Jedro

Zgolj dejstvo, da je dolžniku bila odvzeta prostost, samo po sebi ne dokazuje, da ni mogel vplivati na poslovanje družbe, zato zgolj zatrjevanje, da je bil v zaporu, ob odsotnosti trditev in dokazov, da si je kakorkoli aktivno prizadeval preprečiti izbris družbe iz sodnega registra, ni zadosten in pravno relevanten razlog, zaradi katerega bi dolžnika ne zadele pravne posledice izbrisa družbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8. 6. 2012 sklenilo, da se izvršilni postopek prekinjen s sklepom z dne 18. 5. 2007 nadaljuje, s sklepom z dne 11. 10. 2012 pa je zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi (I. točka izreka) in dolžnikov predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti (II. točka izreka). V zvezi z odločitvijo o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka je ugotovilo, da je predmetni izvršilni postopek bil prekinjen z dnem 21. 4. 2007 zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS U-I-117/07 ter nato ponovno po samem Zakonu o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb (ZPUOOD) z dnem 17. 11. 2011 in da se nadaljuje po odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-307/11-21 z dne 12. 4. 2012. V zvezi s sklepom z dne 11. 10. 2012 pa je ugotovilo, da je zoper sklep z dne 28. 2. 2007, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo nadaljevanje predmetne izvršbe zoper edinega družbenika izbrisane družbe P. d. o. o. iz V., G. P., dolžnik z vlogama z dne 9. 3. 2007 in z dne 19. 6. 2012 ugovarjal zoper sklep z dne 28. 2. 2007 in hkrati smiselno predlagal razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vendar je dolžnikov ugovor neobrazložen, predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti pa neutemeljen.

Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 6. 2012 vlaga dolžnik pritožbo, naslovljeno kot “ugovor”, brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) . V tej pritožbi navaja, da ta izvršilni postopek ne spada med tiste postopke, ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS nadaljujejo po pravilih zakona, po katerih so bili začeti in da kratka obrazložitev sklepa z dne 8. 6. 2012 ne vsebuje tiste konkretne razlage, ki je potrebna za utemeljitev izreka ter da je tako obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Sklep z dne 11. 10. 2012 dolžnik izpodbija zaradi kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe ZIZ, ZFPPod, ZFPPIPP in ZPUOOD. V tej pritožbi pa navaja, da bi sodišče moralo njegovo vlogo šteti kot ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka in zoper sam sklep o izvršbi tj. kot ugovor po izteku roka in da bi upnik moral vložiti odgovor na ugovor tudi če ga sodišče k temu ni pozvalo, saj ga zastopa odvetnica, ker pa upnik ni vložil odgovora na ugovor, bi moralo sodišče šteti navedbe v ugovoru za resnične, mu ugoditi in v celoti ali delno razveljaviti sklep o izvršbi. Ne glede na to, ali dolžnikove trditve držijo ali ne, pa velja trditev, da ta izvršilni postopek ne spada med tiste, ki se po odločbi Ustavnega sodišča nadaljujejo in da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje konkretnih razlogov za utemeljitev odločitve, neprerekane pa so trditve dolžnika o napačni uporabi določb ZIZ, ZFPPod, ZFPPIPP in ZUOOD. Navedbe v drugem odstavku 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, da bo del vloge prvostopenjsko sodišče odstopilo v reševanje Višjemu sodišču v Celju so v nasprotju z izrekom, da se ugovor zavrne, saj je sodišče prve stopnje izčrpalo bistveno vsebino, o kateri naj bi še odločalo pritožbeno sodišče. Kršitev postopka pa je bila storjena že v fazi izdaje sklepa o izvršbi 7.4.2004, ki se opira na upnikov popravek predloga za izvršbo, saj je dovolilo izvršbo na podlagi popravka, ne da bi hkrati odločilo o prvotnem upnikovem predlogu za izvršbo, za katerega se ne ve, ali je na njegovi osnovi sodišče sploh izdalo sklep o izvršbi in kaj je z usodo tega sklepa. V času izdaje sklepa o izvršbi in vročanja, se je dolžnik nahajal na prestajanju zaporne kazni v Španiji, splošno znana pa je omejitev pošte v času pripora in zapora in je s tem izkazana verjetnost dolžnikovih trditev, da sklepa o izvršbi ni prejel, da ni mogel vplivati na poslovanje firme in da ni mogel preprečiti izbrisa, nasprotni očitek sodišča prve stopnje pa je nerealen. Dokaz o prestajanju kazni servira sedaj glede na ostrino obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z dolžnostjo predložitve dokazov in dodaja, da nikoli ni podal izjave, da prevzema obveznost plačila dolgov izbrisane družbe ter da je sodišče prve stopnje zgrešilo bistvo navedb glede vložitve upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe zoper družbenika, saj je trdil, da bi upnik moral tak predlog vložiti v roku 1 leta od izbrisa, po vedenju dolžnika pa je upnik ta rok zamudil. Sodišče tako še vedno ni saniralo napak, ki jih dolžnik graja z ugovorom in je sklep tako pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti zgolj navrženi, odprto pa je tudi vprašanje veljavnosti sklepa, ki ga ni podpisal sodnik.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep z dne 8. 6. 2012 Iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP posredno izhaja zahteva, da mora obrazložitev sodne odločbe vsebovati razloge o odločilnih dejstvih, da morajo biti ti jasni in ne smejo biti med seboj v nasprotju. Katera so odločilna dejstva za določeno vrsto odločitve je odvisno od vrste posamezne sodne odločbe. Za odločitev o nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka v konkretnem primeru so odločilne ugotovitve o tem, zakaj in na kakšen način je prišlo do prekinitve in ali so razlogi, ki so privedli do prekinitve postopka, prenehali. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 8. 6. 2012 ugotovilo: a) da je predmetni izvršilni postopek bil prekinjen s sklepom z dne 18. 5. 2007 z dnem 21. 4. 2007 zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS U-I-117/07 ter da je nato Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 odločilo, da se sodni postopki, začeti zoper družbenike izbrisanih družb pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod-B) nadaljujejo in končajo po določbah ZFPPod, b) da je nato prišlo ponovno do prekinitve po samem zakonu na podlagi Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb (ZPUOOD) z dnem 17. 11. 2011 in da se ta predmetni postopek nadaljuje po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-307/11-21 z dne 12. 4. 2012, po kateri se postopki, ki so bili prekinjeni po prvem odstavku 1. člena ZPUOOD nadaljujejo in končajo po določbah zakona, po katerem so bili začeti.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa z dne 8. 6. 2012 resda ni izrecno ugotavljalo, ali predmetni izvršilni postopek spada med postopke, ki so bili začeti zoper družbenike izbrisanih družb pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod-B), vendar iz navedb prvostopenjskega sodišča v prvem odstavku obrazložitve sklepa z dne 8. 6. 2012, da je sodišče s sklepom z dne 18. 5. 2007 ugotovilo prekinitev izvršilnega postopka z dnem 21. 4. 2007, posredno izhaja ugotovitev, da se je postopek zoper družbenika izbrisane družbe tj. sedanjega dolžnika začel pred 21. 4. 2007. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sklep z dne 8. 6. 2012 ne vsebuje konkretne razlage, ki je potrebna za utemeljitev izreka in da se ga ne da preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi s sicer pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da predmetni postopek ne spada med tiste postopke, ki se po odločbi Ustavnega sodišča nadaljujejo po pravilih zakona, po katerem so bili začeti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz spisovnega gradiva razvidno, da je sklep o nadaljevanju izvršbe (dovoljene s sklepom o izvršbi z dne 7. 4. 2004, ki je postal pravnomočen 30. 4. 2004) zoper pravnega naslednika dolžnika – družbenika G. P., bil izdan 28. 2. 2007 in je bil dolžniku vročen 2. 3. 2007, kot izhaja iz uradnega zaznamka na list. št. 26. Ker se postopek izvršbe uvede že z vložitvijo predloga upnika (prvi odstavek 2. člena ZIZ), tristransko procesno razmerje med sodiščem in dolžnikom ter upnikom in dolžnikom pa se vzpostavi z vročitvijo sklepa o izvršbi, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo, ni nobenega dvoma, da se je postopek zoper družbenika izbrisane družbe v predmetni zadevi začel pred 7. 4. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod-B) in da tako v nasprotju z neutemeljenimi pritožbenimi navedbami predmetni izvršilni postopek spada med tiste postopke, ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS nadaljujejo po pravilih zakona, po katerem so bili začeti. Neutemeljeni so tudi očitki o neveljavnosti sklepa, ki ga resda ni podpisal sodnik, temveč strokovna sodelavka, saj je v 2. alineji drugega odstavka 6. člena ZIZ določeno, da lahko strokovni sodelavci in sodniški pomočniki med drugim izdajajo druge vmesne procesne sklepe, med katere po mnenju pritožbenega sodišča spada tudi sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka.

K pritožbi zoper sklep z dne 11. 10. 2012 Kot je razvidno iz drugega in šestega odstavka 2. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 11. 10. 2012 je dolžnik v vlogi z dne 7. 3. 2007 in v delu vloge z dne 19. 6. 2012, navajal, da je od 20. 1. 2003 do polovice januarja 2007 bil na prestajanju zaporne kazni v Španiji, da zato ni mogel spremljati in vplivati na dogajanja v zvezi s tožbami in izvršbami zoper njegovo podjetje P. d. o. o. in je posledično prišlo do izbrisa družbe ter da mu zaradi odsotnosti pošta ni mogla biti vročena in ni mogel vložiti ugovora zoper sklep o izvršbi. V vlogi z dne 19. 6. 2012 pa je še dodal, da je bistvena nepravilnost v tem, da sodišče sklepa o izvršbi dolžniku sploh ni vročilo in dolžnik ni imel možnosti uresničitve pravice do ugovora, da je upnik z vlogo 14. 10. 2005 naslovljeno kot »poprava predloga za izvršbo«, zamudil enoletni rok za uveljavljanje terjatev zoper družbenika, da bi zaradi popravka sklepa o izvršbi moralo sodišče prve stopnje poseči v že pravnomočni sklep o izvršbi, kar pa ni dopustno in da bi upnik praviloma moral predlagati nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika.

Glede na zgoraj povzeto vsebino ugovornih navedb sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi dolžnikovi vlogi štelo kot ugovor po izteku roka po 56. členu ZIZ, kot neutemeljeno navaja dolžnik v pritožbi, saj se v svojih vlogah ni skliceval na dejstva, ki bi se nanašala na samo terjatev in bi nastopila po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave. Upoštevajoč dejstvo, da je dolžnik ugovor z dne 7. 3. 2007 vložil zoper sklep z dne 28. 2. 2007, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo nadaljevanje izvršbe zoper njega kot edinega družbenika izbrisane družbe, je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor pravilno štelo za ugovor po 56.a členu ZIZ, v skladu s katerim lahko dolžnik, na katerega preide obveznost po vložitvi predloga za izvršbo, izpodbija sklep o izvršbi z ugovorom iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ tj. da terjatev ni prešla na upnika oziroma da obveznost ni prešla na dolžnika. V konkretnem primeru bi moral dolžnik navajati dejstva in predložiti dokaze, iz katerih bi izhajalo, da terjatev ni prešla nanj, ker je bil t. i. pasivni družbenik v smislu kriterijev, določenih v 74. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002. Kot izhaja iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 11. 10. 2012 je sodišče prve stopnje dolžnikova zatrjevanja o tem, da je bil v času izbrisa družbe na prestajanju zaporne kazni v tujini in da kot edini družbenik, direktor in zaposleni ni imel vpliva na njeno poslovanje, presojalo kot ugovor pasivnosti in nanj odgovorilo v tretjem odstavku 4. točke obrazložitve sklepa z dne 11. 10. 2012. Pri tem je sicer navedlo, da za trditve o prestajanju zaporne kazni v tujini ni predložil ustreznih dokazov, saj so listine v španskem jeziku, sodišče pa posluje v slovenskem jeziku in jih ni moglo izvesti. Ob ugotovitvi, da predloženi dokazi niso ustrezni, bi moralo sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi drugega odstavka 226. člena ZPP in drugega odstavka 104. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolžnika najprej pozvati, da v roku, ki bi mu ga določilo sodišče, predloži listine v prevodu in šele nato, če ne bi ravnal v skladu s takšnim pozivom, šteti, da dokaza ni mogoče izvesti. Vendar pa je hkrati sodišče prve stopnje navedlo, da četudi bi se ta zatrjevanja izkazala za resnična, to ni pravnorelevanten razlog, da ne bi mogel vplivati na poslovanje družbe, saj ne zatrjuje, da bi kakorkoli aktivno ravnal in poskušal preprečiti izbris, kar bi moral storiti kot edini družbenik. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da je dolžniku bila odvzeta prostost, samo po sebi ne dokazuje, da ni mogel vplivati na poslovanje družbe in da zato zgolj zatrjevanje, da je bil v zaporu, ob odsotnosti trditev in dokazov, da si je kakorkoli aktivno prizadeval preprečiti izbris družbe iz sodnega registra, ni zadosten in pravnorelevanten razlog, zaradi katerega bi dolžnika ne zadele pravne posledice izbrisa družbe. K pritožbi je dolžnik sicer priložil overjen prevod listine, ki dokazuje prestajanje zaporne kazni, vendar še vedno ni konkretiziral omejitev pri komuniciranju z Republiko Slovenijo v času prestajanja zaporne kazni v Španiji in ni o tem predložil nobenih dokazov, temveč se sklicuje na splošno znano omejitev pošte v času pripora in zapora. Po mnenju sodišča druge stopnje s tem še ni izkazana verjetnost dolžnikovih trditev, da ni mogel vplivati na poslovanje firme in da ni mogel preprečiti izbrisa, kot zmotno navaja dolžnik v pritožbi.

Upoštevajoč zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor pravilno štelo za ugovor novega dolžnika po 56. a členu ZIZ in pri tem ocenilo, da je neobrazložen in zato neutemeljen ter ga zavrnilo, ne da bi ga pošiljalo v odgovor upniku, ker za neobrazložene ugovore skladno s tretjim odstavkom 53. člena ZIZ določba 57. člena ZIZ ne velja. Glede na pojasnjeno pravno podlago so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi upnik moral vložiti odgovor na ugovor tudi če ga sodišče k temu ni pozvalo, saj ga zastopa odvetnica in da bi moralo sodišče prve stopnje zato, ker upnik ni vložil odgovora na ugovor, šteti navedbe v ugovoru za resnične, mu ugoditi in v celoti ali delno razveljaviti sklep o izvršbi.

Iz že zgoraj navedenih razlogov pod 5. točko obrazložitve tega sklepa, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da ta izvršilni postopek ne spada med tiste, ki se po odločbi Ustavnega sodišča nadaljujejo in da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje konkretnih razlogov za utemeljitev odločitve. Ker je pritožbeno sodišče s tem sklepom odločalo tudi o dolžnikovi pritožbi zoper sklep z dne 8. 6. 2012, so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bile navedbe v drugem odstavku 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, da bo del vloge prvostopenjsko sodišče odstopilo v reševanje Višjemu sodišču v Celju, v nasprotju z izrekom, da se ugovor zavrne, ker naj bi sodišče prve stopnje izčrpalo bistveno vsebino, o kateri naj bi še odločalo pritožbeno sodišče. V zvezi s pritožbenimi očitki, da se sklep o izvršbi 7.4.2004 opira na upnikov popravek predloga za izvršbo in da je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi popravka, ne da bi hkrati odločilo o prvotnem upnikovem predlogu za izvršbo, za katerega se ne ve, ali je na njegovi osnovi sodišče sploh izdalo sklep o izvršbi in kaj je z usodo tega sklepa, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so takšne navedbe brez dejanske podlage in so v nasprotju s spisovnim gradivom, saj je tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 7. 4. 2004 najprej dovolilo izvršbo zoper družbo P. d. o. o. in šele po izbrisu te družbe iz sodnega registra z dnem 11. 1. 2006, s sklepom z dne 28. 2. 2007 dovolilo nadaljevanje izvršbe zoper družbenika izbrisane družbe na podlagi upnikovega predloga z dne 13. 10. 2005. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče tudi pojasnilo, da je bil upnikov predlog z dne 13. 10. 2005 za nadaljevanje izvršbe zoper družbenika, ki ga je upnik sicer res naslovil kot „poprava predloga za izvršbo“, sicer preuranjen, a ga je sodišče prve stopnje pravilno presojalo po vsebini in ne po naslovu in ker je o njem odločalo po datumu, ko je dolžnik že bil izbrisan iz sodnega registra, mu je utemeljeno ugodilo in s sklepom z dne 27. 2. 2007 dovolilo nadaljevanje izvršbe zoper družbenika izbrisane družbe. Po mnenju pritožbenega sodišča s takšno obrazložitvijo sodišče prve stopnje ni zgrešilo bistva dolžnikovih navedb glede vložitve upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe zoper družbenika. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik resda predloga za nadaljevanje izvršbe zoper družbenika ni vložil v roku 1 leta od izbrisa, temveč ga je vložil še preden je dejansko prišlo do izbrisa (čemur je pripomogel tudi napačen sklep sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka z dne 13. 6. 2005), a ker je sodišče prve stopnje o njem odločalo šele po tem, ko je bil izbris družbe iz sodnega registra opravljen, so bili podani vsi pogoji, da sodišče prve stopnje takšnemu predlogu ugodi. Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa z dne 11. 10. 2012 izčrpno pojasnilo tako potek postopka kot tudi obširno in argumentirano odgovorilo na vse dolžnikove ugovorne navedbe ter pri tem navedlo razloge o odločilnih dejstvih, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sklep tako pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti zgolj navrženi. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je še vedno ostalo odprto vprašanje veljavnosti sklepa, ki ga ni podpisal sodnik, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je te navedbe prvostopenjsko sodišče štelo kot del pritožbe zoper sklep z dne 8. 6. 2012, ki jo je odstopilo v reševanje sodišču druge stopnje in je slednje na te navedbe odgovorilo v 5. točki obrazložitve tega sklepa, medtem ko so takšni očitki v zvezi z izpodbijanim sklepom z dne 11. 10. 2012 brezpredmetni, saj je izvirnik tega sklepa podpisala sodnica (list. št. 52 spisa), kot to zahteva 111. člen Sodnega reda, medtem ko se strankam v skladu s 115. členom Sodnega reda pošljejo le prepisi, na katerih mora biti odtisnjen sodni pečat in štampiljka z zaznamkom o točnosti prepisa in podpis pristojne sodne osebe.

V postopku na prvi stopnji pri izdaji izpodbijanih sklepov z dne 8. 6. 2012 in 11. 10. 2012 tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbi dolžnika kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje .