Jedro

Napačno je stališče, da je način poplačila upnika bodoče negotovo dejstvo ter zato tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da upnik z izpodbijanim pravnim poslom ne bi bil prikrajšan zaradi predhodne velike obremenjenosti nepremičnine. Gre za relevantne okoliščine, ki vplivajo na vzročno zvezo med izpodbijanim pravnim poslom in prikrajšanjem upnika in jih je mogoče ugotoviti s stopnjo takšnega prepričanja, da bi argumenti s svojo trdnostjo prepričali razumnega človeka.

Pogodba med strankama je bila vsaj delno odplačna, to pa pomeni, da v tem obsegu posel tudi ne more biti izpodbojen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu ter glede stroškov postopka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prodajna pogodba z dne 19. 04. 2007, sklenjena v obliki notarskega zapisa opr. št. SV xy, med toženko in S.K. glede nepremičnine pod oznako 1E, stanovanje št. 25 v pritličju stanovanjskega bloka na naslovu P. ulica 1, L, vpisanega pri vl. št. 4257/1 k.o. Z.Š, neveljavna do tožeče stranke in do njene terjatve po pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 1748/2004 z dne 27. 06. 2005 do višine 165,265,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 10. 2001 dalje do plačila ter do višine 1.981,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 07. 2005 dalje do plačila ter se ta terjatev tožeče stranke poplača z dražbo nepremičnine, ki je vpisana pri vl. št. 4257/1 k.o. Z.Š. Sodišče je v presežku glede obrestnega dela od zneska 1.981,51 EUR od 27. 06. 2005 do 06. 07. 2005 tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 7.307,94 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo v odločitev, s katero bo tožba zavržena ali zahtevek zavrnjen, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožena stranka vztraja na stališču, da je bila tožba, o kateri je odločilo sodišče prve stopnje, vložena izven prekluzivnega roka iz 1. odst. 257. člena OZ, zato bi jo sodišče moralo zavreči. Za odplačne posle namreč velja enoletni rok za vložitev izpodbojne tožbe, kar izhaja iz jezikovne razlage 1. odst. 257. člena OZ, pa tudi iz sodne prakse. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se za izpodbijanje odplačnih dejanj med sorodniki uporablja 3-letni prekluzivni rok. V konkretnem primeru je evidentno, da je prvostopno sodišče z ugodilno sodbo odločilo o tožbenem zahtevku, ki ga je tožeča stranka prvič vložila na sodišče šele 25. 04. 2008. Ugodilo je torej zahtevku, ki je bil vložen že po izteku enoletnega prekluzivnega roka iz 1. odst. 257. člena OZ. Pregled dne 27. 12. 2007 vložene tožbe pokaže, da ta sploh ne vsebuje tožbenega zahtevka, kot ga predvidevajo pravna pravila iz 255. člena OZ. Ob takem stanju je situacija tožbe z dne 27. 12. 2007 popolnoma enaka situaciji, v kateri tožeča stranka sploh ne bi postavila nobenega zahtevka. Pravilni zahtevek je bil postavljen šele 25. 04. 2008, to pa je prepozno. Sodišče je napačno ravnalo, ko je stranki naložilo popravo tožbe, saj s popravo tožbe ni mogoče odpraviti nesklepčnosti. Procesno napačna je pravna pomoč stranki, ki ni pravno neuka stranka in jo zastopa odvetnik, o tem, kako naj tožbo spremeni, da bo dosegla pravni učinek oziroma da bo sklepčna. Če bi tožeča stranka že prvič vložila pravilno tožbo, poprava ne bi bila potrebna. Zahtevek z dne 25. 04. 2008 je popolnoma nov zahtevek in prvič postavljen po izteku prekluzivnega roka iz 1. odst. 257. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da stanovanje, ki je predmet sporne prodajne pogodbe, ne predstavlja skupnega premoženja zakoncev. Toženka in njen bivši mož sta laika, ki se ne spoznata na pravo. Toženka je bila z bivšim možem in Banko D. dogovorjena, da odkupi drugo polovico stanovanja, ki pripada njenemu možu, banka pa se bo iz te kupnine poplačala in umaknila hipoteko. To je bil dogovor in to se je tudi izvedlo. Zgolj zapis pogodbe, ki skupnega premoženja ne omenja, ne more spremeniti dejstva, da je šlo za skupno premoženje. To velja še zlasti zato, ker vrednostno oziroma glede cene sporna pogodba zanesljivo ustreza transakciji, katere predmet je le delež na skupni nepremičnini in ne cela nepremičnina. Nenatančen zapis v pogodbi, ki je bil takšen na zahtevo banke, ki je diktirala vsebino posla, ne more spreminjati sicer jasne in evidentne vsebine spornega posla. Vsekakor pa se toženka in njen mož nista s sporno pogodbo odpovedala z zakonom določenemu pravnemu režimu skupnega premoženja. Ker se je s pogodbo dejansko prodajala le polovica stanovanja, cena, ki je bila dogovorjena, ni bila pretirano nizka. Šlo je za ceno za nakup polovice stanovanja, kar pa je njegova realna vrednost. Nedvomno je tako šlo za razpolaganje s skupnim premoženjem. Zato tudi ni prišlo do oškodovanja upnikov. Premoženje dolžnika se ni v ničemer zmanjšalo, torej se tudi ni poslabšala njegova plačila sposobnost. Kot je namreč tožena stranka skozi celoten postopek zatrjevala in dokazala, se pravni položaj upnika zaradi izvedenega pravnega posla ni v ničemer poslabšal. Z izvedenim pravnim poslom je dolžnik tožeče stranke S. K. pridobil sredstva, da je poplačal drugega upnika. Zaradi sklenjenega pravnega posla se je izbrisala hipoteka na spornem stanovanju. Tožeča stranka zato zaradi izvedenega posla ni v ničemer oškodovana. Če se pravni posel ne bi izvršil, se tožeča stranka nikakor ne bi mogla poplačati iz prodanega stanovanja. Na njem bi ostala hipoteka Banke D., celotna kupnina od prodaje stanovanja v izvršbi pa bi šla za poplačilo Banke D. Pravnega položaja tožeče stranke sporni posel ni v ničemer poslabšal. Skupaj z obrestmi, kar je bilo tudi ugotovljeno, je hipotekarna terjatev banke D. znašla še mnogo več kot 247.230,72 EUR, verjetno celo 500.000,00 EUR. Po mnenju tožene stranke je iz tega povsem jasno, da iz spornega stanovanja tožeča stranka ne bi mogla doseči poplačila. V zvezi z vprašanjem o tem, ali bo ob prisilni prodaji stanovanja za tožnico še kaj ostalo, pa tožena stranka še poudarja, da mora tudi lastno oškodovanje izkazovati tožnik. Tega pa se do sedaj ni lotil. Pritožba je utemeljena.

Iz jezikovne razlage 257. člena Obligacijskega zakonika izhaja, da se odplačno razpolaganje (ne glede na dolžnikovo sorodstveno razmerje s tretjim) lahko izpodbija zgolj v enem letu od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje. Takšno je tudi stališče sodne prakse (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 594/2003). V obravnavani zadevi je tožnik S. K. pogodbo s toženko sklenil 19. 04. 2007, tožba pa je bila vložena 27. 12. 2007, torej znotraj enoletnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Zgolj poprava nesklepčne tožbe, ki je bila izvršena po pozivu in v roku, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, pa na pravočasnost vložene tožbe ne more vplivati. Popravo nesklepčne tožbe je sodišče dopustilo v okviru materialnoprocesnega vodstva pred glavno obravnavo, dopustitvi slednjega v tej fazi postopka pa tožena stranka do zaključka postopka na prvi stopnji ni ugovarjala, zato se na kršitev sodišče zaradi napačne uporabe 1. odst. 108. člena ZPP ne more več sklicevati (286.b člen ZPP). Ker je tožeča stranka nesklepčnost odpravila v okviru roka, kot ji ga je določilo sodišče prve stopnje, se je slednje pravilno oprlo na 4. odst. 108. člena ZPP in štelo, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena. To pa pomeni, da do zamude roka ni prišlo in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene.

V obravnavani zadevi je predmet izpodbijane pogodbe odsvojitev nepremičnine, ki sta jo zakonca pridobila v času trajanja njune zakonske zveze. Po določilu 1. odst. 47. člena Zakona o notariatu morajo biti v obliki notarskega zapisa sklenjene tudi pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema. Izpodbijana prodajna pogodba je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa (list. št. A12), ki ima vse sestavine iz 43. člena Zakona o notariatu, zato velja za javno listino. V tej pogodbi je izrecno navedeno, da je zgolj dolžnik S.K. lastnik nepremičnine, ki je predmet pravnega posla, ter jo prodaja toženki kot kupovalki za sporazumno dogovorjeno kupnino 100.000,00 EUR. Ker je notar dolžan po določilu 42. člena Zakona o notariatu pred sestavo notarske listine strankam na razumljiv način opisati vsebino, pravne posledice in namen pravnega posla ter jih izrecno opozoriti na morebitne okoliščine v zvezi s pravnim poslom, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje strank na njuno laičnost ob sestavi prodajne pogodbe. Pogodbo je sestavil notar v obliki notarskega zapisa, z njo pa sta, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje zakonca izključila domnevo skupnega premoženja za omenjeno stanovanje, saj sta ga izrecno štela za last prodajalca. Tudi v primeru, da je takšno pogodbo zahtevala Banka D., ki je imela na nepremičnini vknjiženo visoko hipoteko, to na sestavo pogodbe, v kateri ni bila pogodbena stranka, ni moglo vplivati, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso pravnorelevatne. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da glede na predloženi notarski zapis izpodbijane prodajne pogodbe, stranki nista izkazali, da bi omenjeno stanovanje šteli kot njuno skupno premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze.

Po določilu 2. odst. 255. člena Obligacijskega zakonika se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno na škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Tožeča stranka mora torej izkazati, da je prav zaradi dolžnikovega ravnanja, ki ga izpodbija, bila oškodovana, torej vzročno zvezo. Tožena stranka je v postopku opozarjala, da je bila nepremičnina, ki je bila predmet prodajne pogodbe med zakoncema z dne 19. 04. 2007, obremenjena s hipoteko. To izhaja tudi iz uvodnih ugotovitev notarskega zapisa prodajne pogodbe (A12), kjer je v 1. členu zapisano, da je v zemljiški knjigi pod Dn. št. 36471/2004 vpisana plomba zaznambe spora na predlog Banke D. d.d. in da je nepremičnina zarubljena na podlagi sklepa št. 2000/02221 z dne 19. 01. 2001. Z izjavo o poplačilu posojila z dne 18. 04. 2007 pa je hipotekarna upnica N d.d. dovolila izbris zastavne pravice zaradi poplačila terjatve, ta pa je bila poplačana, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, s kupnino, ki jo je dolžnik prejel od toženke iz izpodbijanega pravnega posla. S plačilom te kupnine je torej nepremičnina, prej bistveno obremenjena, postala neobremenjena, s tem pa se je njena vrednost spremenila. Pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je način poplačila upnika bodoče negotovo dejstvo ter zato tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da upnik z izpodbijanim pravnim poslom ne bi bil prikrajšan zaradi predhodne velike obremenjenosti nepremičnine. Gre za relevantne okoliščine, ki vplivajo na vzročno zvezo med izpodbijanim pravnim poslom in prikrajšanjem upnika in jih je mogoče ugotoviti s stopnjo takšnega prepričanja, da bi argumenti s svojo trdnostjo prepričali razumnega človeka. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, upnika postavlja v prednostni položaj, saj bi prišel v situacijo, ko bi se lahko do višine svoje terjatve poplačal z dražbo nepremičnine, ki pa nima več predhodne obremenitve, kot je obstajala pred sklenitvijo izpodbijanega posla. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje o tem, da višina terjatve in s tem posledično vrednost predmeta izpodbijanega posla nista bistveni za ugotovitev upnikovega prikrajšanja, ugotovilo, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi določila 355. člena ZPP in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče naj izvede še dokaz z zaslišanjem predstavnika Banke D., ki je bil pravočasno predlagan, in nato ugotovi, ali bi tožeča stranka lahko prišla do svojega poplačila in v kakšnem sorazmernem delu, če izpodbijani posel ne bi bil sklenjen. Pogodba med strankama je bila namreč nedvomno vsaj delno odplačna, to pa pomeni, da v tem obsegu posel tudi ne more biti izpodbojen.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.