Jedro

Sodišče je vezano na trditveno podlago tožbe, saj odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP) in praviloma ugotavlja le dejstva, ki jih stranke navajajo (7. čl. ZPP). Vse navedeno velja smiselno tudi za zahtevo stranke po izdaji začasne odredbe (15. čl. ZIZ). Zgolj prepis abstraktne zakonske norme ne pomeni izkazovanja verjetnega obstoja predpostavk, potrebnih za izdajo začasne odredbe. Ob tako pomanjkljivi dejanski podlagi predlagane začasne odredbe je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna nemudoma izprazniti počitniško stanovanje v zgradbi V. ulica 15 v K. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da z izdajo predlagane začasne odredbe ne bi bil preprečen nastanek težko nadomestljive škode pri tožniku. Zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke tožnik ne more živeti v lastnem stanovanju na naslovu, na katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. Tožnik je prisiljen spati v stanovanjih prijateljev, kar nedvomno predstavlja težko nadomestljivo škodo v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Glede na dolgotrajnost sodnih postopkov je pravno in moralno nevzdržno, da bi tožnik moral daljše obdobje prositi različne ljudi za bivanje v njihovih stanovanjih. Zato je izdaja začasne odredbe nujna. Predlaga, naj se izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi ali pa naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sklep prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je vezano na trditveno podlago tožbe, saj odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in praviloma ugotavlja le dejstva, ki jih stranke navajajo (7. čl. ZPP). Vse navedeno velja smiselno tudi za zahtevo stranke po izdaji začasne odredbe (15. čl. ZIZ). Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, da ima v stanovanju prijavljeno stalno prebivališče, da mu nastaja težko nadomestljiva škoda in da tožena stranka z izdajo te odredbe, če bi se izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Gre v bistvu za prepis zakonskih pogojev iz 2. in 3. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ brez njihove konkretizacije, torej navedbe konkretnih dejstev. Zgolj prepis abstraktne zakonske norme pa ne pomeni izkazovanja verjetnega obstoja predpostavk, potrebnih za izdajo začasne odredbe. Ob tako pomanjkljivi dejanski podlagi predlagane začasne odredbe je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani. V pritožbi tožeča stranka navaja, da ji nenadomestljiva škoda nastaja zato, ker drugje ne more prebivati. Tega v tožbi ni navajala, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zgolj prijava stalnega prebivališča na naslovu sicer počitniškega stanovanja pa tega ne more predpostavljati. Šele v pritožbi je torej začela tožeča stranka konkretno zatrjevati obstoj predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ. S tem zatrjuje tudi nova dejstva, kar pa v pritožbi ni dopustno (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Glede na navedeno je torej pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Ker je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (366. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, povezane z odgovorom na pritožbo zoper sklep o začasni odredbi.