U-I-288/96

6.3.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Ivana Škrbca iz Kopra na seji dne 6. marca 1997

s k l e n i l o :

Pobuda za oceno ustavnosti 18., 23., 24., 25. člena in 1. alinee drugega odstavka 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) in 11., 12., 14. in 15a. člena zakona o spremembah in dopolnitvah tega zakona (Uradni list RS, št. 31/93) se zavrne.

O b r a z l o ž i t ev

Pobudnik, upokojeni državni uslužbenec, očita Zakonu o lastninskem preoblikovanju podetij (v nadaljevanju: ZLPP), da je tistim, ki niso delavci ali bivši delavci v podjetjih, uzakonil manj možnosti za participiranje na dotlej družbeni lastnini v upravljanju podjetij, ki se s tem zakonom lastninijo, kot njihovim delavcem.

Zaradi tega se pobudnik čuti neenakopravnega. Navaja, da gre za kršitev 5., 14., 15., 22., 35. in 153. člena Ustave, obrazloži pa predvsem kršitev načela o enakosti vseh pred zakonom. Dodaja svoj predlog modela lastninjenja. Predloga o tem, kaj naj Ustavno sodišče odloči, ne izoblikuje.

1.Ustavno sodišče je že v več primerih, med drugim v zadevi št. U-I-322/94 z dne 18.10.1995 (OdlUS IV,105), zavzelo in obrazložilo tale stališča:

Ustavno načelo enakosti pred zakonom ne ukazuje enakega zakonskega obravnavanja vseh, brez upoštevanja različnosti dejanskih stanj, saj bi tako enačenje v resnici prinašalo neenakost. Prepoznavanje različnosti med tipičnimi primeri, zaradi katerih je treba te primere različno zakonsko urejati, je stvar zakonodajne oblasti. Različnost pravnega urejanja pa mora biti v razumnem razmerju z različnostjo urejanih zadev in mora po vsebini in meri ustrezati namenu zakonskega urejanja.

Znotraj teh načel Ustavno sodišče ne presoja primernosti zakonodajalčevih rešitev. Še posebej v obdobju prehajanja v novi družbeni red mora imeti zakonodajalec dovolj proste roke pri oblikovanju temeljnega sistema in pri izbiri poti vanj.

Lastninjenje mora zakonodajalec izpeljati med drugim tako,da bi zagotovil po eni strani primerno in obetavno lastniško strukturo za sredstva v gospodarstvu, po drugi strani pa izpolnjevanje specifičnih nalog države.

Področje javnih služb se bistveno razlikuje od področja gospodarstva, kar terja tudi različno pravno ureditev in nujno prinaša tudi razlike v pravnem položaju delavcev teh dveh področij. Ni nesorazmerno posebnostim gospodarstva in negospodarstva, da je zakonodajalec za vsakega od njiju drugače uredil lastninjenje dotlej družbenih sredstev v njunem upravljanju.

3.Iz navedenih stališč Ustavnega sodišča tudi izhaja, da zakonodajalec ni kršil ustavnega načela o enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), ko je delavce v gospodarstvu drugače in bolj povabil k lastninjenju družbenih sredstev, s katerimi so dotlej upravljala podjetja, kot druge delavce.

4.Kršitve drugih ustavnih določb pobudnik ne pojasni, očitno pa je, da izpodbijane določbe ZLPP niso v neskladju s 5., 15., 22., 35. in 153. členom Ustave.

5.Ustavno sodišče ni pravi naslov za zakonske pobude.

6.Pobuda je torej očitno v celoti neutemeljena in je ni bilo mogoče sprejeti.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i kdr. Tone Jerovšek