Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne more zahtevati odprave pripora zgolj zato, ker ta ni bil odrejen v drugih, domnevno težjih primerih.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom ugodil predlogu preiskovalne sodnice in zoper obdolženega B.Z. na podlagi določbe 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor še za dva meseca, in sicer do 20.12.2002 do 6.10 ure iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijana sklepa razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da so zagovornikove trditve, da z rezultati posebnih metod in sredstev ni mogoče utemeljevati suma storitve kaznivih dejanj, povsem nesprejemljive. Pritrjuje stališču Višjega sodišča v Mariboru, da zapisnikov o posebnih metodah in sredstvih med preiskavo ni moč izločati. Izpodbijanje ugotovitev prvostopenjskega sodišča o ogrožanju prebežnikov pomeni uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi ugotavlja, da je zunajobravnavni senat, ko je podaljševal pripor z utemeljitvijo, "da preiskave ni bilo mogoče dokončati iz objektivnih razlogov", izhajal "protispisno" iz predpostavke, da je zoper osumljenega B.Z. uvedena preiskava, čeprav je vložena le zahteva za preiskavo, o kateri pa do takrat še ni bilo odločeno.

Navedena ugotovitev je sicer točna, ni pa se mogoče strinjati z zagovornikovo pravno oceno, da je prvostopenjsko sodišče s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta procesna kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih odločbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ali med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V obravnavanem primeru ne gre za takšno nasprotje in je zatrjevana "protispisnost" zgolj navidezna. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa določno izhaja, da je zoper osumljenca vložena zahteva za preiskavo oziroma da ta formalno še ni bila uvedena. Ko je sodišče presojalo utemeljenost predloga preiskovalne sodnice, da se pripor podaljša še za dva meseca, je med drugim zapisalo, da je za odločitev o tem, ali naj se zoper osumljenca in ostale vloži obtožnica, potrebno zbrati še nekatere dokaze, in jih tudi podrobneje navedlo, nato pa še dodalo (očitno pomotoma), da iz objektivnih razlogov "preiskave" doslej ni moglo končati. Zaradi navedenega po mnenju Vrhovnega sodišča zatrjevana procesna kršitev ni podana.

Vložnik zahteve izpodbija obstoj utemeljenosti suma v povezavi z zatrjevanjem nezakonitosti pridobljenih dokazov, kar po njegovem mnenju tudi predstavlja absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka, vendar svojih pravnih pogledov ne konkretizira z navedbo procesnih določb. Zagovornik zgolj na podlagi odločbe o pridržanju obdolženca (pojasnjuje, da ni imel možnosti vpogleda v druge odločbe pristojnih organov) ugotavlja, da je bila odredba preiskovalnega sodnika za uporabo ukrepa nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP izdana 24.05.2002, dovoljenje za izvajanje ukrepa tajnega opazovanja in sledenja po 1. točki 1. odstavka 49. člena Zakona o policiji pa dne 06.06.2002. Navaja, da se med drugim osumljencu očita storitev kaznivih dejanj storjenih dne 13.05., 22.05. in 04.06.2002, torej pred izdajo odredb oziroma dovoljenj za uporabo navedenih ukrepov. Sklep o podaljšanju pripora pa se pri ugotavljanju utemeljenosti suma opira na izsledke izvajanja omenjenih ukrepov.

Podatki, na katere se sklicuje vložnik zahteve, niso točni. Iz spisa o izdanih odredbah preiskovalne sodnice izhaja, da je bila prva odredba za izvajanje ukrepa po določbah ZKP izdana 26.04.2002, dovoljenje generalnega direktorja policije za izvajanje ukrepa po Zakonu o policiji 30.04.2002, torej v obeh primerih, še predno naj bi osumljenec storil omenjena kazniva dejanja. Na podlagi dejstev, ki so netočna in ki jih ne ugotavlja tudi pravnomočni sklep, zatrjevanih procesnih kršitev vložnik zahteve ne more uspešno uveljavljati, s tem pa tudi ne izpodbijati utemeljenosti suma kot enega od zakonskih pogojev za pripor.

Z navedbami, da zunajobravnavni senat potrebo po zagotavljanju varnosti ljudi med drugim utemeljuje z eksistenčno ogroženostjo prebežnikov in da so se ti prehodi izvajali v nemogočih in ogrožujočih razmerah, da pa pri tem nižji sodišči spregledata, da so prebežniki sami iskali pomoč pri organizatorjih ilegalnih prehodov in s tem pristali na razmere in stroške, povezane s temi potovanji, zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Zagovornik namreč na opisan način na podlagi znanih dejstev ponuja zgolj drugačno presojo kot izpodbijana pravnomočna odločba. Zato so neupoštevne tudi nadaljnje navedbe, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o veliki stopnji ogrožanja varnosti ljudi in da posledično pripor za organizatorje tovrstnih prehodov ni sorazmeren ukrep. Izhodišče takšnih zagovornikovih pravnih sklepov je namreč lastna in ne v pravnomočni odločbi sprejeta dokazna presoja, kar pomeni da zagovornik po tej poti ne izpodbija pravilnosti uporabe procesnega prava, temveč pravilnost dejanskega stanja.

Upravičenost podaljšanja pripora zagovornik zanika tudi s primerjavo procesnega položaja obdolženega B.Z. z obdolženim N.Š., ki naj bi imel v združbi višji položaj, vendar pa zoper njega pripor ni bil odrejen. S tem zagovornik uveljavlja kršitev osumljenčevih ustavnih pravic do enakosti pred zakonom (člen 14. Ustave Republike Slovenije) in do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). V obravnavanem primeru sodišče presoja zgolj upravičenost in zakonitosti pripora B.Z. in ugotavlja, da so bili za odvzem prostosti temu obdolžencu izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Neenaka sodna praksa sicer lahko prizadene ljudi, vendar se nihče ne more sklicevati na načelo enakosti na ta način, da zahteva enakost tudi v nepravnosti. Tako vložnik zahteve ne more zahtevati odprave pripora obdolženca zgolj zato, ker ta ni bil odrejen v drugih, domnevno težjih primerih.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.