Jedro

Sklep o povračilu potnih stroškov določa, da ZPIZ povrne zavarovancem potne stroške v zvezi z uveljavljanjem oz. uživanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primerih, ko jih zavod napoti ali pokliče v drug kraj zaradi opravljanja zdravstvenih preiskav in podaje mnenj izvedencev in je kraj, kamor so napoteni, oddaljen najmanj 15 km, ali kadar jih zavod napoti v drug kraj zaradi poklicne rehabilitacije. Tožnik v zvezi s pridobitvijo novejše medicinske dokumentacije s strani tožene stranke ni bil napoten v drug kraj zaradi opravljanja zdravstvenih preiskav. Zato pogoji za priznanje potnih stroškov po citiranem predpisu niso podani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 3. 2011 in št. ... z dne 30. 12. 2010 in se tožniku priznajo višji stroški.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, ki izpostavlja, da je sodišče ravnalo nepravilno, ko je raziskovalo okoliščine tožnikovega izostanka z naroka za glavno obravnavo v Kliničnem centru v A.. Tožnik je svoj izostanek opravičil, predložil je tudi zdravniško opravičilo, ki bi moralo zadostovati, da bi sodišče narok preložilo. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka iz naslova povračila potnih stroškov meni, da ima kot slepa oseba pravico do spremljevalca, katerega stroški niso bili obračunani.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 24. 3. 2011 v zvezi z odločbo št. ... z dne 30. 12. 2010. S slednjo je bilo odločeno, da je tožnik upravičen do povračila prevoznih stroškov v znesku 5,80 EUR in sicer za relacijo B. - C., kamor je bil tožnik napoten zaradi pregleda na Invalidski komisiji v D.. Tožnik je meni, da je znesek prenizek, in da je prvostopenjska komisija zahtevala novejšo medicinsko dokumentacijo, zaradi pridobitve katere so mu prav tako nastali stroški. Tožena stranka je z dokončno odločbo z dne 24. 2. 2011 njegovo pritožbo zavrnila.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Sklepu o povračilu potnih stroškov (Sklep, Ur. l. RS, št. 103/02 s spremembami), ki določa, da ZPIZ povrne zavarovancem potne stroške v zvezi z uveljavljanjem oz. uživanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primerih, ko jih zavod napoti ali pokliče v drug kraj zaradi opravljanja zdravstvenih preiskav in podaje mnenj izvedencev in je kraj, kamor so napoteni, oddaljen najmanj 15 km, ali kadar jih zavod napoti v drug kraj zaradi poklicne rehabilitacije. V 2. členu Sklepa je opredeljeno, kaj obsega povračilo potnih stroškov in v 4. členu kdaj se zavarovancu povrnejo potni stroški.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v zvezi s pridobitvijo novejše medicinske dokumentacije s strani tožene stranke ni bil napoten v drug kraj zaradi opravljanja zdravstvenih preiskav. Navedene ugotovitve tožnik ne prereka, zato v pritožbenem postopku ni sporna in je pritožbeno sodišče posledično ne presoja. Enako velja za pravilnost obračuna stroškov na relaciji B. - C.. Pogoji za priznanje potnih stroškov iz razloga, ki ga je navajal tožnik, torej po citiranem predpisu niso podani. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, da zahteva povračilo stroškov za spremljevalca, niti kaj takšnega ni razvidno iz upravnega spisa, zato je te pritožbene navedbe šteti za novote, ki so po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene. Pritožnik ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti v roku iz 1. odstavka 337. člena ZPP.

Iz zapisnika glavne obravnave z dne 18. 3. 2013 je razvidno, da je bil tožnik na obravnavo pravilno vabljen, vendar ni pristopil, niti ni opravičil svojega izostanka. Sodišče je zato glavno obravnavo skladno z ZPP pravilno opravilo v tožnikovi odsotnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.