obstoječi daljnovod 110 kV bo v obravnavanem primeru odstranjen. Sodišče navedeno poudarja iz razloga, ker je predlagatelj navajal okoliščine in čas njegove izgradnje, s katerimi je, sicer ne dobesedno, želel povedati, da je imetnik stvarne pravice v okviru že postavljenega daljnovoda. Sodišče pa meni, da je navedeno nerelevantno glede na določbo 223. člena SPZ. Predlagatelj pa se tudi ni izkazal kot imetnik stvarne služnosti za obstoječi daljnovod. Predloga za ugotovitev služnosti za obstoječi daljnovod tudi ni tako oblikoval, kljub drugačni navedbi v odgovoru na tožbo, ki ga podaja kot stranka z interesom v sodnem postopku. Sodišče pa poudarja, da ZUreP-1 tudi ni podlaga za ugotovitev, da služnostna pravica obstaja, torej za že zgrajene objekte. Na podlagi ZUreP-1 se namreč prisilno ustanavlja služnost – kolikor pravno poslovni nastanek med strankami ni mogoč. ZUreP-1 torej ni podlaga za ugotovitev obstoja služnostne pravice v javno korist, ugotovitev, da pravno razmerje med strankama že obstaja. Kolikor bi torej predlagatelj želel pridobiti služnostno pravico v javno korist za že zgrajen daljnovod, mu je organ po določbah ZUreP-1, ne bi mogel priznati. Opozoriti pa tudi je na drugi odstavek 227. člena SPZ – omejitev trajanja služnosti v javno korist je 30 let (tudi ob analogni uporabi te določbe bi bilo ugotoviti, da je služnost za daljnovod, zgrajen leta 1959, prenehala).

V obravnavani zadevi bi moral zato organ presoditi ali je izkazana javna korist za izgradnjo objekta – daljnovoda 2 x 110 kV po predlagani trasi, v smislu določbe drugega odstavka 92. člena in 93. člena ZUreP-1 kot izhaja iz 100. člena ZUreP-1. V obravnavani zadevi ima tožnik prav, da javna korist ni bila presojena ob upoštevanju teh zakonskih določil. Sklicevanje na sodbo tega sodišča I U 1554/2010 z dne 12. 4. 2012 ni relevantno, ker je bila v tam obravnavanem primeru javna korist za ustanovitev služnosti izkazana z državnim lokacijskim načrtom.

Ker je bilo dejansko stanje v obravnavanem postopku napačno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno tudi materialno pravo, je odločba prvostopnega organa nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Zaradi povezanosti odločitve je sodišče odpravilo prvostopno odločbo v celoti.

Sodišče dodaja, da v navedeni zadevi odstopa od pravnih stališč, sprejetih v sodbi I U 826/2013 z dne 17. 12. 2013. Razlogi za odstop izhajajo iz argumentacije v sodbi izraženih stališč.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške v priglašeni višini v skladu s 25. členom ZUS-1. Glede na uspeh v postopku pa sodišče stranki z interesom povrnitve stroškov postopka ni priznalo (prvi odstavek 154. člena ZPP).