Jedro

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno odločilo o krivdi obtoženih A. A. in B. B. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, zaradi česar je na opisan način zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP (ne bis in idem), saj je bilo zoper oba obtoženca v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi (ter odločbi o stroških prejšnjega postopka) že pravnomočno razsojeno z odločitvijo pritožbenega sodišča. Izpovedba oškodovanke ni odločilni dokaz, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svoje ugotovitve in zaključek glede izrečene kazenske sankcije. Vendarle pa je sodišče prve stopnje v določeni meri v tem delu upoštevalo obtoženčev odnos do oškodovanke po storitvi kaznivega dejanja, ki pa je dokazno nepodprt, saj gre zgolj za navedbo oškodovanke, ki je sodišče prve stopnje ni dodatno preverjalo, niti ni obtožencu dalo možnosti, da se o tej izpovedbi izjavi, zato navedena okoliščina ne bi smela vplivati na izbiro in odmero kazenske sankcije.

Izrek

I. Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice obtoženega A. A. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba:

1. v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi za oba obtožena razveljavi,

2. spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtoženemu A. A. za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 po sodbi Okrožnega sodišča v Krškem I K 61217/2021-52, z dne 27. 10. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 61217/2021-61, z dne 7. 2. 2023 po prvem odstavku 205. člena KZ-1 izrečena zaporna kazen zniža na 3 (tri) mesece in 15 (petnajst) dni.

II. V preostalem se pritožba zagovornice obtoženega A. A. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo v novem sojenju zoper obtožena A. A. in B. B. ponovno razsodilo glede odločbe o krivdi in ju spoznalo za kriva kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je izreklo kazen štirih mesecev zapora, obtoženemu B. B. pa je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora. Odločilo je še, da morata obtoženca na podlagi premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki C. C. nerazdelno plačati znesek 165,00 EUR v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, v presežku pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodnih taks.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila zagovornica obtoženega A. A. iz pritožbenih razlogov po 1., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da obtožencu izreče milejšo kazen.

3. Pritožba je delno utemeljena, pritožbeni senat pa je v izpodbijano sodbo posegel tudi po uradni dolžnosti.

_K razlogom za poseg po uradni dolžnosti_

4. V prvem sojenju je pritožbeni senat z odločbo (sodba in sklep) z dne 7. 2. 2023 razveljavil odločbo o kazenski sankciji ter premoženjskopravnem zahtevku v delu, ki presega znesek 165,00 EUR. V tem obsegu je zadevo vrnil sodišču prve stopnje v novo sojenje, v nerazveljavljenem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdil. Nerazveljavljen oziroma potrjen del sodbe sodišča prve stopnje iz prvega sojenja torej predstavlja (poleg odločbe o stroških kazenskega postopka) odločba o krivdi in pravni opredelitvi (skupni izraz: krivdorek), ki je postala pravnomočna dne 15. 2. 2023. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno odločilo o krivdi obtoženih A. A. in B. B. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, zaradi česar je na opisan način zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP (_ne bis in idem_), saj je bilo zoper oba obtoženca v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi (ter odločbi o stroških prejšnjega postopka) že pravnomočno razsojeno z odločitvijo pritožbenega sodišča VI Kp 61217/2021-61, z dne 7. 2. 2023, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeni senat je zato na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti posegel v odločitev sodišča prve stopnje na način, kot je razviden iz izreka te sodbe (točka I/1), vendar ne le glede obtoženega A. A., temveč tudi glede obtoženega B. B. Razlogi, zaradi katerih je pritožbeni senat v delu krivdoreka razveljavil izpodbijano sodbo, so namreč v korist obema obtožencema (387. člen ZKP), kar je narekovalo uporabo instituta privilegija pridruženja, saj se obtoženi B. B. zoper izpodbijano sodbo ni pritožil. _K pritožbi zagovornice obtoženega A. A._

5. Pritožnica prvenstveno opozarja, da se obtoženi A. A. naroka za izrek kazenske sankcije v ponovljenem postopku ni udeležil, ker je pomotoma odšel na Okrajno sodišče v Brežice, preložitev naroka pa ni bila predlagana, saj se je pričakovalo, da bo obtoženec z zamudo pristopil na narok, vendar mu to ni uspelo. Narok je bil zato po oceni pritožnice opravljen v nasprotju z določbo tretjega in četrtega odstavka 307. člena ZKP in je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno upoštevalo navajanje oškodovanke, da ji obtoženec še vedno grozi, saj slednjih ni prijavila policiji, ob tem pa obtožencu v zvezi z z zaslišanjem oškodovanke ni bila dana možnost, da se glede obremenilnih dejstev izjavi. Poleg tega meni, da je kazenska sankcija neutemeljeno izrečena previsoko, saj bi sodišče prve stopnje obtoženčevo priznanje moralo upoštevati kot olajševalno okoliščino, Sodišče prve stopnje po pritožničino tudi ni navedlo razlogov za zavrnitev predloga za izrek alternativnega načina izvršitve zaporne kazni (delo v splošno korist), pri čemer je s predloženimi listinami dokazovala, da ima obtoženec interes in željo po tem, da bi delal. 6. Sodišče prve stopnje je izvedlo narok za izrek kazenske sankcije brez navzočnosti obtoženca, saj je ugotovilo, da je bil obtoženec opozorjen, da se bo narok za izrek kazenske sankcije, če nanj ne bo prišel in svojega izostanka ne bo opravičil, opravil v njegovi nenavzočnosti (peti odstavek 285.c člena ZKP). Navedeno izhaja tako iz zapisnika o predobravnavnem naroku dne 29. 9. 2022, kot tudi iz vabila na narok za dne 14. 11. 2023. Skladno s četrtim odstavkom 285.č člena ZKP se narok za izrek kazenske sankcije izvede s smiselno uporabo določb ZKP o glavni obravnavi, s poudarkom, da je treba obtožencu omogočiti, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Sojenje v nenavzočnosti na glavni obravnavi v rednem postopku urejata tretji in četrti odstavek 307. člena ZKP, na kar pravilno opozarja pritožba, za katerega mora biti izpolnjenih več pogojev hkrati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil obtoženec v redu povabljen, da se je o krivdi izjavil na predobravnavnem naroku, na naroku za izrek kazenske sankcije pa je bila navzoča tudi obtoženčeva zagovornica. Sodišče prve stopnje pa je nato ocenilo, da obtoženčeva navzočnost ni nujno potrebna, ob tem pa opravičila obrambe, da se je obtoženec zmotil glede kraja sodišča, na katerem ima narok, ni štelo za utemeljeno; s tem zadnjim se sicer strinja tudi pritožbeni senat. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je bil obtožencu kraj sodišča znan celoten čas trajanja kazenskega postopka, ta pa je nenazadnje razviden tudi iz vabila obtožencu na narok za dne 14. 11. 2023, ki mu je bilo vročeno dne 18. 10. 2023. 7. Na naroku za izrek kazenske sankcije pa je sodišče prve stopnje glede premoženjskopravnega zahtevka, ki presega znesek 165,00 EUR zaslišalo oškodovanko C. C., pri čemer je možnost postavljanja vprašanj imela tudi obramba, kar je zagovornica obtoženega A. A. tudi izkoristila. Izpovedba oškodovanke ni odločilni dokaz, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svoje ugotovitve in zaključek glede izrečene kazenske sankcije. Vendarle pa je sodišče prve stopnje v določeni meri v tem delu upoštevalo obtoženčev odnos do oškodovanke po storitvi kaznivega dejanja, ki pa je dokazno nepodprt, saj gre zgolj za navedbo oškodovanke, ki je sodišče prve stopnje ni dodatno preverjalo, niti ni obtožencu dalo možnosti, da se o tej izpovedbi izjavi, zato navedena okoliščina ne bi smela vplivati na izbiro in odmero kazenske sankcije. Zagovornica s tem v zvezi tudi utemeljeno poudarja, da oškodovanka groženj obtoženca po storitvi predmetnega kaznivega dejanja ni prijavila policiji, kar izhaja nenazadnje iz oškodovankine izpovedbe.

8. Sodišče prve stopnje je pri pri izbiri in odmeri kazenske sankcije pravilno upoštevalo, da je bil obtoženec že večkrat obsojen za kazniva dejanja, za katera so mu bile med drugim izrečene tri pogojne obsodbe, ki nanj pričakovanega učinka niso imele, da obtoženec pravilno vabljen večkrat ni pristopil na naroke, kar tudi po oceni pritožbenega senata izkazuje njegov odnos, tako do storjenega kaznivega dejanja kot tudi do sodišča. Utemeljeno je upoštevalo tudi način izvršitve in težo kaznivega dejanja, katerega je storil pijan in iz objestnosti ter v lokalu povzročil škodo z razbitjem dvojnih steklenih vrat, kar nedvomno presega znesek odtujenega zaboja piva, cigaret in menjalnine v višini 100,00 EUR, zato v zvezi z izbiro kazenske sankcije pritožbeni senat nima nikakršnih pomislekov.

9. Pri odmeri je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo tudi olajševalne okoliščine, in sicer obtoženčevo mladost in njegovo priznanje, ki pa mu utemeljeno ni dalo večje teže. Pritrditi gre pritožnici, da je obtoženec skrajšal potek in stroške kazenskega postopka, vendar pa ne pomembneje oziroma bistveno, saj predmetna zadeva ni kompleksnejša in bi bila glede na v obtožnici predlagane dokaze in morebitne dokazne predloge obrambe dokončana v razmeroma hitrem času.

10. Glede na vse pojasnjeno sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno kritiko, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga za določitev alternativnega načina izvršitve zaporne kazni; ravno spredaj navedeni razlogi predstavljajo dejansko podlago za prvostopenjsko oceno, da pride za obtoženca v poštev le prestajanje zaporne kazni v zavodu. Ob tem pa tudi pritožbeni senat ni našel razlogov, ki bi utemeljevali alternativni način izvršitve izrečene zaporne kazni v predlagani obliki (delo v splošno korist).

11. Ob vsem poudarjenem, zlasti pa upoštevaje navedeno v točki 7 te odločbe, je pritožbeni senat izrečeno kazen zapora znižal na tri mesece in petnajst dni, ki jo ocenjuje za povsem primerno in pravično za obravnavano dejanje.

12. Zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP je pritožbeni senat na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo v delu izreka, tj. odločbi o krivdi in pravni opredelitvi, za oba obtoženca razveljavil (točka I/1 izreka te sodbe) ter ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice obtoženega A. A. izpodbijano sodbo spremenil v odločbi o kazenski sankciji za obtoženega A. A. tako, kot izhaja iz točke I/2 izreka te sodbe. Pritožbeni senat pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovil drugih kršitev, ki jih je dolžan upoštevati po uradni dolžnosti, zato je v preostalem pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdil sodbo sodišča prve stopnje.