Jedro

Vložnika z zatrjevanjem, da obsojenčevo ravnanje ne ustreza zakonskemu znaku namen po izognitvi plačilu davkov, temveč ustreza zakonskemu znaku namen po neupravičeni vrnitvi davka, ter z navedbami, da se z obsojenčevim ravnanjem obsojena družba ne bi mogla izogniti plačilu davka, uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec B. C. je dolžan plačati 800,00 EUR sodne takse, obsojena gospodarska družba A., finančne storitve, d. o. o., pa 2.000 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega B. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem in četrtem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Gospodarsko družbo A., finančne storitve, d. o. o., (v nadaljevanju A., d. o. o.) je spoznalo za odgovorno storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem in četrtem odstavku 249. člena KZ-1 v zvezi z 9. točko prvega odstavka 35. člena in 3. točko prvega odstavka 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, in ji izreklo pogojno obsodbo z določeno denarno kaznijo 50.000,00 EUR s preizkusno dobo treh let. Obsojencema je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sodbo so obsojeni B. C., njegov zagovornik in obsojena gospodarska družba vložili pritožbe, ki jih je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljene in obsojencema naložilo v plačilo vsakemu po 360,00 EUR sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo se zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožujeta zagovornik obsojenega B. C. in obsojena gospodarska družba. Predlagata, naj Vrhovno sodišče spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje in obsojenca oprosti obtožb, podrejeno pa, naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da zahtevi nista utemeljeni, saj so v krivdoreku konkretizirani vsi potrebni zakonski znaki. Preostale navedbe so bodisi premalo konkretizirane, da bi omogočale preizkus, bodisi z njimi vložnika posredno izpodbijata pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo zagovorniku obsojenega B. C., ki je v svojem odzivu izrazil nestrinjanje s stališči vrhovne državne tožilke. Obsojencema odgovor tožilke ni bil vročen, saj pošiljk na naslovih, na katerih imata prijavljeno stalno prebivališče oziroma sedež, nista prevzela.

B.

5. Vložnika uvodoma pojasnita svoje razumevanje zgradbe kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1. To razumevanje je napačno, saj preslepitev ni samostojen izvršitveni način, temveč nujen pogoj izvršitve tega kaznivega dejanja v katerikoli obliki. Preslepitev (storilec da lažne podatke o pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih, blagu ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti ali kako drugače preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti) je v lažnem prikazu dejanskega stanja, ki ga organ dojame kot resnično.(1) Izvršitvene oblike kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 niso le tri, vezane na namen po izognitvi plačila predpisanih obveznosti, na namen po neupravičeni vrnitvi davka in na preslepitev, kot si poenostavljeno razlagata vložnika, temveč jih je toliko, na kolikor načinov je mogoče izvršiti to kaznivo dejanje. Vsaka oblika mora vključevati objektivno bit (preslepitev, izvršeno na enega od predpisanih načinov, in obveznost, ki se ji storilec izogiba, ali davek, ki mu je neupravičeno vrnjen, v obsegu večje premoženjske koristi). Uresničitev te biti mora biti motivirana bodisi z namenom po izognitvi plačila predpisanih obveznosti bodisi z namenom po neupravičeni vrnitvi davka. Navedena namena tvorita tako imenovano subjektivno bit kaznivega dejanja, za katero je značilno, da zajema okoliščine dejanja, ležeče v duševnem področju storilca, s katerimi zakonodajalec v inkriminaciji opisuje določene cilje, ki jih storilec zasleduje. Naklep se v takem položaju pojavlja že kot del biti kaznivega dejanja in ne le kot prvina krivde (dvojni položaj naklepa).(2)

6. Vložnika z obširnim in ponavljajočim se zatrjevanjem (ki tvori glavnino vloženega pravnega sredstva), da obsojenčevo ravnanje ne ustreza zakonskemu znaku namen po izognitvi plačilu davkov, temveč ustreza zakonskemu znaku namen po neupravičeni vrnitvi davka, ter z navedbami, da se z obsojenčevim ravnanjem obsojena družba ne bi mogla izogniti plačilu davka, uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je namreč pravnomočno ugotovilo, da je obsojeni B. C. ravnal z namenom, da bi se kdo drug (družba A., d. o. o.) deloma izognil plačilu davkov, družba pa si je na tej podlagi pridobila protipravno premoženjsko korist (za 108.253,00 EUR previsok presežek vstopnega nad izhodnim DDV). Obsojenčev namen je znotraj krivdoreka resda opredeljen v tako imenovanem abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja (zakonskem dejanskem stanu), ki niti ni obvezen del odločbe o krivdi. Vendar vložnika ne upoštevata, da se je v praksi Vrhovnega sodišča RS ustalilo stališče, da je v položaju, ko je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, dopustno, da ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu ne ponavlja ali opisuje z drugimi besedami, ker bi bilo to za jasnost in razumljivost izreka odveč. Tak način se je uveljavil kot smiseln zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja (kot so denimo: »vedoma«, »z namenom«, »mu je šlo za to« itd.). V teh primerih je znak dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine.(3) Prav za tak položaj gre v obravnavani zadevi, zato prizadevanje vložnikov za spremembo dela v krivdorek vključenega zakonskega dejanskega stanu (iz namena po izognitvi plačila davkov v namen po neupravičeni vrnitvi davka) pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavljanje istega razloga pomeni tudi zatrjevanje, da se znesek ugotovljene protipravne premoženjske koristi ne ujema z mnenjem izvedenca K. 7. Vložnika očitata pritožbenemu sodišču, da je napačno ugotovilo, da je bil zakonski dejanski stan, ki ga imenujeta »druga alternativna dispozicija« (gre za delni prepis prvega odstavka 249. člena KZ-1), uveljavljen šele z novelo KZ-1B. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vložnik, odvetnik Š., v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje na drugi strani pritožbe citiral 249. člen KZ-1, za katerega je menil (in še vedno meni), da je veljal pred novelo KZ-1B. Iz natančne primerjave besedila, ki ga je citiral, z besediloma KZ-1, veljavnima pred in po uveljavitvi novele KZ-1B, pa jasno izhaja (kot je ugotovilo pritožbeno sodišče), da je citiral besedilo KZ-1, spremenjenega z novelo KZ-1B, in ne besedila KZ-1 pred uveljavitvijo novele KZ-1B. Očitek pritožbenemu senatu je torej plod odvetnikove lastne površnosti in ne očitne napake višjega sodišča. 8. Očitek vložnikov, da v izreku ni konkretizirana preslepitev, je neutemeljen iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče pojasnilo v točki 11 obrazložitve svoje sodbe. Enako velja za očitek glede ignoriranja 68. člena Zakona o davku na dodano vrednost (točka 10 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Trditve na straneh od 6 do 10 zahtev za varstvo zakonitosti niso materialno izčrpane (skladno s petim odstavkom 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve zakona le, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo), zato jih Vrhovno sodišče ni preizkusilo.

C.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta vloženi tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Odločba o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik obsojenega B. C. in obsojena družba A., d. o. o., z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, zato je obsojenec B. C. dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 EUR po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, obsojena družba A., d. o. o., pa sodno takso v višini 2.000,00 EUR po tarifni številki 7118 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah. Vrhovno sodišče je tarifi odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojencev.

(1) Deisinger, Mitja: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del. GV Založba, Ljubljana 2002, str. 566 in 567. (2) Bavcon, Ljubo in ostali: Kazensko pravo, splošni del, šesta izdaja. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 190. (3) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2013, tč. 6; in druge.