Jedro

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bilo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo. Po določbi 103. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. To pomeni, da se morajo v zvezi s popravo sklepa zaradi napačnega priimka, ki je bil naveden v sklepu o zavrnitvi zahteve za varstvo pravic z dne 3.9.1993, s katerim je bil potrjen sklep o uvrstitvi med trajne presežke in o prenehanju delovnega razmerja, upoštevati določbe 342. člena ZPP. Tretji odstavek tega člena pa določa, kar je za odločitev v tem sporu bilo pomembno, da se samo v primeru, če se izvirnik in prepis sodbe ne ujemata glede kakšne odločitve, ki je vsebovana v izreku sodbe (sklepa) vročijo strankam popravljeni prepisi akta s pripombo, da se s tem prepisom nadomešča prejšnji prepis. In samo v takem primeru lahko teče rok za pravno sredstvo glede popravljenega dela od dneva, ko je bil stranki vročen popravljeni prepis.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, naj se razveljavi sklep direktorja tožene stranke z dne 28.8.1994 o prenehanju delovnega razmerja na osnovi sklepa o trajno presežnem delavcu, ker je ugotovilo, da je sklep z dne 3.9.1993, s katerim je bilo odločeno, da je tožnik trajni presežek in da mu delovno razmerje preneha po šestih mesecih od dokončnosti sklepa, postal pravnomočen.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in tudi pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil obsežno pravočasno revizijo, v kateri je najprej opisal celotno dejansko stanje nato pa uveljavljal revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila storjena zato, ker ni izvedel, kdo mu je pred postopkom nudil na sodišču pravno pomoč. Zato ni mogel predložiti dokazov, da je bil zaveden in njegovo obravnavanje ni bilo enakopravno s toženo stranko. Materialno pravo pa naj bi bilo zmotno uporabljeno zato, ker obrazložitev sodbe in vsebina obravnavnega zapisnika nista identični. Sodišče naj bi zamolčalo, kakšni so bili prejeti pravni nasveti in od koga jih je dobil, izhaja pa to iz zapisnika o glavni obravnavi. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče njegove revizije ni obravnavalo v delu, kjer je navedena kronologija vseh dogodkov. Gre namreč za dejansko stanje, glede katerega je revizijsko sodišče vezano na zaključke nižjih sodišč.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedba, kot jo vsebuje revizija glede nasprotovanja med razlogi sodbe in vsebino obravnavnega zapisnika, ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava, ampak bi to lahko bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da takšnih razlik ni, saj tožnikovega osebnega mnenja, pa čeprav je kot njegova izjava ali navedba povzeta v zapisnik o glavni obravnavi, še ni mogoče upoštevati kot ugotovljenega dejstva in samo na njem utemeljiti razlogov sodbe.

Tudi revizijsko navajanje bistvenih kršitev določb postopka zaradi dejstev v zvezi z nudenjem pravne pomoči pred pričetkom sodnega postopka ni utemeljeno. Že 1. točka prvega odstavka 385. člena ZPP govori o revizijskem razlogu bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer je mišljen samo postopek pred sodiščem. Zato tudi zatrjevano dejstvo, da mu je bila nudena napačna pravna pomoč, nato pa ni mogel izvedeti, kdo mu jo je nudil, na odločitev sodišča v tem sporu ne bi mogla vplivati, ne more pa tudi pomeniti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi samo, ne glede na revizijske navedbe po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bilo v izpobijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo. Po določbi 103. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. To pomeni, da se morajo v zvezi s popravo sklepa zaradi napačnega priimka, ki je bil naveden v sklepu o zavrnitvi zahteve za varstvo pravic z dne 3.9.1993, s katerim je bil potrjen sklep o uvrstitvi med trajne presežke in o prenehanju delovnega razmerja, upoštevati določbe 342. člena ZPP. Ta v prvem odstavku določa, da je možno ves čas popraviti napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote. Tretji odstavek tega člena pa določa, kar je za odločitev v tem sporu bilo pomembno, da se samo v primeru, če se izvirnik in prepis sodbe ne ujemata glede kakšne odločitve, ki je vsebovana v izreku sodbe (sklepa) vročijo strankam popravljeni prepisi akta s pripombo, da se s tem prepisom nadomešča prejšnji prepis. In samo v takem primeru lahko teče rok za pravno sredstvo glede popravljenega dela od dneva, ko je bil stranki vročen popravljeni prepis. V ostalih primerih, ko se na primer popravljajo napake v imenih oziroma druge pomote, ki na samo odločitev ne vplivajo, kot je bilo to tudi v spornem primeru, pa pritožbeni roki tečejo že od prve vročitve.

Nadaljnji sicer možni popravni prepisi takega akta ne morejo podaljšati oziroma odpreti novega pritožbenega roka.

Ker je v revidentovem primeru postal sklep upravnega odbora tožene stranke z dne 3.9.1993 dokončen in pravnomočen, kot sta v izpodbijanih sodbah ugotovili že obe nižji sodišči, ni bilo nobenega razloga za razveljavitev ugotovitvenega sklepa, ki ga je dne 28.2.1994 izdal direktor. V sklepu je bilo revidentu samo še sporočeno, da mu dne 8.3.1994 poteče šestmesečni odpovedni rok (ta je pričel teči po vročitvi sklepa z dne 3.9.1993) in mu zato s tem dnem preneha delovno razmereje. V obeh sodbah je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, tako da revizijska navajanja niso sprejemljiva.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).