Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanje in da druge okoliščine dokazuijejo, da je osebnostno urejen.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se A.A. (tožnik v tem sporu) pogojno ne odpusti s prestajanja kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K ... z dne 7. 1. 2015, s katero je bil obstojen na kazen 3 leta in 7 mesecev zapora.
2. V obrazložitvi navaja, da je obsojenec kazen zapora v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje nastopil dne 12. 1. 2015, kazen se mu izteče 14. 6. 2017. Navaja razloge, ki jih je pojasnil obsojenec v prošnji za pogojni odpust, da spoštuje hišni red zavoda, nima uradnih zaznamkov, dela zaradi poškodbe ne more opravljati in ima dober odnos z vsemi zaposlenimi v zavodu. Sodeluje tudi pri obravnavi pri Projektu človek in ima dober uvid v svojo problematiko. Obžaluje kaznivo dejanje in navaja težke družinske razmere ter da na prostosti ne bo imel težav z vračanjem škode, saj bo zaposlen pri očetu.
3. V nadaljevanju tožena stranka navaja Poročilo zavoda, številka 720-119/2015/78 z dne 23. 11. 2016, potrdilo Okrajnega sodišča Trbovlje z dne 24. 11. 2016 in vse listine v zvezi z regresnim zahtevkom ter Zapisnik komisije, številka 7200-253/2016/5 z dne 9. 12. 2016. 4. Pravna podlaga za odločanje v tem primeru je prvi, drugi, tretji in šesti odstavek 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki določa pogoje za pogojni odpust. Peti odstavek tega člena ob uporabi prostega preudarka eksimplifikativno opredeljuje, kdaj je obsojenec, ob izpolnjevanju formalnih pogojev, lahko pogojno odpuščen (materialni pogoj). Tako se lahko utemeljeno pričakuje, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri pogojnem odpustu se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanje in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.
5. Komisija za pogojni odpust je pri obravnavi obsojenčeve prošnje ugotovila, da izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, ker je že prestal predpisan delež kazni. Obsojenec je prvič na prestajanju kazni zapora in nima odprtih kazenskih postopkov. Glede na to, ni mogoče prezreti razlogov za ponovitveno nevarnost, ker obsojenec kljub verbalnemu obžalovanju za storjeno kaznivo dejanje ni izkazal ustrezne stopnje kritičnosti v odnosu do plačila škode, ki je oškodovancem ni povrnil. S sostorilcema je oškodovanim družbam dolžan plačati skupni znesek 13.528,11 EUR za škodo. Samo verbalno obžalovanje in prevzemanje odgovornosti pa še ne pomeni stopnje kritičnosti, ki se zahteva za oceno odnosa do kaznivega dejanja. Obsojenec ne izpolnjuje osebnega načrta v segmentu dokazovanja absistence in tako ni uspešen v programu obravnave odvisnosti od prepovedanih drog. Ni bil deležen zunajzavodnskih ugodnosti, tako da njegova stabilnost na prostosti še ni bila preverjena. Komisija je v navedeni zadevi poleg nekritičnega odnosa do oškodovancev, neizpolnjevanja osebnega načrta na področju odvisnosti od prepovedanih drog in neizpolnjevanja pogojev za vključitev v življenje na prostosti, upoštevala tudi prosti preudarek, ki mora biti opredeljen skladno z njegovo naravo in ne v nasprotju z namenom, za katerega je bil dan. Glede na navedeno je Komisija odločila kot to izhaja iz izreka odločbe.
6. Tožnik v tožbi navaja, da je že prestal 92% določene kazni in ima do konca še 3 mesece. V zaporu je že 3 leta in 4 mesece. Razlog zavrnitve prošnje za pogojni odpust je v tem, da naj ne bi imel določene kritičnosti do plačila škode, ker še ni nič vrnil. To pa seveda ni mogoče, ker je brez finančnih sredstev. Zaradi operacije zapestja ne more delati in s tem vračati škode. Trudil se je po najboljših močeh in je pisal na B. in C. Od B. ni dobil nobenega odgovora glede obročnega plačevanja, od C. je dobil odgovor, da ima sedaj to v obravnavi Zavarovalnica Č. Ta pa mu je poslala samo dva regresna zahtevka v polnem znesku. Takšnih zahtevkov pa ni sposoben plačati. Očitajo mu tudi neredno dokazovanje absistence, saj v enem letu dvakrat ali trikrat ni mogel dati urina. Vsakič, ko ga ni mogel dati, je imel opravičen razlog, saj zaradi opijadnih protibolečinskih zdravil ni mogel normalno urinirati. Očitajo mu še, da se ni dokazal v zunajzavodskih ugodnostih. To ni mogoče, ker vedno, ko izpolni pogoje zanje, zavod najde novo hibo. Smiselno predlaga, da sodišče njegovi prošnji za pogojni odpust ugodi.
7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožba ni sklepčna. To določa drugi odstavek 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik v tožbi sodišču ničesar ne predlaga, temveč se le zahvaljuje za odgovor. V nadaljevanju navaja določbe 33. člena ZUS-1 ter možnost vložitve tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter načine oblikovanja tožbenega zahtevka. Ker tožnik tega ni storil, predlaga da sodišče tožbo kot nesklepčno zavrže na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Podredno predlaga, da sodišče izvede dokaze in odloči, da se tožba zavrne kot neutemeljena, pri čemer vztraja na dejanski in pravni podlagi navedeni v izpodbijani odločbi. Predlaga tudi, da sodišče odloči o stroških postopka, ki jih naj plača tožnik, to je sestavo odgovora na tožbo v višini 500 točk in materialne stroške v višini 2% od priznanih stroškov.
8. Tožba ni utemeljena.
9. Po 88. členu KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja (prvi odstavek). Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.
10. V obravnavani zadevi gre na podlagi določbe 88. člena KZ-1 za upravno odločanje, pri katerem lahko tožena stranka v določenih primerih uporabi diskrecijsko pravico (prosti preudarek), katere meje odločanja so podane v 1. stavku četrtega odstavka 88. člena KZ-1. Po slednjem je lahko obsojenec pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Šele ob takšni ugotovitvi se lahko na podlagi uporabe prostega preudarka pogojni odpust podeli ali odreče. V tem sporu je komisija, ki je pristojna za odločanje na podlagi določb členov 105 do 107 Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) ocenila, da na podlagi Poročila zavoda o poteku prestajanja kazni izhaja, da tožnik ne izpolnjuje teh pogojev. Gre torej za presojo komisije, ki jo je opravila na podlagi Poročila zavoda in ker še nima odobrenih zunajzavodskih ugodnosti, je treba preveriti njegovo urejenost in stabilnost, kar je ključnega pomena pri pogojnem odpustu in vključitvi tožnika na prostost. 11. Glede na naravo upravne zadeve, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust, iz ustaljene upravnosodne prakse izhaja, da je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s stani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike. Pogojni odpust namreč ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Slednje je, ob izpolnjevanju pogoja glede prestanega časa iz prvega odstavka 88. člena KZ-1, materialni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu in v njem so dane meje odločanja po prostem preudarku, kolikor je ta pogoj izpolnjen. Tehtanje ostalih pogojev, ki se presojajo v okviru kriterij iz 2. stavka petega odstavka 88. člena KZ-1 v tem primeru ni potrebno. V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, po katerem izmed naštetih kriterijev bo tožena stranka dala prednost oziroma ga bo štela za odločujočega v smislu zakonsko določenega prostega preudarka pri odločanju.
12. Po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v primeru odločanja po prostem preudarku sodišče samo preverja ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe, glede na prej navedeno, ni kršila določb ZUP. V tej zadevi je o pogojnem odpustu pravilno odločila Komisija za pogojni odpust na seji in izdala pisno odločbo, ki je obrazložena, kar je v skladu s prvim in drugim odstavkom 107. člena ZIKS-1, v povezavi z 8. členom ZIKS. Sodišče tako zavrača vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno odločitev tožene stranke, glede na to, da odločitev temelji na obrazloženih ugotovitvah zavoda, ki so bila zaznana glede izpolnjevanja tožnikovih obveznosti, ki jih sicer v večjem delu izpolnjuje in njegovih osebnostnih lastnosti v času prestajanja kazni.
13. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave, kot tudi kršitev postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.
14. Tožena stranka priglaša stroške. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.