Jedro

Ne glede na to, da je torej tožena stranka ob drugačno ugotovljenem dejanskem stanju (da pri tožniku ni podana telesna okvara) zavrnila zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, je bila odločitev pravilna, saj je pri tožniku podana telesna okvara v prenizkem odstotku, da bi bil upravičen do invalidnine, ki jo zahteva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 8. 2009 in št. ... z dne 7. 4. 2009, ter da se pri tožniku zaradi posledic poškodbe izven dela ugotovi 40 % telesna okvara od 11. 3. 2009 dalje in da mora tožena stranka v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odločiti o pravici tožnika do invalidnine za ugotovljeno 40 % telesno okvaro od 11. 3. 2009 dalje ter tožniku povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodni izvedenec pri tožniku ugotovil obstoj 40 % telesne okvare, medtem ko tožena stranka v predsodnem postopku pri tožniku telesne okvare ni ugotovila in je zato v napadeni odločbi tudi ni vsebinsko zajela. Dejstvo je, da pravnomočnost in dokončnost po objektivnem in subjektivnem kriteriju zajema tako čas, kot tudi stanje na dan pravnomočnosti in dokončnosti odločbe, s katero se odloči o pravici tožnika iz naslova invalidskega zavarovanja. Iz vsebine napadenih odločb izhaja, da tožnik nima pravice do invalidnine ter da tožniku tudi ni bila priznana nikakršna stopnja telesne okvare. Ugotovljena 40 % telesna okvara po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ne daje upravičenje do nadomestila oziroma invalidnine za telesno okvaro, je pa vsekakor glede na pravila o subjektivnih in objektivnih mejah pravnomočnosti potrebno odločiti oziroma ugotoviti, da je na dan odločenja tožene stranke o višini TO obstajala 40 % telesna okvara. Pravni interes tožnik izkazuje zaradi morebitnega bodočega uveljavljanja dodatno nastale telesne okvare, pri čemer bo po 11. poglavju Sporazuma o seznamu telesnih okvar, ki je osnova za priznanje pravice do telesne okvare, tožnik dosegel in presegel 50 % telesno okvaro in bo po določbah ZPIZ-1 upravičen do invalidnine za telesno okvaro. S tem, ko je sodišče zavrnilo obravnavo tožnikovega zahtevka za ugotovitev 40 % telesne okvare je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik še opozarja, da je socialni spor, spor polne jurisdikcije. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je pri tožniku podana 40 % telesna okvara in zahtevku v celoti ugoditi, kajti odločba tožene stranke, ki pri tožniku ni ugotovila obstoja telesne okvare je bila nezakonita. Sodišče je v danem primeru tožnika tudi nadalje onemogočilo v uveljavljanju doslej nesporno ugotovljene 40 % telesne okvare, saj se bo stanje na dan pravnomočnosti tega postopka štelo za že razsojeno. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne ugotovitve dejanskega stanja tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke, št. ... z dne 27. 8. 2009 s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 7. 4. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

ZPIZ-1 v 1. odstavku 144. člena določa, da pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica: - poškodba pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, - bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to, ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne.

Za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro je torej najprej bistvena ugotovitev, ali telesna okvara sploh obstaja in če obstaja, kakšna je njena višina ter vzrok nastanka. Telesne okvare so določene v Sporazumu o seznamu telesnih okvar (Ur, l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljnjem besedilu Seznam TO), ki se ga na podlagi 454. člena še naprej uporablja, do sprejetja novega podzakonskega predpisa.

Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da pri tožniku telesna okvara ni podana. Ker torej niso bili izpolnjeni pogoji po določbi 144. člena ZPIZ-1, za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro je tožena stranka z izpodbijanima odločbama zahtevek za priznanje navedene pravice zavrnila.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku najprej ugotavljalo, ali je pri tožniku podana telesna okvara. Pridobilo je izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda doc. dr. S.F., doktorja medicine, ki je podal pisno izvedensko mnenje, da je pri tožniku podana 40 % telesna okvara po poglavju IV/A, točka 1b Seznama TO zaradi delne ohromelosti levega brahialnega pleteža od 4. 12. 2008 dalje zaradi poškodbe izven dela. Iz dopisa tožene stranke št. ... z dne 23. 9. 2011 izhaja, da se je tožena stranka z ugotovljeno 40 % telesno okvaro strinjala. Tudi tožnik se je s tako ugotovljeno telesno okvaro strinjal, s tem da je v dopisu z dne 28. 9. 2011 tudi modificiral tožbeni zahtevek tako, da se ugotovi, da je pri tožniku zaradi posledic poškodbe izven dela podana 40 % telesna okvara od 11. 3. 2009 dalje ter da je tožena stranka s posebno odločbo dolžna odločiti o pravici tožnika do invalidnine za ugotovljeno 40 % telesno okvaro od 11. 3. 2009 dalje. Sodišče je modificirani tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno, ali bi moralo sodišče odločbe tožene stranke odpraviti kot nepravilne in nezakonite ter nato samo ugotoviti, da je pri tožniku podana 40 % telesna okvara zaradi posledic poškodbe izven dela in toženi stranki ponovno naložiti izdajo odločbe o pravici do invalidnine za telesno okvaro.

Za odločitev je bistveno, da so meje odločenja sodišča prve stopnje postavljene že z samo vsebino izpodbijane dokončne odločbe. Sodišče namreč v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izdane dokončne odločbe tožene stranke, zoper katero je tudi vložena tožba. S prvostopenjsko odločbo tožene stranke, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj telesne okvare, pa le ta ni ugotovljena v taki višini, da bi tožniku pripadala pravica do invalidnine za telesno okvaro. V tem primeru ni bilo nobene pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke. Sodišče namreč presoja izrek odločbe, kajti le ta postane dokončen in pravnomočen. Ne glede na to, da je torej tožena stranka ob drugačno ugotovljenem dejanskem stanju zavrnila zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, je bila odločitev, kot je razvidna iz izreka teh odločb, pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb utemeljeno zavrnilo. Taka odločitev je tudi skladna z 2. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), kjer je določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, se s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi deloma ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem, ko je sodišče zavrnilo zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, torej tudi ni bilo podlage, da bi posebej odločalo o pravnorelevantnem dejstvu, torej o višini telesne okvare.

V primeru, da se bo tožnikovo zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo in da bo ponovno vložen predlog za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, bo tožena stranka morala v celoti ugotoviti dejansko stanje, torej obstoj telesne okvare po že citiranih določbah Seznama TO, kar pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bo glede na izrek izpodbijane sodbe v novem postopku onemogočeno uveljavljanje doslej nesporno ugotovljene 40 % telesne okvare.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.