Jedro

V ZJU je predvideno notranje varstvo pravic pri delodajalcu. Zato bi morala tožnica, če je menila, da ji je nezakonito prenehala PZ sklenjena za določen čas, zahtevati varstvo pravic oz. odpravo kršitev pri delodajalcu (2. odstavek 24. člena ZJU). Skladno s 1. odstavkom 25. člena ZJU mora delavcec v roku 8-ih dni od vročitve pisnega odpravka sklepa o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja oz. v 15-ih dneh po preteku roka iz 2. odstavka 24. člena ZJU vložiti pritožbo. Po 2. odstavku 25. člena ZJU lahko javni uslužbenec sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe oz. od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe. Čeprav je tožnica vložila zahtevo za odpravo kršitev po

2. odstavku 24. člena ZJU, ni niti počakala na odločitev tožene stranke niti ni po izteku 15 dnevnega roka za odločitev o zahtevi vložila pritožbe na drugostopni organ, ampak je istega dne kot zahtevo za odpravo kršitev vložila tudi tožbo na sodišče. Zato niso podane procesne predpostavke za vodenje individualnega delovnega spora in je potrebno tožbo zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrglo tožbo tožnice, s katero je zahtevala ugotovitev, da ji dne 1.1.2005 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zaradi česar jo je ta dolžna pozvati nazaj na delo in ji izplačati vse zneske neto plač od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 2. točki izreka je naložilo tožnici, da sama krije svoje stroške postopka.

Zoper 1. točko izreka navedenega sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica ter predlagala njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi je navedla, da so pravna pravila glede javnih uslužbencev (torej načelo dvostopenjskega odločanja in načelo dokončnosti odločanja pri delodajalcu) uprabljiva le v primeru, ko sta stranki v medsebojnem pogodbenem odnosu. Ker je v konkretnem individualnem delovnem sporu tožnici delovno razmerje dne 1.1.2005 prenehalo, po tem datumu ni imela več statusa javne uslužbenke in bi bilo potrebno za presojo njenega pravnega položaja uporabiti splošno ureditev delovnih razmerij, po kateri bi bila njena tožba dopustna.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila ter pri tem navedla, da je tožnica svoje pravice uveljavljala iz naslova dela kot javna uslužbenka v lokalni skupnosti, zaradi česar ni možna neposredna uporaba splošnih predpisov delovnega prava. Po specialni ureditvi pa je pred sodnim varstvom predpisan dvostopenjski postopek odločanja pri delodajalcu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.

l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ter da je izpodbijani del sklepa materialnopravno pravilen in zakonit.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, prav tako nima pomislekov v pravilnost same dokazne ocene izvedenih dokazov. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je tožnici kot javni uslužbenki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 1.1.2005 z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi z dne 25.10.2004 (priloga B10). O tem je bila tožnica obveščena z dopisom (priloga B11) ter s prejemom delovne knjižice dne 6.1.2005. Navedeno obvestilo o prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, nima pravne narave odločbe oziroma sklepa delodajalca, zoper katerega bi imela tožnica možnost pritožbe po 1. odstavku 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02, 23/05 in 113/05; v nadaljevanju ZJU), kajti po 1. odstavku 76. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR) pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je sklenjena.

Določila ZDR se glede načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi uporabljajo tudi za javne uslužbence, v kolikor ni z ZJU ali drugim posebnim zakonom drugače določeno (1. odstavek 5. člena in

1. odstavek 154. člena ZJU). Drugače pa je z načeli dvostopenjskega odločanja in dokončnosti odločanja pri delodajalcu v ZJU urejeno varstvo pravic javnih uslužbencev, zaradi česar bi tožnica morala pred vložitvijo tožbe zahtevati varstvo pravic oziroma odpravo kršitev pri toženi stranki, če je menila, da ta ni izpolnjevala obveznosti iz delovnega razmerja.

Po odločitvi o njeni zahtevi oziroma v primeru molka tožene stranke bi se morala pritožiti na komisijo za pritožbe (1. odstavek 25. člena ZJU) v roku 8 dni in šele po prejemu dokončne odločbe bi lahko uveljavljala pravno varstvo pred sodiščem. Na podlagi določbe 3. odstavka 24. člena ZJU in 2. odstavka 25. člena istega zakona je namreč pogoj za sodno varstvo predhodno uveljavljano pravno varstvo pri delodajalcu. To pomeni, tako v primeru, ko je o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja odločeno s sklepom, kot tedaj, ko javni uslužbenec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma krši katero od njegovih pravic. Pritožba oziroma ustrezna zahteva za odpravo kršitve in pritožba sta procesni predpostavki za vložitev tožbe, zaradi česar je potrebno v nasprotnem primeru tožbo kot nedopustno zavreči. V konkretnem individualnem delovnem sporu je glede uveljavljanja pravnega varstva pri toženi stranki kot delodajalcem že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica sicer podala ustrezno zahtevo za odpravo kršitev po 2. odstavku

24. člena ZJU dne 1.2.2005, vendar ni niti počakala na odločitev tožene stranke niti ni po izteku 15-dnevnega roka za odločitev o zahtevi vložila pritožbe na drugostopni organ, ampak je istega dne (1.2.2005) zahtevek za transformacijo sklenjene pogodbe o zaposlitvi s tožbo uveljavljala pred sodiščem. Ker tožnica ni uveljavljala varstva svojih pravic pri toženi stranki v skladu z določbama 24. in 25. člena ZJU, ni podana procesna predpostavka za vodenje tega individualnega delovnega spora. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo tožnice pravilno zavrglo.

Ob presoji pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica na podlagi dejstva, da ji je dne 1.1.2005 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, šteje, da nima več statusa javne uslužbenke in bi bilo potrebno za presojo konkretnega individualnega delovnega spora uporabiti določbo 3. odstavka 204. člena ZDR, ki določa da lahko delavec o nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahteva neposredno sodno varstvo v 30. dneh od tedaj, ko je izvedel za kršitev pravice, oziroma od prenehanja delovnega razmerja. Vendar se pritožbeno sodišče s takšnim stališčem ne strinja; tožnica je bila nedvomno zaposlena pri toženi stranki s statusom javne uslužbenke, kot javni uslužbenki ji je prenehala pogodba o zaposlitvi, kar pomeni, da je potrebno pri odločanju v tem individualnem delovnem sporu upoštevati specialno ureditev po ZJU.

Ker tako niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).