Jedro

Tožnica je trditveno podlago svojega zahtevka dokazovala s svojim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje, ki je razsojo o višini zahtevane odškodnine za nematerialno škodo oprlo na tisto, kar je tožnica sama izpovedala, četudi izpovedano ni bilo v prid višini dosojene odškodnine za utrpelo nematerialno škodo, ki jo je zahtevala na podlagi zatrjevanih dejstev, ni raziskovalo dejanskega stanja po uradni dolžnosti, kot trdi pritožba. Tožnica zgolj z izvedbo dokaza, ki ga je sama predlagala, zatrjevanih dejstev ni uspela v celoti dokazati. Zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka relativne narave zato nista podani.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se - v točki I izreka doda odstavek, ki glasi: - „Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 12.000,00 EUR za čas od 27. 12. 2015 do 16. 3. 2016“, - v točki II izreka pa se besedilo 2. alinee nadomesti z besedilom: - „Za zakonske zamudne obresti od zneska 12.000,00 EUR za čas od 17. 3. 2016 dalje do plačila“.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici 204,00 EUR, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti do plačila ter 1.571,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2015 dalje do plačila. V presežku, kar je tožnica zahtevala več in drugače, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, in sicer za znesek 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2015 dalje do plačila, za zakonske zamudne obresti od zneska 12.000,00 EUR za čas od 27. 12. 2015 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 1.571,76 EUR za čas od 8. 12. 2015 do 29. 12. 2015. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici njene pravdne stroške v višini 818,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da zavrnilni del sodbe izpodbija zgolj v znesku 10.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot tudi stroškovno odločitev ter uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da bi ji sodišče prve stopnje glede na intenziteto in dolžino prestajanja duševnih bolečin ter glede na ustrezno sodno prakso za nepremoženjsko škodo moralo prisoditi za 10.000,00 EUR višjo odškodnino.

- Tožnica uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini odškodnine kršilo načelo dispozitivnosti in razpravnosti, saj iz naslova nepremoženjske škode ni upoštevalo neprerekanih dejstev, ki jih je tožnica zatrjevala, a jih toženka ni prerekala, ki so dokazovala, da je med tožnico in materjo vladala posebna in posebno močna čustvena vez (navezanost), da se je tožničino življenje v posledici materine nesreče bistveno spremenilo in da v posledici materinega stanja posebno težke invalidnosti doživlja hude duševne bolečine, zaradi česar ji ob pravilni uporabi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pripada tudi bistveno višja odškodnina, kot jo je določilo sodišče. Sodišče prve stopnje pa je po drugi strani celo samo raziskovalo dejansko stanje v smeri neprerekanih dejstev, s čemer je bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tako je po uradni dolžnosti raziskovalo dejansko stanje v smeri ugotavljanja, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 36 let ter s tem uravnovešena ter izgrajena oseba, da je bila tožnica zaposlena, da je imela tožnica v času nesreče že svojo družino z dvema mladoletnima otrokoma, starima 11 in 10 let ter da je z družino živela na drugem naslovu, da je tožnica zaposlena v istem domu, kot je nastanjena njena mati, zaradi česar ji lahko občasno nudi ustrezno nego ter jo večkrat obišče, da tožnica ni edini otrok oškodovanke, temveč ima tudi brata, ki oškodovanko prav tako obiskuje. Sodišče prve stopnje je ravno ta po uradni dolžnosti ugotovljena dejstva nato upoštevalo v okviru individualizacije odškodnine ter jih štelo za odločilna dejstva ter tako zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na dejstvih, za katere sploh ne obstaja trditvena podlaga toženke.

- Sodišče prve stopnje delov izpovedbe tožnice, da je bila na mamo izjemno navezana, da se ji je življenje po škodnem dogodku obrnilo na glavo, da ima sedaj zato psihične težave, da je škodni dogodek vplival na njeno osebno in socialno življenje, da vse skozi misli na mamo, kar priča o tem, kaj ji je mama pomenila in kaj ji pomeni in kako hudo je prizadeta v posledici njenega stanja, sploh ni dokazno ovrednotilo, zaradi česar je tožnici na ta način odvzeta pravica do meritorne sodne odločbe, s čemer je kršena 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki jih je tožnica izpovedala ter je zato nadalje podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

- Tožnica tudi meni, da bi sodišče prve stopnje zaradi upoštevanja ustavne pravice do enakosti pred zakonom pri odmeri višine odškodnine moralo upoštevati primerljivo sodno prakso, kjer v podobnih primerih sodišča prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini približno 22 do 23 povprečnih mesečnih neto plač(1). Upoštevaje, da je ob izdaji izpodbijane sodbe povprečna mesečna neto plača okoli 1.000,00 EUR, je tožnica upravičena do odškodnine v višini približno 22.000,00 EUR.

- Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode. Navaja, da je toženka skladno z veljavno sodno prakso prišla v zamudo, ko ni izpolnila obveznosti v roku, ki ga je tožnica v predpravdnem zahtevku določila za plačilo škode (299. člen OZ). Tožnica je odškodninski zahtevek poslala toženki 10. 12. 2015, ki ga je ta morala prejeti najkasneje 11. 12. 2015, 15 dnevni izpolnitveni rok pa je potekel najkasneje 27. 12. 2015, zato je toženka v zamudi od tega dne dalje. Upoštevati je potrebno določbe OZ in ne določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP).

- Tožnica tudi meni, da je odločitev o stroškovnem delu v sodbi popolnoma napačna. Tožnica je v pravdi uspela z zneskom 13.571,76 EUR, zato je njen uspeh, upoštevaje prvotno postavljeni zahtevek v višini 41.571,76 EUR, 32,65 % in ne zgolj 29,44 %, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno izračunalo uspeh tožnice, bi ji moralo prisoditi ustrezno višje pravdne stroške.

- Glede na navedeno tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnici prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženki pa naloži v breme celotne pravdne stroške tega postopka, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Tožnica priglaša tudi stroške nastale ji v pritožbenem postopku.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, prav tako pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Vse dejanske okoliščine je pravilno ugotovilo ter na tej podlagi, razen glede teka zakonskih zamudnih obresti za dosojeno nematerialno škodo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je v postopku odmerilo tožnici odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njene matere, ki je posledica utrpelih telesnih poškodb v prometni nesreči, ki se je pripetila dne 17. 7. 2015 na prehodu za pešce na glavni cesti II. reda št. 112 v Prevaljah in jo je povzročil zavarovanec toženke. Tožnica je po modificiranem tožbenem zahtevku za nematerialno škodo zahtevala 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2015 dalje do plačila, za materialno škodo pa 1.571,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2015 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da je toženka tožnici že izplačala 12.000,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo, razsodilo, kot je navedeno v točki 1 obrazložitve te sodbe.

7. Tožnica meni, da sodišče prve stopnje njene izpovedbe ni dokazno ovrednotilo, zaradi česar sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih v zvezi z višino dosojene odškodnine za nematerialno škodo, tožnici pa je bila na ta način odvzeta tudi pravica do meritorne sodne odločbe, s čemer je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba v tem delu nima prav, saj je sodišče prve stopnje izpovedbo tožnice, podano pred sodiščem prve stopnje, povzelo in ocenilo v točkah 12, 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki vsebujejo vse odločilne razloge, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje o višini tožnici odmerjene odškodnine za utrpelo nematerialno škodo, torej tudi razloge zakaj sodišče trditveni podlagi tožnice sledi oziroma jo zavrača. Pritožbi o izostanku razlogov o odločilnih dejstvih zato ni mogoče slediti, posledično pa tudi ne uveljavljanju pritožbe, da je bila tožnici na ta način odvzeta možnost do obravnavanja pred sodiščem oziroma odvzeta možnost do vložitve učinkovitega pravnega sredstva.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi upoštevalo načela dispozitivnosti in razpravnosti, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Načelo dispozitivnosti pomeni, da sodišče lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Da sodišče tožniku nekaj prisodi pa morata biti izpolnjena dva temeljna pogoja, to je, da mora biti tožnik po materialnem pravu do tega upravičen in da tožnik to zahteva z ustreznim tožbenim zahtevkom(2). Razpravno načelo pa se nanaša na podlago tožbenega zahtevka, to je na procesno gradivo, za katerega so odgovorne stranke. V skladu s tem načelom sodišče tudi ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala. Glede dejstev in dokazov ZPP uveljavlja razpravno načelo. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo(3). Tožnica je trditveno podlago svojega zahtevka dokazovala s svojim zaslišanjem. Sodišče prve stopnje, ki je razsojo o višini zahtevane odškodnine za nematerialno škodo oprlo na tisto, kar je tožnica sama izpovedala, četudi izpovedano ni bilo v prid višini dosojene odškodnine za utrpelo nematerialno škodo, ki jo je zahtevala na podlagi zatrjevanih dejstev, ni raziskovalo dejanskega stanja po uradni dolžnosti, kot trdi pritožba. Tožnica zgolj z izvedbo dokaza, ki ga je sama predlagala, zatrjevanih dejstev ni uspela v celoti dokazati. Zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka relativne narave zato nista podani.

9. Pravno podlago za prisojo pravične denarne odškodnine za duševne bolečine v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe, ki jo sodišče lahko prisodi med drugim njenemu otroku, predstavljajo določbe drugega odstavka 180. člena OZ za prestano škodo ter določba 182. člena OZ za bodočo škodo. V skladu s 179. členom OZ pa je potrebno upoštevati temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je načeli individualizacije in objektivne pogojenosti oziroma primerljivosti višine odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin, glede na konkretne okoliščine, ki so prisotne pri oškodovancih, drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena tovrstne odškodnine s ciljem, da odškodnina ne podpira teženj, ki niso skladne z njeno naravo in namenom.

10. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije, kot tudi načelo objektivne pogojenosti oziroma primerljivosti višine odškodnine z obstoječo sodno prakso. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje upoštevnim razlogom, navedenim v točkah 12, 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih je v zvezi z načelom individualizacije odškodnine upoštevalo sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi objektivno pogojenost višine odškodnine. Povsem primerljive okoliščine, kot v obravnavani zadevi, je v evidentirani sodni praksi težko najti, še najbolj primerljive družinske razmere v novejši sodni praksi predstavlja zadeva II DOR 288/2013(4), kjer je bila oškodovancu odmerjena odškodnina 12.000,00 EUR oziroma 12 povprečnih mesečnih neto plač, kot v obravnavani zadevi. Sodna praksa, ki jo izpostavlja pritožba, predstavlja starejšo sodno prakso, ki tudi ni povsem primerljiva z obravnavano zadevo.(5)

11. Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trajanje in stopnjo duševnih bolečin tožnice na eni strani in pomen prizadete dobrine in namen odškodnine na drugi strani ter tožnici prisodilo ustrezno denarno odškodnino 12.000,00 EUR, kar za tožnico tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja primerno satisfakcijo za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti matere.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče še poudarja, da gre tožnici dosojeni znesek 12.000,00 EUR na dan razsoje, zato zneska 12.000,00 EUR, ki ga je toženka že izplačala tožnici, ni potrebno revalorizirati, saj ne gre za delno plačilo. Razlika 204,00 EUR na račun revaloriziranega zneska 12.000,00 EUR, glede na čas plačila in datum razsoje, predstavlja zato presežek.

12. Toženka pa utemeljeno izpodbija odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, ko se zavzema za uporabo splošne določbe 299. člena OZ. Sodišče prve stopnje je odločitev o zakonskih zamudnih obrestih za nepremoženjsko škodo oprlo na 20.a člen ZOZP(6). Sodišče prve stopnje navaja, da odgovornost ni bila sporna, prav tako pa je bila škoda v celoti ocenjena, že preden je bil vložen predpravdni zahtevek tožnice ter je toženka tožnici odškodnino dne 16. 3. 2016 tudi že plačala, zato ni prišla v zamudo.

- Sodišče druge stopnje pa v zvezi s tem pritrjuje tožnici, da je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti splošno določbo 299. člena OZ.(7) Res je, da odgovornost zavarovalnice ni bila sporna, vendar pa, glede na to, da je tožnica vložila odškodninski zahtevek, škoda ni bila v celoti ocenjena. Toženka je, glede na datum predpravdnega zahtevka in splošni izpolnitveni rok, prišla v zamudo najkasneje 27. 12. 2015. Tožnici zato gredo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 12.000,00 EUR za čas od 27. 12. 2015 do 16. 3. 2016. 13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prenizko izračunalo uspeh tožnice v pravdi in bi ji zato moralo prisoditi ustrezno višje pravdne stroške. Sodišče prve stopnje tožničin uspeh v pravdi ocenjuje v obsegu 29,44 %, pritožba pa uveljavlja 32,65 % uspeh tožnice, medtem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uspeh tožnice v tej pravdi potrebno presojati le glede na dosojen znesek 204,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 1.571,76 EUR iz naslova premoženjske škode. Izhajajoč iz postavljenega tožbenega zahtevka je torej končni uspeh tožnice v pravdi bistveno nižji, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje, zato tožnica v tem delu s pritožbo ne more biti uspešna.

14. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na način, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnica sama krije nastale ji stroške v pritožbenem postopku, saj je uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (tretji odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1) : Tožnica navaja sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 285/97 in II Ips 819/2005. Op. št. (2) : Glej komentar k 2. členu Zakona o pravdnem postopku, Zakon s komentarjem A. Galič, str. 30. Op. št. (3) : Glej komentar k 7. členu, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem A. Galič, D. Wedam Lukić, str. 65 do 83. Op. št. (4) : Oškodovanec v tej zadevi je v času očetovega poškodovanja v prometni nesreči star 29 let in z družino živi na drugem naslovu.

Op. št. (5) : V obeh v pritožbi izpostavljenih zadevah so oškodovanci otroci, ki so živeli s poškodovanim v družini in je ta zanje skrbel. Op. št. (6) : Prvi odstavek 20.a člena ZOZP določa: Zavarovalnica mora najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek: če odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, dati utemeljeno ponudbo za odškodnino, če je odgovornost sporna ali ni bila natančno ugotovljena oziroma če škoda ni bila v celoti ocenjena, dati utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek.

Op. št. (7) : 299. člen OZ določa: Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.