Jedro

Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo dokazov toženke z vpogledom v spise. Izvedbo teh dokazov je na naroku pavšalno zavrnilo, kar je toženka takoj grajala. V sodbi ni niti navedlo, katerih predlaganih dokazov ni izvedlo, prav tako pa ni obrazložilo, zakaj je izvedbo dokazov na naroku zavrnilo. Očitana kršitev je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Dolžnost, da sodišče v sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo, najkasneje pa v sodbi, obrazloži, zakaj je štelo, da izvedba s strani toženke predlaganih dokazov ni potrebna, izhaja iz odločbe Up -77/01 z dne 4. 3. 2004, pa tudi številnih odločb Vrhovnega sodišča RS.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu razveljavita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2019 nezakonita in tožniku delovno razmerje ni prenehalo 12. 12. 2018, ampak po sodbi sodišča dne 23. 5. 2019 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni za čas od 12. 12. 2018 do 23. 5. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi ter ga za isto obdobje prijavi za vpis v matično evidenco ZPIZ in mu vsak mesec obračuna nadomestilo plače v višini minimalne plače v znesku 842,79 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za vsako mesečno nadomestilo plače od 15. dne v mesecu dalje do plačila, višji zahtevek (za poziv nazaj na delo) je zavrnilo (točka II izreka), v roku 8 dni tožniku izplača jubilejno nagrado v višini 689,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2018 dalje do plačila (točka IV izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2018 (točka V izreka), zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na regres za letni dopust za leto 2019 (točka VI izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 1.082,62 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude od zapadlosti dalje pa tudi zakonske zamudne obresti (točka VII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, odločbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne vse tožnikove zahtevke in tožniku naloži v plačilo vse stroške postopka. Materialno pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na delnem sklepu Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. N 171/2018 z dne 26. 11. 2018 o izrečeni prepovedi približevanja direktorici tožene stranke A.A. in prostorom tožene stranke na razdaljo manjšo od 150 m in o prepovedi navezovanja stikov ter srečanj z njo. Sodišče je tudi štelo, da je bila toženka s tem razlogom seznanjena, saj je izrek te prepovedi predlagala njena direktorica, zato tožnik toženki ni smel sporočiti, da bo zaradi izrečene prepovedi odsoten z dela, toženka pa ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Četudi bi sledili tej argumentaciji sodišča, pa še vedno obstoji razlog dejanskega neopravljanja dela na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi. O tem sodišče prve stopnje ni presojalo, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je toženka o tem podala dovolj konkretiziranih navedb. Tožnik je delo opravljal na terenu in ne na sedežu podjetja, tožniku pa je bila prepovedana le komunikacija z direktorico in ne s toženko. Ker je imel tožnik na razpolago vsa delovna sredstva, s katerimi bi delo lahko opravljal preko pri toženki zaposlenih delavcev, kar je storil 26. 11. 2018, bi svoje delo lahko opravljal. Prepoved približevanja se ne nanaša na poslovno komunikacijo med tožnikom in toženko, saj je bila izdana po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini z namenom, da se prepreči družinsko nasilje med tožnikom kot izvrševalcem nasilja in njegovo ženo. To protipravno ravnanje je vzpostavil on sam, zato mu v delovnopravnem smislu to nikakor ne more biti v korist. Že zaradi navedenega bi moralo sodišče najprej celovito presojati ali je bil tožnik upravičeno odsoten z dela od 12. 12. 2018 dalje. Ker sodišče te presoje ni napravilo, je zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem pa je toženki odvzelo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Sodišče ni izvedlo dokazov o tem, zakaj toženka tožniku ni že prej odpovedala pogodbe o zaposlitvi, kar je kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in tudi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo dokazov z vpogledom v spise Okrožnega sodišča v Kopru, zato sodbe v tem delu ni moč preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik dela že tri leta pred izredno odpovedjo dela ni opravljal, a je prejemal plačo, po prenehanju pa si ni prizadeval najti druge zaposlitve, čeprav bi si jo, glede na svojo usposobljenost, lahko pridobil, zato je prisojeno denarno nadomestilo po 118. členu ZDR-1 v višini 10 plač pretirano. Ker tožbeni zahtevek ni utemeljen, toženka prereka tudi stroškovno odločitev.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal vse pritožbene navedbe in predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje z vsemi stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi.

6. Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo dokazov toženke z vpogledom v spise Okrožnega sodišča v Kopru. Izvedbo teh dokazov je na naroku dne 23. 5. 2019 pavšalno zavrnilo, kar je toženka takoj grajala. V sodbi ni niti navedlo, katerih predlaganih dokazov ni izvedlo, prav tako pa ni obrazložilo, zakaj je izvedbo dokazov na naroku zavrnilo. Očitana kršitev je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP). Stranka ima pravico sodelovati v dokaznem postopku in predlagati dokaze, ki jih sodišče pretehta in izvede predlagane dokaze, če se nanašajo na pravno relevantna dejstva (213. člen ZPP). Sodišče pa ni dolžno slediti vsem dokaznim predlogom strank tudi, kadar oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, vendar pa je dolžno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti v sklepu o zavrnitvi dokaza (2. odstavek 287. člena ZPP), najkasneje pa v končni odločbi.

7. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala izvedbo dokazov z vpogledom v zadeve Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. N 171/2018, P 499/2018 in P 46/2019. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 23. 5. 2019 izhaja, da je sodišče sprejelo sklep, da se ostali dokazni predlogi strank zavrnejo. Iz sklepa razlog zavrnitve ne izhaja. Toženka je uveljavljala procesno kršitev zaradi zavrnitve dokaznih predlogov po vpogledu v zadeve Okrožnega sodišča v Kopru, sodišče prve stopnje pa tudi v sodbi ni obrazložilo, kateri so razlogi, da teh dokazov ni izvedlo. Toženki je tako odvzelo možnost, da ugotovi, na katerih razlogih temelji zavrnitev njenih dokaznih predlogov, s tem pa ji je bila kršena tudi pravica do enakega varstva pravic in pravica do izjave po 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 in naslednji), ki vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku in možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Dolžnost, da sodišče v sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo, najkasneje pa v sodbi, obrazloži, zakaj je štelo, da izvedba s strani toženke predlaganih dokazov ni potrebna, izhaja iz odločbe Up -77/01 z dne 4. 3. 2004, pa tudi številnih odločb Vrhovnega sodišča RS (npr. opr. št. II Ips 69/2015 in opr. št. VIII Ips 144/2013).

8. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo samo ne more odpraviti, je odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj opredeli razloge, zaradi katerih izvedba predlaganih dokazov z vpogledom v zadeve Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. N 171/2018, P 499/2018 in P 46/2019 ni potrebna, po potrebi izvedeta dokaz in o zadevi ponovno razsodi.

9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.