Jedro

Z razveljavitvijo 30. člena ZZZat in Uredbe je odpadla pravna podlaga, s katero sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev, zato je pritožbeno sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. št. U 1723/98-6 z dne 10.11.1999, se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.9.1998. Z njo je bila zavrnjena tožničina pritožba proti odločbi Upravne enote C. z dne 25.9.1997, s katero je bila zavrnjena njena vloga za priznanje začasnega zatočišča in odločeno, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega meseca po dokončnosti odločbe.

Sodišče prve stopnje se strinja s presojo tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev začasnega zatočišča, ki jih za bosansko - hercegovske državljane, ki so bili zaradi razmer v Republiki Bosni in Hercegovini pred uveljavitvijo Zakona o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97 dalje ZZZat) evidentirani pri Rdečem križu Slovenije, predpisuje Uredba o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Republike Bosne in Hercegovine (Uradni list RS, št. 41/97 in 31/98, dalje: Uredba). Za tožnico, ki prihaja iz entitete, v kateri večino prebivalcev predstavlja narod, katerega pripadnica je, velja po 5. členu Uredbe prepoved pridobitve začasnega zatočišča, razen če bi pri njej nastopili razlogi iz 5. točke stališč vlade (3. alinea 1. odstavka 3. člena Uredbe). Ker pa Urad za priseljevanje in begunce pri Vladi Republike Slovenije v mnenju, ki ga je v takem primeru potrebno priložiti vlogi za pridobitev začasnega zatočišča, ni potrdil obstoja navedenih razlogov, je tudi po presoji sodišča tožničina vloga za pridobitev začasnega zatočišča utemeljeno zavrnjena. V skladu z določbo 14. člena ZZZat je tudi odločitev, da mora tožnica v roku enega meseca od dokončnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Ker se po določbi 7. člena ZZZat oseba, katere vrnitev v matično državo ni možna, namesti v prehodni dom za tujce, je sodišče zavrnilo tudi ugovor, da je z odločitvijo o vrnitvi tožnice v matično državo kršeno načelo nevračanja.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je ZZZat določil pogoje za pridobitev pravice do začasnega zatočišča tudi za državljane Bosne in Hercegovine kot posebne skupine ogroženih ljudi, kamor sodi tudi sama. Pravica do začasnega zatočišča, naj bi ji bila tako priznana že na podlagi zakona in kasnejši podzakonski predpis ne bi smel omejevati že pridobljenih pravic ter določati novih postopkov za priznanje oziroma podaljšanje začasnega zatočišča. V njenem primeru je šlo za formalno podaljšanje že pridobljene pravice do začasnega zatočišča. Vendar pa Uredba, izdana na podlagi pooblastila iz 30. člena ZZZat, povsem izvirno in neodvisno od zakona določa, kateri državljani Bosne in Hercegovine, ki so že uživali varstvo začasnega begunca na podlagi sklepov in stališč Vlade Republike Slovenije, lahko pridobijo pravico do začasnega zatočišča in pod kakšnimi pogoji, in kateri ne. Zato je po njenem mnenju Uredba nezakonita in protiustavna. Odločitev, po kateri se morajo posamezniki vrniti v entiteto, kjer je večinsko prebivalstvo njihove nacionalnosti, ne pa na svoje domove, je v nasprotju z dogovorom, ki sta ga sklenila Visoki sekretariat združenih narodov za begunce (UNHCR) in Republika Slovenija ter v nasprotju z 7. aneksom mirovnega sporazuma. Odločitev, da mora tožnica v določenem roku zapustiti Republiko Slovenijo, pa je ob dejstvu, da UNHCR razmer v Bosni in Hercegovini še ni razlasil za varne, v nasprotju z določili Ženevske konvencije. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prizna pravico do začasnega zatočišča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje ter upravnih organov, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do začasnega zatočišča, temelji na določilih Uredbe, izdane na podlagi pooblastila iz 30. člena ZZZat. Vlada je na podlagi navedenega pooblastila z Uredbo neodvisno od ZZZat določila, kateri državljani Bosne in Hercegovine, ki so bili zaradi razmer v Republiki Bosni in Hercegovini pred uveljavitijo tega zakona evidentirani pri Rdečem križu Slovenije, lahko pridobijo začasno zatočišče po tem zakonu, po kakšnem postopku in za koliko časa.

Pred odločitvijo v tem upravnem sporu je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-200/00-6 z dne 28.9.2000 (Uradni list RS, št. 94/2000) razveljavilo 30. člen ZZZat in odpravilo uredbo, saj je ugotovilo, da sta zakonsko pooblastilo v 30. členu ZZZat in uredba v neskladju z 2. odstavkom 3. člena in 2. odstavkom 120. člena Ustave Republike Slovenije.

Z odpravo Uredbe je prenehala veljati ureditev, na podlagi katere so odločali sodišče prve stopnje ter upravna organa. Stališče v sodbi, izpodbijani v tem upravnem sporu in v odločbah upravnih organov, da za bosansko - hercegovske državljane, ki prihajajo iz območij (entitet), v katerih večino prebivalcev predstavlja narod, katerega pripadniki so, velja prepoved pridobitve začasnega zatočišča, je temeljilo na podzakonskem predpisu, ki je bil izdan na podlagi neustavnega zakonskega pooblastila.

Glede na to, da odprava uredbe učinkuje za nazaj (2. odstavek 45. člena Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94) tudi ni več pravne podlage, s katero sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje na podlagi 74. člena ZUS.