Jedro

Izdajanja začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroki je specifično, saj je treba upoštevati, da gre za občutljivo področje, ki narekuje še tehtnejšo presojo. Izdaja začasne odredbe je potrebna le, kadar se ugotovijo okoliščine, iz katerih zaradi zagotovitve največje koristi otroka izhaja nujnost ukrepanja že tekom postopka.

Menjava vrtca pri običajni stopnji čustvovanja in samozavesti ne bi smela vplivati tako travmatično, da bi jo moralo sodišče z začasno odredbo preprečiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagatelj od nasprotne udeleženke zahteval, da prijavi oziroma vpiše otroka T. B. v Vrtec V. in opravi vsa dejanja, ki so za ta vpis potrebna, sicer bo vpis oziroma prijavo nadomestila začasna odredba. Sodišče tudi ni ugodilo predlogu začasne odredbe, da je dolžna nasprotna udeleženka T. B. tudi po 31. 8. 2012 voditi v Vrtec V. in da je v primeru nasprotnega ravnanja dolžna plačati denarno kazen v znesku 5.000,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje predlagatelj, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi. Pritožnik poudarja, da je v predlogu izrecno zatrjeval in dokazoval, da nasprotni udeleženki, zlasti pa otroku, ne more z izdajo predlagane začasne odredbe nastati nobena škoda. Upoštevaje določbi 270. in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (2) (v nadaljevanju: ZIZ) predlagatelju nevarnosti ni treba izkazati, če izkaže za verjetno, da bi nasprotna udeleženka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Te materialnopravne podlage prvostopenjsko sodišče ob odločanju sploh ni uporabilo, zato je v izpodbijanem sklepu podana zmotna uporaba materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem morebitnih neugodnih posledic, ki bi lahko z izdajo predlagane začasne odredbe nastale nasprotni udeleženki oziroma otroku, kar predstavlja odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih. Zmoten je tudi zaključek izpodbijanega sklepa, da izdaja začasne odredbe ni potrebna, ker otroku ne bo nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Pritožnik zatrjuje, da je izkazal, da bi nasprotni udeleženki s predlagano odredbo nastala le neznatna škoda; izkazal pa je tudi verjetnost nastanka težko nadomestljive škode za otroka, saj bi ob menjavi okolja doživljal duševne stiske, negotovost in strah. Za ugotovitev takšnega dejanskega stanja je ponudil ustrezne dokaze, še zlasti izvedensko mnenje izvedenca kliničnega psihologa, saj se drugače, kakor z mnenjem ustreznega strokovnjaka, ne da zaključiti, kakšno psihično obremenitev bo povzročila menjava vrtca. Zmotno in nepopolno je tako ugotovljeno dejansko stanje glede psihičnih obremenitev otroka ob menjavi vrtca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče ob odločanju ni uporabilo materialnopravne podlage iz 272. člena ZIZ v povezavi z 270. členom istega zakona, ki določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče je predmetno podlago navedlo v svojem sklepu, pri čemer pa je v nadaljevanju tudi opozorilo na specifiko izdajanja začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroki. Čeprav se začasne odredbe tudi v teh zadevah, skladno z določbo tretjega odstavka 411. člena ZPP, izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, pa je treba upoštevati, da gre za občutljivo področje, ki narekuje še tehtnejšo presojo. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu poudarilo, da je izdaja začasne odredbe potrebna, kadar se ugotovijo okoliščine, iz katerih zaradi zagotovitve največje koristi otroka izhaja nujnost ukrepanja že tekom postopka. Da je treba pri izdaji tovrstnih odredb ravnati previdno, izhaja tudi iz ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da mora biti začasna odredba izdana le v primeru, ko je vnaprejšnji poseg sodišča nujen. Prvostopenjsko sodišče se sicer res ni izrecno opredelilo glede vprašanja neznatne škode, vendar pa se je v nadaljevanju ukvarjalo z vprašanjem obstoja težko nadomestljive škode. To pomeni, da predlagateljevih navedb o neznatni škodi ni štelo za izkazanih, zato se je ukvarjalo z obstojem ostalih predpostavk, ki morajo biti podane v skladu z določbo 272. člena ZIZ.

5. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno obrazložilo razloge v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode. Neupravičen je pritožbeni očitek, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede psihičnih obremenitev otroka ob menjavi vrtca. Sodišče je pri ugotavljanju težko nadomestljive škode izhajalo iz običajne stopnje čustvovanja in samozavesti otroka. Poudarilo je, da menjava vrtca pri običajni stopnji čustvovanja in samozavesti ne bi smela vplivati tako travmatično, da bi jo moralo sodišče z začasno odredbo preprečiti. To pa še ne pomeni, da nadaljnji postopek, v katerem se bodo izvajali dokazi in bo pridobljeno tudi mnenje CSD-ja, ne bo pokazal drugače. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča je glede na dane trditve predlagatelja povsem ustrezna. Predlagatelj namreč ni navajal, da je T. v primerjavi z drugimi vrstniki občutljivejši in da ima težave na področju prilagajanja oziroma, da je pri njem podana kakršnakoli posebnost, zaradi katere je premestitev v drug vrtec povsem nesprejemljiva.

6. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev ima podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 26-1210/1999 – s spremembami in dopolnitvami

(2) Ur. l. RS, št. 51/1998 – s spremembami in dopolnitvami