Jedro

V sodni praksi delovnih sodišč uveljavljeno pravno stališče, da se delavec lahko pisno odpove premoženjskim pravicam iz delovnega razmerja, je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 63/03 z dne 2.2.2005 (Ur.l. RS, št. 24/2005) spremenjeno. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki jih je zakonodajalec predpisal (plača, regres, odpravnina), saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko opredeljenih pravic. Čeprav je Ustavno sodišče RS to stališče sprejelo v zvezi z odpravnino po 36.f čl . ZDR, pa je to stališče mogoče razširiti na vse pravice, ki jih delavcu kot minimum zagotavlja delovnopravna zakonodaja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo plače za mesec december 2001 v znesku 69.436,86 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2002 dalje ter izplačilo regresa za letni dopust za leto 2001 v bruto znesku 128.116,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter povračilo stroškov postopka. O stroških postopka pa je odločilo, da je dolžna tožečaa stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku

105.398,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2003 do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka

1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP).

Po mnenju pritožnice izjava, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje in tudi tožena stranka, ni pravno pomembna. Res je, da je tožnica izjavo, da ji toženec ni ničesar dolžan, podpisala, vendar pa denarja ni prejela in jo je očitno podpisala v zmotni, pričakujoč, da ji bo toženec, kot je to bilo običajno in kot je to tudi storil za ostala dva zaposlena, nakazal denar nekje po

5.1.2002. Sicer pa, zakaj bi tožnica zahtevala od toženca nekaj, do česar ne bi bila upravičena. Seveda je njena napaka, da je podpisala listino, vendar pa je očitno vsebina listinam v nasprotju z dejanskim stanjem, ker je pač tožnica pričakovala, da bo toženec obvezno za december 2001 in preostale obveznosti izpolnil tako, kot je to običajno bilo. Pritožnica meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz

350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2 - uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru v skladu z dosedanjo sodno prakso, po kateri je bilo sprejeto enotno stališče, da se delavec svojim premoženjskim pravicam iz naslova delovnega razmerja lahko pravno-veljavno odpove, presojalo, ali je tožnica podala izjavo, s katero se je odpovedala svojim premoženjskim pravicam, pod prisilo delodajalca. Po izvedenem dokaznem postopku je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, prišlo do prepričanja, da tožnica ni dokazala, da je izjavo podpisala pod prisilo ali grožnjo delodajalca, zato izjava tudi njeno pravo voljo.

Izpodbijana sodba torej temelji na stališču, da se delavec s pisno izjavo lahko veljavno odpove pravicam iz naslova delovnega razmerja, kar je bilo pravno sprejeto tudi v dolgoletni in ustaljeni sodni praksi delovnih sodišč. Delovna sodišča so opisano stališče obrazložila s tem, da se je lahko vsaki pravici, za katero zakon izrecno ne določa drugače, mogoče odpovedati, ker ne gre za neodtuljivo pravico. Po dosedanji sodni praksi se je delavec lahko odpovedal pravicam, saj z njimi prosto razpolaga.

To stališče pa se je z najnovejšo sodbo Ustavnega sodišča, opr.

št. Up 63/03, z dne 2.2.2005 (objavljena v Ur. l. RS, št. 24/2005) spremenilo. Po presoji ustavnega sodišča je bilo dosedanje pravno stališče delovnih sodišč, po katerem se je delavec lahko veljavno odpovedal svojim zakonsko določenim pravicam, v neskladju s 1. odstavkom 50. člena in 66. člena Ustave RS. S takim stališčem je bila kršena delavčeva pravica do socialne varnosti in pravica do varstva dela.

Delovno pravo je nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t.i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost (subordinacija) delavca v razmerju do delodajalca, nadgradi civilno obligacijsko pravno pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Zato je treba obligacijsko-pravne inštitute, vključno z institutom odpovedi pravici na področju delovnih razmerij, interpretirati in uporabljati v skladu z namenom in smislom delovnega prava, upoštevajoč pri tem temeljne posebnosti pravnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Določbe delovne zakonodaje, ki določajo minimum pravic delavcev, praviloma ne vsebujejo izrecne navedbe o tem, ali se delavec lahko odpove pravici ali se ji ne more odpovedati. Vendar to po presoji ustavnega sodišča ne zadostuje za utemeljitev, da se določeni pravici, ki jo zagotavlja zakon, delavec lahko odpove. Prav iz vsebine pravic iz naslova delovnih razmerij in dejstva, da je zakonodajalec pravice predpisal kot dolžnost delodajalca s samim zakonom, izhaja, da se tem predpisanim pravicam (pravica do odpravnine, do plače, do regresa za letni dopust itd.) delavec ne more odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko določenih pravic.

Urejanja teh pravic sodi v okvir zakonskega določanja vsebine z ustavo zagotovljene pravice do socialne varnosti in pravice do varstva dela. Ustavno sodišče je navedeno stališče sprejelo sicer v zvezi z dopustnostjo odpovedi pravice do odpravnine določene v

36. f členu Zakona o delovnih razmerji (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), vendar pa navedeno stališče velja tudi za vse ostale premoženjske pravice, ki jih delavcu kot minimum pravic zagotavlja delovno pravna zakonodaja. To velja zlasti za tiste denarne terjatve iz naslova delovnega razmerja, ki delavcu zagotavljajo tudi socialno varnost. Že mednarodna ureditev določa zaposlenim pravico do ustreznega plačila za opravljeno delo, saj je opredeljena ta pravica v številnih mednarodnih dokumentih. In prav v zvezi z minimumom, ki ga morajo upoštevati delodajalci, že mednarodni akti države podpisnice zavezujejo, da zagotovijo delavcem pravico do takšnega plačila, ki bo njim in njihovim družinam omogočilo dostojno življenje. V Sloveniji je bil tak inštrument prvotno zajamčeni osebni dohodek po Zakonu o zajamčenih osebnih dohodkih (Ur. l. RS, št. 48/90, 38/94), ki je vsakemu delavcu zagotavljal zajamčeno plačo najmanj v višini, ki mu je zagotavljala materialno in socialno varnost. Z uveljavitvijo kategorije minimalne plače, ki sta jo uvedla Socialni sporazum za leto 1995 (Ur. l. RS, št. 22/95) in Dogovor o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu (Ur. l. RS, št. 22/9-5), v zvezi, s katerim je bil sprejet tudi Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu in socialnega sporazuma za leto 1995 ter o najnižji in najvišji dejanski plači (Ur. l. RS, št. 29/95), kasneje pa Zakon o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in regresov za letni dopust v obdobju 1999 do 2001 (ZMPUPR - Ur. l. RS, št. 39/99, 69/02), je bil določen tisti minimum, ki še omogoča dostojno preživetje, ki velja za vse v Sloveniji zaposlene delavce ter za vse delodajalce, tako v zasebnem kot v javnem sektorju. Plačilo za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi je zakonsko opredeljena obveznost delodajalca in zakonska pravica delavca.

Določilo o znesku osnovne plače in drugih sestavinah plače, ki so zakonsko opredeljene pravice, pa predstavlja tudi bistveno sestavino pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti vsaj zakonski minimum v višini minimalne plače in se tej pravici delavec nikakor ne more odpovedati. Z uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002) pa je tudi regres za letni dopust postala zakonska pravica, zato se delavec, upoštevajoč stališče ustavnega sodišča, tudi tej pravici ne more in ne sme odpovedati.

Glede na spremenjeno pravno stališče, sprejeto v odločbi ustavnega sodišča, je v obravnavani zadevi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi

355. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker se delavec ne more odpovedati pravicam iz naslova delovnega razmerja, se sodišče v delovnem sporu, v katerem delavec uveljavlja izplačilo denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerje, ne spušča več v presojo, ali se je delavec s pisno izjavo veljavno odpovedal svoji pravici ali ne, ker se ji niti ne sme, naj sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotovi, ali je tožena stranka tožnici izplačala plačo za opravljeno delo v mesecu decembru 2001 kot tudi regres za letni dopust in po ugotovitvi vseh pravno odločilnih dejstev ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.