Jedro

Oškodovanec, ki je vinjen in brez razloga nadleguje goste v lokalu in jih poziva k pretepu in pri tem odriva goste je sokriv za nastalo škodo, ki mu jo povzroči eden izmed gostov z udarcem z roko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 180.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.10.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožniku pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 90.151,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče v zavrnilnem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi celotni zahtevani znesek 2.200.000,00 SIT, podrejeno pa, da v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da mu ni mogoče pripisati nobene krivde, niti najmanjše, saj če ne bi toženec izzival tožnika, tudi tožnik ne bi pristopil do toženca. Tožnik je bil sam, toženec pa s prijatelji, zaradi česar se je počutil ogroženega. Ko sodišče ugotavlja, da je tožnik sokriv 40% je zmotno uporabilo materialno pravo, hkrati pa obstaja nasprotje med razlogi, ki bi sokrivdo potrjevali. Zavrnitev odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nima podlage v izvedenskem mnenju in ostalih dokazih. Tudi zavrnitev odškodnine za strah je neutemeljena, saj je izvedenec ugotovil, da strah obstaja, kar je tudi logično glede na poškodbe, ki jih je tožnik utrpel. Zaradi zadobljenih poškodb ima tožnik še posledice, ki jih je opisal, ugotavlja pa jih tudi izvedenec. Tožnik ima glavobole, hitro se utrudi, ima spremenjen nos zaradi katerega težje diha. Zaradi drugačnega nosu trpi in bo odšel na operacijo, ko bo zbral dovolj denarja. Prisojena odškodnina je smešno nizka. Tudi odločitev o stroških je napačna. Pritožba ni utemeljena. Tožnik je na glavni obravnavni 5.5.1998 predlagal, glede ugotavljanja odgovornosti, samo vpogled v kazenski spis Okrožnega sodišča v Novem mestu K 8/97. Prav v podatkih tega spisa je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je ugotovilo, da je toženec poškodoval tožnika v prekoračenem silobranu. Pri tem je imelo v navedenem kazenskem spisu dovolj podlage za ugotovitve, da je k škodnemu dogodku prispeval tudi tožnik, ko je brez povoda in razloga pristopil k omizju, za katerem je sedel toženec, vinjen in začel nadlegovati toženca in kljub opozorilom še naprej rinil v toženca, ga pozival k obračunu in ga tudi prvi odrinil. Ob takem ravnanju tožnika ne more biti dvoma, da je tudi tožnik soodgovoren, da mu je nastala škoda (1. odstavek 192. člena ZOR). Po oceni pritožbenega sodišča je prvo sodišče pravilno, glede na okoliščine, ki jih ugotavlja, iz kazenskega spisa, ocenilo delež sokrivde tožnika v višini 40%, tako, da je pritožba neutemeljena, ko trdi, da je toženec v celoti odgovoren tožniku za nastalo škodo. Pritožba nekorektno povzema ugotovitve sodbe, da so se tožencu smejali in mu kazali pesti, ko pa kaj takega ne izhaja iz kazenskega spisa, temveč je imel tak občutek brez razloga tožnik. Da bi toženec prvi izzival tožnika pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje in že večkrat citiranega kazenskega spisa ne izhaja. Trditev, da tožniku ni mogoče pripisati najmanjše krivde je v nasprotju s podatki v kazenskem spisu in zaradi tega nautemeljena. V čem naj bi bilo nasprotje med razlogi, ki naj bi sokrivdo potrjevali pritožba ne pove. Prav tako je glede na zgoraj navedeno neutemeljena trditev o prevelikem deležu sokrivde tožnika. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za strah ob škodnem dogodku in strah v času zdravljenja se prizna odškodnina, če je strah intenziven in pusti v duševnosti prizadetega trajnejše posledice, oziroma če je intenziven strah trajal dalj časa (brez posledic). Glede na to, da je tožnik izzval in prvi napadel toženca, tožniku tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne pripada odškodnina za strah ob škodnem dogodku. Prav tako pa mu tudi ne pripada odškodnina za strah v času zdravljenja, glede na to, da je tožnik doživljal strah srednje intenzitete nekaj dni in potem še blagi strah do konca zdravljenja, saj je pogoj za priznavo odškodnine, da intenzivni strah traja dalj časa, česar pa v konkretnem primeru ni bilo. Da bi sodišče smelo odmeriti odškodnino za izid zdravljenja (sodišče prve stopnje to poimenuje sekundarni strah), pa mora biti ta take stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Pri tožniku ni šlo za tako doživljanje zaskrbljenosti in zato ne za pravno priznano škodo. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti obsega satisfakcijo za oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti med zdravljenjem ni mogoče upoštevati kot pravno priznavno odškodninsko podlago za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kratkotrajno začasno omejitev življenjskih aktivnosti je treba kot nevšečnosti med zdravljenjem upoštevati pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Isto velja za zatrjevane glavobole. Glede na ugotovitve izvedenca dr. G., da je imel tožnik že pred poškodbo upognjenost nosnega pretina, ki otežkoča dihanje skozi desno nosnico in da se dihanje pri tožniku zaradi poškodbe ni poslabšalo, tožniku iz tega naslova nepremoženjske škode ne pripada ničesar. Spremenjen nos, ki je neestetski in tožnikovo trpljenje v zvezi s tem, ne spada v sklop nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč v odškodnino za skaženost, ki pa jo tožnik ne uveljavlja. Tudi pravdne stroške je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z uspehom, tako, da je neutemeljena pritožbena trditev, da temu ni tako. Ker ni podan noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov je bilo pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).