Jedro

Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, zakon ni retroaktiven in zato tudi ni v nasprotju z Ustavo. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja temu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje. S predpisano davčno stopnjo pa zakon po mnenju sodišča tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko skupna stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno namreč velja le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, medtem ko dohodki do te meje niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina dohodkov poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku odmere dodatnega davka od dohodkov, prejetih za vodenje in nadzor poslovnih subjektov za leto 2010, tožniku odmeril ter naložil v plačilo dodatni davek od davčne osnove 252,00 EUR po stopnji 49% v znesku 123,48 EUR.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ sklicuje na določbe Zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize (v nadaljevanju ZDDDČPNO) ter na tej podlagi in na podlagi podatkov o dohodkih za leto 2010, ki jih je tožnik navedel v davčni napovedi, od letne davčne osnove v višini 252,00 EUR, ugotovljene v skladu s 5. členom ZDDDČPNO, izračuna in naloži v plačilo davek po stopnji 49% (iz 6. člena ZDDDČPNO), v višini 123,48 EUR.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da je davčni organ dolžan uporabljati zakon, kot je bil sprejet, in da zato ne more odkloniti njegove uporabe, če dvomi v njegovo skladnost z Ustavo. Drugih stroškov, razen tistih, ki so bili že upoštevani pri ponovni odmeri davka, pa tožnik konkretno ne navaja niti ne pojasni, zakaj jih še ni uveljavljal. Zato tožnikove navedbe v tej smeri drugostopni organ šteje za pritožbeno novoto in jih v skladu s tretjim odstavkom 238. člena ZUP ne upošteva.

Tožnik v tožbi navaja, da je obravnavana dodatna obdavčitev sejnin, po kateri se mu prejemek obdavči po stopnji 90%, neupravičena in krivična, zakon, na katerem temelji, pa neustaven. Meni, da se z zakonom prekomerno posega v ustavno varovano lastninsko pravico, kar je Ustavno sodišče že potrdilo, ko je štelo, da je obdavčitev, višja od 50%, v nasprotju z Ustavo. Ker izpodbijana odločitev temelji na neustavnem zakonu in ker je zoper ZDDDČPNO sprožen ustavni spor, tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) ali pa z odločanjem počaka do odločitve Ustavnega sodišča. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDDDČPNO, na katere se opira. Sodišče se strinja tudi z razlogi za odločitev, zato se nanje sklicuje na podlagi 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in jih ponovno ne navaja.

ZDDDČPNO je skladno s prvim odstavkom 13. člena začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, to je 6. 10. 2009 in velja do 31. 12. 2010, oziroma do konca davčnega leta, v katerem se iztečejo poroštva oziroma jamstva (drugi odstavek 13. člena). Po določbah 12. člena se zakon uporabi za dohodke po tem zakonu, prejete od 1. januarja 2009 dalje. Vprašanje retroaktivnosti in s tem neustavnosti zakona se po mnenju sodišča lahko pojavi le v zvezi z navedeno določbo, po kateri se v davčno osnovo vključujejo dohodki, prejeti pred uveljavitvijo zakona (od 1. 1. 2009 do 6. 10. 2009). Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, kot je to v obravnavanem primeru, pa zakon ni retroaktiven in zato po presoji sodišča tudi ni v nasprotju z Ustavo.

Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre po mnenju sodišča lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja po mnenju sodišča temu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje. Zakon s predpisano davčno stopnjo po mnenju sodišča tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko skupna stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno velja le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, medtem ko dohodki do te meje niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve je namreč po mnenju sodišča mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina dohodkov poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Dejansko stanje med strankama ni sporno, zato je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1)