U-I-13/06

12. 1. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji dne 12. januarja 2006

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. točke prvega odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 – popr. in 70/2000) se zavrne.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 932/2002 z dne 17. 2. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 27/99 z dne 5. 12. 2001, z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-04-150/97 z dne 19. 11. 1998 in z odločbo Komisije Občine Kranj za izvedbo komasacijskega postopka št. 462-01/82-08 z dne 22. 5. 1992 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnici in pobudnici sta bili v okviru komasacijskega postopka v ponovljenem postopku razdelitve zemljišč dodeljeni dve parceli, določena pa ji je bila tudi odškodnina, ker je bilo dodeljeno zemljišče manj vredno, kot zemljišče, ki ga je morala dati v okviru komasacije. Zatrjuje, da bi v ponovljenem postopku namesto odškodnine morala dobiti vrnjeni dve od devetih parcel, ki jih je vložila v komasacijo (parceli št. 1050 in št. 1052/2), ki naj bi bili zanjo kot kmetico življenjskega pomena. Postopek komasacije naj bi bil namreč od začetka nezakonit, ker se je od nje nezakonito zahteval začasen prevzem dveh parcel. Dodeljeni parceli naj ji tudi ne bi ustrezali. Navaja, da je o zakonitosti odločbe o dodelitvi zemljišč že leta 1987 odločalo Vrhovno sodišče, ki je odpravilo odločbo drugostopenjskega upravnega organa (Republiška geodetska uprava), s katero je ta zavrnil njeno pritožbo zoper (prvo) odločitev upravnega organa prve stopnje o razdelitvi zemljišč v postopku komasacije.

2.V ponovljenem postopku razdelitve zemljišč sta upravna organa pritožnici priznala odškodnino zaradi manjše vrednosti zemljišč, ki jih je dobila v postopku komasacije. Upravno sodišče je s sodbo št. U 27/99 z dne 5. 12. 2001 odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano odpravilo, ker je ocenilo, da Ministrstvo v svoji odločbi ni navedlo, kako se višina odškodnine valorizira do dneva izplačila. Pritožnici je tudi pojasnilo, da je Vrhovno sodišče leta 1987 odpravilo odločbo drugostopnega upravnega organa, ker je ta pri svoji odločitvi napačno uporabil določbo spremenjenega 93. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Zakon o kmetijskih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 1/79 in nasl. – ZKZ), ki je od komasacijskih udeležencev zahtevala, da takoj po vročitvi odločbe o novi razdelitvi zemljišč dodeljena in odkazana zemljišča prevzamejo v posest in obdelavo, čeprav ta zakonska sprememba v trenutku odločanja še ni stopila v veljavo.[1] Upravno sodišče je pritožnici hkrati pojasnilo, da je upravni organ prve stopnje ob ponovni razdelitvi to zakonsko spremembo že moral upoštevati, saj je v času njegovega odločanja (leto 1992) že veljala. Navedlo je tudi, da je zaradi tega postalo pravno nepomembno vprašanje, ali so se s prevzemom strinjali komasacijski udeleženci, kar je bilo sicer kot sporno označeno v sodbi Vrhovnega sodišča iz leta 1987. Pritožba zoper tako odločitev Upravnega sodišča je bila zavrnjena. Vrhovno sodišče je štelo, da je pritožnica s tožbo v upravnem sporu uspela, glede predloga pritožnice, ki ga je sicer uveljavljala že v tožbi, da naj sodišče sámo odloči o stvari, pri čemer je pritožnica želela doseči vrnitev dveh njenih parcel, pa je Vrhovno sodišče navedlo, da določba prvega odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) za sodišče prve stopnje ne pomeni obveznosti odločanja, pač pa le možnost, da odloči sámo.

3.Zoper izpodbijani sodbi je pritožnica vložila ustavno pritožbo, hkrati pa je vložila tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. točke prvega odstavka 61. člena ZUS, ki sodišču omogoča, da odpravi upravni akt in sámo odloči o stvari, če je upravni organ ob ponovnem odločanju izdal upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali njegovimi stališči, ki se tičejo postopka. V pritožničini vlogi se razlogi, s katerimi utemeljuje pobudo, in razlogi, s katerimi utemeljuje ustavno pritožbo, med seboj prepletajo. To velja zlasti za očitke o kršitvi 23. in 25. člena Ustave, ki naj bi jo zagrešilo sodišče v upravnem sporu, ter za očitek, da je izpodbijana določba ZUS v neskladju s tema dvema določbama Ustave. Ustavno pritožbo pritožnica dejansko utemeljuje s trditvijo, da odločitev sodišč (zlasti Upravnega sodišča) temelji na določbi ZUS, ki naj bi bila v neskladju s členi 2, 22, 23 in 25 Ustave; v neskladju z navedenimi ustavnimi določbami naj bi izpodbijana določba ZUS bila, ker odločitev o tem, ali bo v upravnem sporu samo odločilo o stvari, prepušča sodišču. Pritožnica tudi zatrjuje, da (Upravno) sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ali je bila kasneje izdana odločba upravnega organa v skladu z odločitvijo Vrhovnega sodišča iz leta 1987. Kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) pritožnica utemeljuje s ponavljanjem razlogov, zaradi katerih naj bi bila 3. točka prvega odstavka 61. člena ZUS v neskladju z Ustavo. Zatrjevano kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) pa pritožnica utemeljuje tudi z navedbo, da je kljub odstopanjem pri obsegu dodeljenega zemljišča, za manjši obseg lahko dobila le odškodnino. Pritožnica s sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča iz leta 1987 utemeljuje tudi trditev, da je prišlo v komasacijskem postopku do neopravičenega posega v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

B.

4.Pobudnica trditev o neskladnosti 3. točke 61. člena ZUS z Ustavo utemeljuje z navedbo, da bi v primeru iz navedene določbe sodišče moralo vedno odločati v sporu takoimenovane polne jurisdikcije. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-146/98 z dne 24. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 51/98 in OdlUS VII, 140) povedalo, da je upravni spor praviloma spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta. Spor polne jurisdikcije pa je predviden kot izjema, kadar so zanj izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Da so v njenem primeru ti pogoji bili izpolnjeni, pobudnica niti ne zatrjuje. Zgolj pavšalno zatrjevanje pobudnice, da bi v primerih iz izpodbijane zakonske določbe sodišča morala obvezno odločati v sporu polne jurisdikcije, ne zadošča za utemeljitev zatrjevanega neskladja izpodbijane določbe ZUS z Ustavo. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot neutemeljeno (prva točka izreka).

5.V delu, kjer pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev človekovih pravic iz 23. in 25. člena Ustave in to utemeljuje z navedbo, da sta odločbi sodišč temeljili na neustavni določbi 3. točke prvega odstavka 61. člena ZUS, so te trditve neutemeljene iz enakih razlogov, iz katerih je Ustavno sodišče zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti te določbe.

6.Za odločitev o ustavni pritožbi bi glede na vsebino navedb pritožnice lahko bila pomembna trditev, da sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ali je bila upravna odločba o ponovni razdelitvi zemljišč v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 1987 (s čimer pritožnica utemeljuje zatrjevano kršitev 22. člena Ustave). Glede zatrjevane kršitve te določbe Ustave je treba ugotoviti, da je Upravno sodišče odgovorilo na vprašanje skladnosti kasneje izdane upravne odločbe s sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 1987. Odgovorilo je tako, da je pritožnici pojasnilo, da je v času ponovnega odločanja o razdelitvi komasiranih zemljišč odpadel razlog, zaradi katerega je Vrhovno sodišče leta 1987 odpravilo odločbo drugostopenjskega upravnega organa; povedalo je, da je v tem času že veljala določba spremenjenega 93. člena ZKZ, ki je dopuščala, da se od udeležencev komasacije zahteva prevzem dodeljenih zemljišč takoj po vročitvi odločbe o razdelitvi zemljišč. Zaradi tega je očitek pritožnice o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave neutemeljen. Glede na navedeno s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 1987 tudi ni mogoče utemeljiti očitka o kršitvi pravice iz 33. člena Ustave, do katere naj bi prišlo z izpodbijanimi akti. Očitek o kršitvi pravice iz 25. člena Ustave, ki ga pritožnica utemeljuje z navedbo, da je kljub manjši vrednosti dodeljenih zemljišč, dobila lahko le odškodnino, po svoji vsebini pomeni nestrinjanje z materialnopravno odločitvijo upravnih organov, v pravilnost katere se Ustavno sodišče glede na svojo pristojnost ne spušča.

7.Ker z izpodbijanima sodnima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih v ustavni pritožbi zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (druga točka izreka sklepa).

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ter prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

[1]Tako je določil 41. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/86).