Jedro

Ukrep iz 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je ukrep urbanističnega nadzorstva, ki ga je mogoče odrediti ne glede na gradbeno fazo, v kateri se nahaja objekt, grajen brez lokacijskega dovoljenja, torej ga je mogoče odrediti tudi za že zgrajeni objekt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Sekretariata za inšpekcijske službe Skupnosti obalnih občin z dne 11.8.1992, s katero je tožnici naloženo, da mora odstraniti pritlični montažni objekt, pritlični zidani objekt, podporni zid, tlakovanje okoli objekta in greznico, vse na parc.št. 4518, ter vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje na lastne stroške. Ugotovila je, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena. Nesporno je, da si tožnica za gradnjo obravnavanega počitniškega objekta ni pridobila lokacijskega dovoljenja niti takrat, ko je gradila, niti sedaj. Pridobitev lokacijskega dovoljenja pa je obvezna tako po določbah 50. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor kot tudi po določbah odloka o pomožnih objektih občine. Lokacijskega dovoljenja za gradnjo počitniškega objekta na obravnavanem zemljišču sploh ni mogoče izdati, ker se po družbenem planu in prostorskem izvedbenem aktu občine tretira kot I. območje kmetijskih zemljišč, to je zemljišč, ki so trajno namenjena kmetijski proizvodnji. Gradnja počitniških objektov pa je možna samo v okviru zarisanega območja naselij in zaselkov.

Tožnica v tožbi navaja, da so z izpodbijano odločbo kršene določbe upravnega postopka in materialni predpis. Gre za pomožni objekt, za katerega po njenem mnenju ni potrebno lokacijsko dovoljenje in ga inšpekcijske službe v preteklosti tudi niso zahtevale, čeprav stoji že deset let. Ker je bil postavljen že pred uveljavitvijo predpisov, ki jih tožena stranka navaja kot pravno podlago za odločbo upravnega organa, tožnica meni, da urbanistična inšpekcija ni stvarno pristojna za reševanje sporne gradnje. Materialni predpis je bil kršen s tem, da tožnica ni bila pozvana, smiselno določilu 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, k pridobitvi lokacijskega dovoljenja. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih napadene odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je sporni objekt postavljen na območju, ki je po dolgoročnem planu občine za obdobje od leta 1986 do leta 2000 (Uradne objave občin Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna in Sežana, št. 25/86 in 10/89) določeno kot I. območje kmetijskih zemljišč. Na tem območju po odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot Strunjan, Seča, Karbonar-Lucan, Sečovlje in Liminjan-Vinjole-Krog v občini Piran (Uradne objave občin Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna in Sežana, št. 34/90) niso dovoljene novogradnje, razen objektov in naprav, namenjenih kmetijski dejavnosti (9. člen), pravtako na tem območju ni dovoljena nadomestna gradnja in drugi posegi na ruševinah, ker se zemljišče v celoti prekategorizira v kmetijsko površino (14. člen odloka). V sporni zadevi gre torej za gradnjo brez lokacijskega dovoljenja na zemljišču, kjer po zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90) ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja. Po presoji sodišča tožena stranka ni kršila materialnega predpisa, ko je izpodbijano odločbo oprla na 73. člen tega zakona. Ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da bi moral upravni organ tožnico napotiti k pridobitvi lokacijskega dovoljenja kot določa 74. člen ZUN. Ta določba velja le za gradnjo ali drugačen poseg v prostor brez lokacijskega dovoljenja na območju, kjer je gradnja sicer dovoljena. Tožnica pa ni gradila na takšnem območju, temveč na območju, kjer lokacijskega dovoljenja ni mogoče izdati. Gre torej za gradnjo iz 73. člena ZUN in izrečeni inšpekcijski ukrep je skladen z določbami tega člena.

Za upravno odločanje v zadevah iz 73. člena ZUN so pristojni organi inšpekcijskega nadzorstva. Ukrep iz 73. člena ZUN je ukrep inšpekcijskega nadzorstva, ki ga je mogoče odrediti ne glede na gradbeno fazo, v kateri se nahaja objekt, grajen brez lokacijskega dovoljenja, torej ga je mogoče odrediti tudi za že zgrajeni objekt. Za odrejanje ukrepov po določbah ZUN pa so pristojni organi občinske in republiške urbanistične inšpekcije (71. člen ZUN). Tožena stranka je izpodbijano odločbo tako izdala v mejah svoje stvarne pristojnosti. Odločba je zakonita in tožnica s tožbo ni mogla uspeti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.